Poročilo s posveta o vključevanju otrok migrantov v slovenske šole in vrtce

Na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport so v duhu praznovanja mednarodnega dne jezikov 23. septembra pripravili Posvet o jezikovnem vključevanju priseljencev v vrtce in šole, ki je hkrati deloval tudi kot zapozneli odgovor na ’begunsko krizo’.

Kljub temu, da mineva že eno leto, odkar se je odprl balkanski koridor, ministrstvo šele zdaj odpira javno debato o vključevanju otrok priseljencev v slovenski šolski sistem. Na spletni strani ministrstva sporočajo, da je šlo za posvet, v katerem ozaveščajo »o trenutnih praksah in izzivih pri vključevanju neslovensko govorečih prebivalcev v družbo, zlasti v vzgojno-izobraževalni sistem. Poudarek je na jezikovnih vidikih, kot so spodbujanje učenja slovenščine ter izmenjava izkušenj pri poučevanju drugih maternih jezikov«. Na posvetu se je večkrat izkazalo, da trenutne prakse in izzivi niso tako trenutni in vezani na begunce oziroma prosilce za azli, temveč se z njimi vzgojitelji, učitelji in profesorji soočajo že vse od osamosvojitve.

Zbrane pedagoge je najprej nagovorila ministrica Maja Makovec Brenčič, ki je povedala, da v slovenskih šolah, citiramo, »krepimo mehanizme, ki priseljencem pomagajo pri vključevanju v družbo, tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Znanje jezika je pri tem ključnega pomena. Jezik je namreč tisti element, ki je prvi, ki kliče k sobivanju in razumevanju okolja, v katerega nekdo pride. Poudarek vključevanja je še posebej pomemben, ker je to del kulturnega razumevanja okolja, zato smo pristopili v različne projekte, predvsem opolnomočenja učiteljev v načinu poučevanja jezikov kot tudi uravnavanju naših politik glede znanja jezika že v sami osnovni šoli in še prej, v samem vrtčevskem okolju,« konec citata.

Poleg ministrice se je pogovora udeležil še Tibor Navracsics [navračič], evropski komisar za izobraževanje, kulturo, mlade in šport, ki je povedal, da Slovenija dobro črpa iz evropskih sredstev in da moramo otrokom pomagati, da razumejo evropske vrednote. Obema, ministrici in evropskemu komisarju, je očitno tema tako pomembna, da sta se na osemurnem seminarju zadržala dolgih 35 minut.

Kratek in prazen nagovor je opravil tudi dr. Vinko Logaj, direktor Zavoda Republike Slovenije za šolstvo.

Izjava

Izjava Vinka Logaja sama je sočno bistvo vsega, kar je bilo s posvetom narobe. Medtem ko so strokovnjaki z ministrstva in zavoda za šolstvo so prepričani, da je ključno delovanje, ki bo rešilo težavo vključevanja otrok v šolski sistem, povezovanje med institucijami Evropske unije, je na dlani, da temu še zdaleč ni tako. Logaj se zahvaljuje vzgojiteljem za akcijsko sodelovanje pri posvetu, obenem pa je slep za spoznanje, kako ničev je posvet, kot gnila češnja na vrhu smetane, po vsem času, ki so ga na šolah vložili v delo z otroki, se jim z institucij zahvaljujejo v prvem delu pogovora.

Pred primeri praks, ki so jih predstavljali samoiniciativni učitelji in vzgojitelji, se je zvrstilo še nekaj bolj ali manj samopromocijskih govorov. Stanka Lunder Verlič, sodelavka z ministrstva, je znova predstavila model dvostopenjske jezikovne pripravljalnice in zakone, ki so podlaga vsemu  kakovostnemu vključevanju tujejezičnih in tujerodnih otrok med naše. Bronka Štravs je predstavila model učenja maternih jezikov in prav tako zakonske podlage, ki milostno dopuščajo kakovostno delo.

V drugem delu so dobre prakse predstavljali učitelji in svetovalni delavci, ki v slovenskih vrtcih ter na osnovnih in srednjih šolah prevzemajo nase breme soočanja s kompleksno nalogo pripravljanja posebnega učnega programa za tujejezične učence. Ne pozabimo, da ne gre zgolj za ureditev učnih priprav in nekaj dodatnih učnih listov, pač pa za široko preureditev šolskega dela za enega ali več otrok. V nekaterih primerih so šolski svetovalni delavci, specialni pedagogi in učiteji orali ledino s pristopi, ki so jim omogočali kakovostno delo z otroki in za otroke. Vendar pa je treba poudariti, da tudi ti pristopi niso uspeli zaradi sistemskih ureditev, pač pa zaradi fleksibilnosti vseh zaposlenih na šolah.

Izstopajoč je primer osnovne šole Livada, kjer so organizirali podaljšano pripravljalnico - to je ure slovenščine kot drugega tujega jezika za otroke iz neslovenskih jezikovnih okolij. Podaljšano pripravljalnico je organizirala učiteljica Ksenja Žižek kar sredi šolskega leta, takrat torej, ko se je potreba po tovrstnem delu pokazala. Preostali slovenistični kolektiv je prevzel dobršen del njenih zadolžitev, da je lahko pripravila program jezikovne pripravljalnice, ki je zdaj ustaljeni del šolskega dne na Livadi. Učitelji vsak dan med pol osmo in pol deseto uro zjutraj vodijo tri tečaje slovenščine za otroke priseljence.

Še ena izstopajoča in neobičajna praksa je praksa Nataše Hanuna iz Družinskega in mladinskega centra Cerklje na Gorenjskem, ki se vsak mesec srečuje s predstavniki kulturnih društev, s katerimi ugotavljajo, kaj in kako iz vidika priseljencev pomagati otrokom migrantom.

Še ena izstopajoča praksa je priprava osnovne šole Bojana Ilicha na vstop treh fantičev iz Afganistana. Ravnatelj je na pogovoru povedal, da so prakse, kot je njihova, izjeme, saj so šolski svetovalni delavci skupaj z vodstvom šole ustvarili svojo prakso mimo zakonskih predpisov. Obenem, dodaja, bi zdaj, po izkušnji preteklega leta, vključevanje še enkrat pripravil na enak način, kot ga je za afganistanske učence. Pomenljivo je, da so na ministrstvu intenzivno hvalili nove predpise in zakonske podlage za vključevanje otrok migranov v slovenski šolski sistem, iz prakse ter iz govorov in pogovorov s prisotnimi šolskimi delavci pa zlahka vidimo, da so te cenjene novitete dokaj neuporabne, celo omejujoče.

Kar je pri celotnem posvetu najbolj izstopalo, je očitna nezainteresiranost ministrstva in njegovih služb za sistemsko ureditev poučevanja otrok, katerih materni jezik ni slovenščina. Te situacije v Slovenijo seveda niso prišle z lanskoletnim odprtjem balkanskega begunskega koridorja, temveč so tu že vse od osamosvojitve - gre za otroke družin iz bivše Juge, za precejšnje število Albancev, vedno več Rusov, Nemcev, Bolgarov, skratka, v Sloveniji že 25 let odrašča pester nabor mladičev iz praktično celega sveta. Zato je res neverjetno, da posveti, kot je bil ta na Mednarodni dan jezikov, še vedno temeljijo na predstavitvi posameznic in posameznikov, ki v svojem prostem času le z lastno dobro voljo rešujejo situacije, ki ravno zaradi pomanjkanja zakonske podpore postajajo resni problemi.

Še več, zakonske in druge pravne podlage, ki jih je v dobrih dveh desetletjih skupaj nametalo ministrstvo, samoiniciativnim posameznikom večkrat predstavljajo oviro, kot pa da bi jim dejansko pomagale. Kot je bilo že prej omenjeno, šole s praksami dejansko prihajajo navzkriž s pravili, katerih edini namen je prepogosto le naučiti tuje govoreče otroke slovenščine. In če vlada zaradi beguncev brezglavo hiti s spremembami zakonov o obrambi, o tujcih, o policijskih pooblastilih in kar je še podobnih “dopolnitev” za večjo učinkovitost represivnega aparata, pa sprememb zakonodaje na področju šolstva v bližnji prihodnosti ni pričakovati. Vodilni člani ministrstva so goste posveta s svojo prisotnostjo počastili le na prvem panelu, kjer so sami govorili, za kakršnokoli pozornost ali celo upoštevanje praks, ki so jih delili učiteljice, vzgojitelji in ravnateljice, pa ni bilo časa.

A preden zapademo v poveličevanje učiteljev dobrovoljcev, ki se vsak na svoj način soočajo s tujegovorečimi učenci, je treba izpostaviti še en problem: ko učitelji sami ustvarjajo programe za tujejezične otroke, si po svoje tolmačijo tudi medkulturni dialog, slovenski jezik in slovensko kulturo. Slednja predvsem v očeh slovenistk in slovenistov predstavljata enormno monolitno gmoto, ki večno je in večno bo enaka in homogena in odporna na meteorite in atomske bombe. Žalostno je, da celo najenostavnejši koncepti, kot je ta, da morajo otroci doma govoriti materni jezik, niso samoumevni in da se nekateri pedagoški delavci pritožujejo nad dejstvom, “da otroci doma govorijo romsko” in se zato počasneje učijo slovensko. Strašljivo je, kako ob odsotnosti resne teorije in nekritičnem povzemanju evropskih direktiv beseda integracija postane le še evfemizem za potujčevanje.

Če ob koncu oddaje sklenemo vse ravnokar slišano, lahko brez težav označimo secirani posvet za le še eno priložnost za metanje peska v oči s strani vodilnih na Ministrstvu za izobraževanje. Ignoriranje očitnih neskladij med zakonskimi podlagami ter dejanskimi potrebami in praksami v šolah, nenaglaševanje potrebe po psihološki pomoči otrokom iz vojnih območij ter opiranje na prostovljno delo pri reševanju vseh zagat defenitivno ne pomenita nič dobrega za vedno bolj kozmopolitske razrede. Problem financiranja dodatne jezikovne pomoči bo država reševala s črpanjem evropskih sredstev, ki bodo v najboljšem primeru na voljo šele leta 2018.

Javne in šolske knjižnice so pri naročanju tujega gradiva ravno tako prepuščene same sebi - skratka, prav vsak segment dela z otroki, katerih materni jezik ni slovenščina, je karikatura oksimorona, po katerem deluje slovenska vlada. Če bomo prijazni do beguncev, jih bo prišlo še več. A glavna poanta je, da tujejezični otroci niso le begunci, temveč povsem običajno stanje povsod po svetu. Slabih 20 let po ukinitvi zadnjih srbohrvaških oddelkov v slovenskih osnovnih šolah tako zakonodajalci in sami sebi prepuščeni šolski delavci na novo izumljajo najbolj osnovne prakse sobivanja.

Večjezičnost vam želita Zala in Arne