Prehajanje mej neuvrščenosti
Pozdravljene in pozdravljeni v drugem marčevskem Unikompleksu, kjer bomo govorili o zgodovini študijskih izmenjav. Potovali bomo nekaj desetletij nazaj, v obdobje Socialistične federativne republike Jugoslavije, krajše SFRJ, in raziskovali, kako so takrat potekale študijske izmenjave in kako se razlikujejo od današnjih. Pri tem podvigu nam bosta s svojima različnima izkušnjama študijske izmenjave v SFRJ pomagala Silvo Torkar in Alenka Zupančič.
Dandanes je študentkam in študentom na voljo veliko različnih programov za študijske izmenjave, na primer ERASMUS+, CEEPUS, MAUI in tako dalje. Večinoma gre za evropske programe, ki mednarodni mobilnosti študentk in študentov namenjajo veliko pozornosti, saj Evropska unija to smatra kot predpogoj za oblikovanje enotnega evropskega prostora izobraževanja in tudi evropskega trga delovne sile. Če se dandanes z raznoraznimi programi študijskih izmenjav, kot je na primer ERASMUS+, slovenski študentje in študentke usmerjajo v evropske države, kar je namenjeno krepitvi procesov evropske integracije, so izmenjave v slovenskem prostoru pred nekaj desetletji bile drugačne. V oddaji bomo govorili o študijskih izmenjavah pred osamosvojitvijo Slovenije, kako so bile te formalno urejene ter kam so slovenske študentke in študentje odhajali v času SFRJ.
Študijske izmenjave so v obdobju SFRJ po večini spadale pod okrilje državno vodenih meddržavnih programov medkulturnega sodelovanja. To pomeni, da so študentje in študentke na študijsko izmenjavo odhajali v države, s katerimi je imela SFRJ sklenjeno pogodbo o mednarodnem sodelovanju, tako na znanstvenem, tehničnem kot tudi kulturnem področju. Študijske izmenjave so bile tako kot danes odvisne od mednarodne politike države oziroma od vpetosti države v mednarodne institucije. Če so danes zaznamovane z ozkoglednim spogledovanjem z drugimi evropskimi državami, je na potek študijskih izmenjav v času SFRJ vplival kontekst gibanja neuvrščenih – neumeščenosti v vzhodni ali zahodni blok v takratni blokovski delitvi, formulirano kot alternativa NATO in Varšavskemu paktu. To je sicer bolj vplivalo na prihod tujih študentov v SFRJ, ki so večinoma prihajali iz tovariških neuvrščenih držav, največ iz afriških, na primer Gane in Ugande, Indije, Egipta in tako dalje. Za slovenske študente, ki so odšli v tujino v drugi polovici osemdesetih in začetku devetdesetih let, so se vrata odpirala tudi v države vzhodnega in zahodnega bloka.
V času SFRJ je večino študijskih izmenjav, tako jugoslovanskih oziroma slovenskih kot tudi študentov iz tujih držav, ki so prišli študirati v SFRJ, urejala državna institucija imenovana Zavod za mednarodno znanstveno, tehnično, posvetno in kulturno sodelovanje, krajše ZAMTES. Institucija je delovala kot posrednik: ZAMTES ni razpisoval štipendij, ampak je distribuiral razpisane štipendije tujih držav, v primeru, ko je študent izmenjavo individualno zasnoval, pa je Zavod lahko zaprosil za pomoč pri zagotavljanju sredstev, ki sicer niso bila predvidena.
Večjo vlogo kot pri izmenjavah slovenskih študentov in študentk je ZAMTES odigral pri tujih študentih, ki so prišli študirat v Jugoslavijo, zato da se izobrazijo v ideološko sorodni državi in v domovini zasedejo delovna mesta na gospodarskem ter političnem področju. Tem je ZAMTES nudil tudi pomoč pri vpisu na univerzo in tečaj slovenskega jezika.
V intervjuju za Dnevnik januarja 2020 je ena izmed prejemnic štipendije ZAMTES-a, Suzana Koncut, navedla, da so bile štipendije za slovenske študente v času SFRJ redke, saj jih je ta dodeljeval večinoma beograjskim študentom. Študijska izmenjava, realizirana preko ZAMTES-a, sicer ni bila edina možnost za slovenskega študenta in študentko, ki si je želel za krajši čas študirati v tujini. Opcija študijske izmenjave ali nasploh študija v tujini je bila tudi samoplačniška, torej brez štipendije, kar so si lahko privoščili tisti, ki so imeli na razpolago dovolj finančnih sredstev.
Spomine na študijsko izmenjavo v času SFRJ sta za oddajo obujala prejemnik in prejemnica štipendije ZAMTES-a, Silvo Torkar in Alenka Zupančič. Silvo Torkar, po izobrazbi prevajalec, je v letu 1984 prejel desetmesečno štipendijo za študij gruzinskega jezika, literature in kulture na Tbilisijski univerzi v Gruziji. Gruzinščine namreč takrat ni bilo mogoče študirati nikjer drugje kot v Gruziji. Torkar pove, kako je potekal njegov podvig pridobivanja štipendije.
Poleg lastne zasnove študijske izmenjave v kombinaciji s poznanstvi na ZAMTES-u je obstajal še drugačen scenarij pridobivanja štipendije. Filozofinja Alenka Zupančič si štipendije ni individualno zamislila, ampak je izkoristila priložnost že razpisane štipendije za študij v Parizu v letu 1991.
Kakšni so bili pogoji za pridobitev štipendije, kakšne zahteve je moral izpolnjevati posameznik oziroma posameznica za pridobitev štipendije? Torkar omenja, da so od njega zahtevali vsaj dve pisni priporočili od profesorjev oziroma profesoric, kar recimo danes pri prijavi na izmenjavo ni zahtevano. Kaj vse pa je še bilo zahtevano v birokratsko napornem postopku prijave za pridobitev štipendije, razloži Zupančič.
Zupančič omenja, da je bil njen zadnji korak pred pridobitvijo štipendije še razgovor na francoski ambasadi, ki je bila takrat v Beogradu. Tam so še v zadnji fazi postopka preverjali, če je resna kandidatka in če je njeno znanje francoščine ustrezno. Danes pa pri na primer Erasmus+ izmenjavi postopek nima toliko korakov. Le če se pri prijavi na izmenjavo na določeno fakulteto v tujini prijavi več študentov, kot je razpisanih mest, fakulteta naredi selekcijo na podlagi povprečnih ocen, znanja angleščine ali drugega tujega jezika, motivacijskega pisma ali razgovora.
Po odobritvi primernosti kandidata oziroma kandidatke se je ta lahko naslednje študijsko leto podala študirat v tujino. Zupančič in Torkarja smo povprašali, kako se je določilo višino štipendije in ali je ta pokrivala njune življenjske stroške. Višina štipendije ni bila določena preko ZAMTES-a, ampak je bila določena v državi, kamor sta odpotovala, torej v Franciji in Gruziji. V Torkarjevem primeru je bila višina štipendije določena v Sovjetski zvezi, saj je bila Gruzija takrat sovjetska republika. Koliko je znašala štipendija v primerjavi s povprečno plačo v Sovjetski zvezi ter ali se je dalo z njo pokriti življenjske stroške in tako nemoteno študirati, pove Torkar.
Pomemben del študijskih izmenjav je oblikovanje novih socialnih mrež, akademskih in prijateljskih. Tako pred desetletji kot tudi danes je bivanje v tujini za študenta oziroma študentko lažje, če v tujini že nekoga pozna ali če že hitro po prihodu nekoga spozna, saj lahko ta pomaga pri lažjem manevriranju v tujem okolju. S kom se je družil med izmenjavo, kakšne medkulturne stike je oblikoval v Gruziji, pove Torkar.
Sicer sta tako Torkar kot Zupančič izjavila, da takrat v tujini nista zaznala posebnega društva za tuje študente, kot je bil jugoslovanski Mladinski klub prijateljstva, ki ga je financiral ZAMTES z namenom organiziranja družabnih aktivnosti za tuje študente. Torkar sicer navaja, da zaradi načina organizacije bivanja tujih študentov v Gruziji, kjer so ti vsi stanovali skupaj v študentskem naselju in se tam medsebojno družili, posebno društvo ni bilo potrebno. Kako pa je oblikovanje medkulturnih stikov potekalo v Franciji, razloži Zupančič.
Na življenje med študijsko izmenjavo pa niso vplivali zgolj finančna preskrbljenost posameznice ali posameznika in stiki, ki so omogočili lažje navigiranje v tujini, ampak tudi aktualne družbenopolitične razmere v tuji državi in v SFRJ. Torkar in Zupančič sta se za študijsko izmenjavo odločila v osemdesetih in devetdesetih letih, med velikimi družbenopolitičnimi spremembami, ko so razpadale blokovska delitev in tudi večnacionalni državi, Sovjetska zveza ter Jugoslavija. Kako je razpadanje Sovjetske zveze vplivalo na življenje tujega študenta v Gruziji, pove Torkar.
Če je na študijsko izmenjavo Torkarja vplival razpad Sovjetske zveze in politično nemirno obdobje v Gruziji, je na izmenjavo Zupančič vplivalo razpadanje SFRJ. Kakšne posledice je ta družbenopolitična situacija imela na njen položaj v Franciji, razloži Zupančič.
Oddajo o študijskih izmenjavah v času Jugoslavije, dokumentirano skozi dve različni izkušnji, končujemo z razmislekom o razliki med današnjimi in jugoslovanskimi izmenjavami. Danes obstaja veliko več različnih programov za izmenjave in več prostih mest, kot jih je ponujal ZAMTES, posledično je študijskih izmenjav veliko več kot v SFRJ. Študent ali študentka se danes lahko izmenjave med študijem tudi večkrat udeleži. Ker je danes veliko ponudb študijskih izmenjav v več različnih državah s podobnimi študijskimi programi, je proces odločanja za izmenjavo nekoliko drugačen. Velikokrat se študentka oziroma študent za izmenjavo odloča na podlagi vabljivosti mesta, pa naj bo ta turistična ali žurerska, ne pa izključno zaradi študija nečesa, česar slovenske univerze ne ponujajo. Kako se današnje študijske izmenjave razlikujejo od jugoslovanskih, pove Alenka Zupančič.
O študijskih izmenjavah je raziskovala Karin. Lektorirala je Lea, tehniciral Jaka, brala sva Škoda in Živa.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj