Strah pred hidžabom v šolskih klopeh
Toda še preden se posvetimo konkretnim primerom iz držav, kjer sta ali pa sta bila hidžab in šolski prostor tudi v zakonsko konfliktnem odnosu, je nujno izpostaviti, da je nedavni dogodek v ljubljanski srednji šoli na papirju res razmeroma osamljen primer poseganja v ustavno pravico do svobode veroizpovedi v Sloveniji, a ga lahko nedvomno razumemo kot nevaren precedens, ki lahko marsikoga spodbudi, da zaradi lastne verske nepismenosti ali nestrpnosti ravna podobno kot nespametni učitelj. Konec koncev pa imamo v Sloveniji na tem področju jasno zakonodajo. Poleg 14. člena ustave, ki zagotavlja enakost pred zakonom glede na osebne okoliščine, izražanje pripadnosti veroizpovedi zagotavljajo tudi pravilniki o pravicah izobražujočih posameznic in posameznikov na vseh stopnjah šolanja. Izkazovanja prepričanj učenk, dijakov ali študentk s simboli ali oblačili pa neposredno ne predpisuje noben pravilnik. Javni šolski prostor v Sloveniji torej dovoljuje vsakršno izražanje identitete – razsežnosti življenja v intimni sferi je dovoljeno prikazovati tudi v javni sferi in državnih institucijah, ne da bi bilo to v konfliktu s sekularno ureditvijo Republike Slovenije.
Izražanju verske pripadnosti v javnih šolskih ustanovah pa še zdaleč niso naklonjene vse sekularne državne ureditve. Ne smemo pozabiti, da je čas šolanja najintenzivnejši stadij ideološke indoktrinacije v vlogo pokorne državljanke, katere integralni del je prisvojitev »državnih vrednot«. Slednje je lahko še posebej nazorno, če verski simbol, kot je hidžab, v očeh drugih ovira samoprepoznavanje državljanke v sebi. Zato se za omejevanje verskega izražanja v javnem šolstvu odločajo zlasti tiste države, ki zgrajeno republikansko identiteto povzdigujejo na piedestal in z njo utemeljujejo zakonitosti javnega življenja. V prihodnjih minutah bomo zato osvetlili morda najbolj drakonska primera Francije in Turčije – dveh republik, zaradi katerih so strokovnjakinje s področja religiologije sploh načele razpravo o konfliktnosti javnega šolstva in nošnje verskih pokrival.
Začenjamo v Francoski republiki, kjer je bilo med letoma 1994 in 2003 iz različnih javnih šol po državi zaradi različnih razlogov izključenih več kot 100 učenk in dijakinj, ki so nosile različna muslimanska pokrivala. Jasnega zakona o nošnji verskih pokrival v šolah takrat še ni bilo, a so javne izobraževalne ustanove ob pomoči zakonskega tolmačenja Conseil d'État – pravno-svetovalnega telesa izvršilne veje oblasti – po svoji volji še vedno sankcionirale dijakinje. Zaradi sodnih zapletov je francoski parlament leta 2004 z veliko večino naposled sprejel Zakon o sekularnosti in vidnih verskih simbolih v šolah, ki naj bi podal skupno osnovo za tolmačenje in sankcioniranje nespoštovanja francoskega ustavnega načela laičnosti – v francoščini laïcité. Načelo laičnosti, ki ga nekateri enačijo z izrazom francoski sekularizem, preprosto pomeni strogo ločitev javne in intimne sfere, predvsem pri izražanju verske pripadnosti. Laične so sicer tudi slovenske javne šole, a tega pojma nikakor ne velja vzeti za enoznačnega. To načelo v francoski državotvorni teoriji namreč predvideva, da morajo vse Francozinje v kateremkoli javnem prostoru opustiti vsakršno vidno zaznamujočo osebno okoliščino, da lahko tako postanejo preproste državljanke – »Francozinje«.
Politična vrednota, ki izhaja iz laičnosti in se vzpostavlja kot diametralno nasprotje izražanju partikularnih identitet, je francoski univerzalizem – jedrni zakon enakopravnosti, ki v teoriji predpostavlja tudi enakost, utemeljeno na predpostavkah francoske meščanske revolucije. Z geslom liberté, égalité, fraternité – svoboda, enakost, bratstvo – je ta ustvarila plodno zemljo za razrast nacionalne identitete; meščanske, francosko govoreče in sekularne. V skladu s tem pa je bilo treba vzpostaviti tudi sistem javnega šolstva, ki bi skrbel za reprodukcijo teh vrednot.
Zakon o sekularnosti in vidnih verskih simbolih v šolah iz leta 2004 tako prepoveduje uporabo ali nošnjo katerihkoli vpadljivih verskih simbolov. Čeprav je bilo v začetku tisočletja v Franciji vsem jasno, da zakon v praksi obravnava le ženska muslimanska pokrivala, naj bi se poleg hidžaba nanašal tudi na judovske čepice, sikske turbane in »prevelike« krščanske križe. Razlog za pristranskost pri presojanju verskih simbolov ni izviral iz odnosa francoske republike do veroizpovedih samih – ustavna laičnost se namreč nanaša na prav vse veroizpovedi. Hidžabi in ostala muslimanska pokrivala so bila moškim, ki sedijo v francoskem parlamentu, trn v peti zato, ker so zakonodajalci predvidevali, da s tem, ko v času šolanja učenke, dijakinje in študentke nosijo pokrivalo, namesto da bi izkazovale lojalnost Franciji, izkazujejo pripadnost islamu. Pričakovati bi bilo, da bodo poslanci francoskega parlamenta na podoben način argumentirali tudi nošnjo judovske čepice ali denimo majice s podobo Device Marije, ampak je niso.
Francoska nastrojenost proti muslimanskim pokrivalom, utemeljena na univerzalizmu, ni zgolj splet meščanskih okoliščin ali odkrite islamofobije, temveč ima svoje korenine tudi v kolonialni preteklosti. Francija je do začetka vojne v Alžiriji leta 1954 upravljala tudi s to severnoafriško državo. Kot se za kruto kolonialno matico spodobi, je od lokalnega prebivalstva zahtevala, da se asimilira po modelu francoskega univerzalizma. V vojni, ki se je končala z alžirsko neodvisnostjo leta 1962, so prvič sodelovale tudi ženske, ki so med bitkami nosile hidžabe predvsem zato, da bi se simbolno razlikovale od žena okupatorjev njihove domovine. Ti so jim v času francoske nadvlade odrekali narodno identifikacijo, zato so se, kljub temu da nikoli niso prakticirale enovitega islama in prav tako nosile ene vrste muslimanskih pokrival, začele združevati v tem, kar so jim kot Drugost pripisali Francozi.
Hidžab je bil tako za njih simbol nacionalne pripadnosti državi, ki se je le stežka izvila iz francoskega kolonialnega krča. Poleg tega muslimanskih pokrival v znak tovrstne pripadnosti ne nosijo samo Alžirke – Francija je krvave kolonialne sledi pustila tudi v svojih nekdanjih protektoratih na ozemlju današnjega Maroka in Tunizije, ki sta se osamosvojili po mirnejši poti. Solidarnost med priseljenkami iz omenjenih severnoafriških držav pa je posledično izredno močna. Pomenljiva pa je tudi njihova številčnost. Na ozemlju današnje celinske Francije priseljenci in priseljenke iz Magreba štejejo dobrih 5 milijonov od skupno dobrih 67, največ pa jih živi v mestih.
Nošnja hidžaba v Franciji tako ni izključno izraz pripadnosti veroizpovedi, ampak jo lahko v luči kolonializma in francoskega univerzalizma vidimo tudi kot upor pripisovanju sekularne nacionalne identitete, ki ga v največji meri izvajajo izobraževalne ustanove. Morebitno kolebanje posameznic med nujno sekularizacijo telesa za potrebe republiškega institucionalnega izobraževanja in samoniklostjo lastne identitete je pogojen s kolektivnim spominom na podrejenost njihovih staršev. Francosko prepoved hidžaba v šolah lahko poleg islamofobnih teženj razumemo kot zapuščino kolonializma, ki se je v zakonu utelesil tako, da je učenkam, dijakinjam in študentkam onemogočil, da bi v lastnem telesu dostopale do javnega šolstva in mreže vrstniške podpore.
Francija je šolajočim ženskam – po večini potomkam migrantskih družin –, ki želijo nositi hidžab, leta 2004 z zakonom odvzela osebno integriteto. Zaradi patriarhalne dinamike jedrnih družin, ki se utrjuje s pomočjo opisanega identifikacijskega procesa, so se iz šol umaknile tudi na pobudo moških članov družin. Morda pa so se v zavetje zaprtih skupnosti umaknile zaradi občutka neznosne stigmatizacije, nezaželenosti v javnem prostoru. Neposredne posledice prepovedi muslimanskih pokrival so izjemno različne. Mogoče je da se dekleta, ki nosijo hidžab v javnih šolah ne počutijo dobrodošle ali jim šolanje brez hidžaba prisilno odrečejo moške figure v družini. Tako se pogosto poslužujejo neformalnega šolanja, ki poteka pod vodstvom verskih avtoritet v getoiziranih četrtih francoskih mest. Ostanejo lahko brez uradne izobrazbe, kar jim še dodatno oteži vstop na trg dela in potisne v usodo domačega reproduktivnega dela.
Francija pa ni edina, ki je, zato da bi simbolno zavarovala svojo sekularnost, uvedla prepoved nošenja hidžaba v izobraževalnih ustanovah. Naslednja na spisku držav z zakonom proti hidžabu v šoli pa tega ni storila, da bi v kolonialni maniri disciplinirala nedominantno prebivalstvo, temveč je zakon sprejela, da bi se še bolj oddaljila od pretekle zgodovine in konservativnemu delu dominantnega prebivalstva nadela državotvorno Drugost.
29. oktobra letos bo minilo natanko sto let od ustanovitve turške republike. Po modelu evropskih sekularnih držav jo je leta 1923 zasnoval oče sodobne Turčije Mustafa Kemal Atatürk, s tem pa prelomil večstoletno obdobje osmanskega cesarizma, ki je za svojo uradno religijo prepoznaval islam. A od monarhičnosti Osmanov – utemeljene na islamu – se je bilo treba oddaljiti že v sami srži. Atatürku in njegovemu krogu vojaških generalov je bilo jasno, da se mora zgodovinski prelom izvesti tudi performativno. Kmalu po ustanovitvi republike so v javnosti prepovedali nošnjo tradicionalnega moškega klobuka – feza, Atatürk pa je večkrat javno pozval k prenehanju nošenja verskih pokrival in oblačenju v sodobne oprave po evropskem zgledu.
Hidžaba na univerzah in drugih javnih ustanovah ni nikoli prepovedal Atatürk, ampak so prvo množično prepoved uvedli šele leta 1984, po državnem udaru štiri leta prej, ki je dodobra zamajal kemalistične sekularne temelje v Turčiji. Zaradi neenotne uveljavitve so do leta 1990 študentke s hidžabom še zmeraj lahko študirale in tudi diplomirale, dokler ni država leta 1997 zavoljo direktive turške vojske uvedla prve splošne prepovedi verskih pokrival na univerzah. Poskusi izpodbijanja prepovedi v državi, kjer približno 70 odstotkov žensk nosi verska pokrivala, so bili neuspešni. Ustavno sodišče, ki je presojalo pritožbe na vojaško okrožnico, pa je svoje odločitve argumentiralo s turško sekularno ustavo. Tedanja turška vlada je odločitve ustavnega sodišča, da zavrača pritožbe, utemeljila s trditvijo, da študentke, ki nosijo hidžab, na univerzah ogrožajo sekularno svobodo in pravice ostalih študentk. A odkritih študentk seveda ni ogrožal nihče.
Kemalistične elite, ki so zagovarjale prepoved nošenja hidžaba na univerzah in kampusih, so to utemeljevale še z enakostjo spolov, ki naj bi v Turčiji izvirala tudi iz kemalistične revolucije. Res je, da so po vzpostavitvi turške republike v dvajsetih letih prejšnjega stoletja turške ženske imele prvič možnost, da so se svobodno in samostojno pojavljale v javnih prostorih ter si med prvimi v svetu priborile volilno pravico, toda sam ustroj turške republike jih je uporabil za talke. Da se je Turčija v svojem procesu evropeizacije lahko simbolno oddaljila od muslimanskih – predvsem arabskih držav in približala evropskim, je morala to storiti z enim najmočnejših diplomatskih orodij – ženskami. Simbol sekularne ženske je postal simbol turške republike. Tega pa je bilo podobno kot laičnost v Franciji treba reproducirati zlasti v šolskem sistemu.
Univerze so bile kot prva stopnja vstopa v profesionalno javno okolje rezervirane za novo sekularno elito in njene podporne delavske razrede, iz katerih so izvirale predvsem tiste ženske, ki so se v želji po socialni varnosti prilagajale novemu ustroju republike. A žensk, ki zaradi osebne odločitve nošenja hidžaba ali identificiranja s tem pokrivalom niso mogle do terciarne izobrazbe, niti približno niso zaščitile turške feministke.
Na univerzah se je pet let po vojaški okrožnici namreč začel intenzivno odvijati ideološki boj med kemalističnimi sekularnimi elitami iz večjih turških mest ter neoosmanskimi političnimi skupinami, iz katerih se je rodila tudi stranka sedanjega predsednika turške vlade Recepa Tayyipa Erdoğana. Prepoved je bila popolnoma izničena leta 2014 na pobudo Stranke za pravičnost in razvoj premierja Erdoğana, ki je nošenje hidžaba v maniri retradicionalizacije kasneje še spodbujal. Če je bila pred ukinitvijo prepovedi hidžaba vstopnica v terciarno izobraževanje odkrita glava, je hidžab na glavi pred slabim desetletjem postal olajševalna okoliščina za dostop do akademske pozicije.
Kot v Franciji ima tudi v Turčiji hidžab globok in izrazito simbolen pomen. Še enkrat več velja omeniti, da je Turčija osnovala svojo sekularno ustavo in šolski sistem z zgledom evropskih – hidžab pa lahko v tem kontekstu razumemo kot simbol sodobnih neoosmanskih teženj, ki se upirajo evropeizirani sekularni eliti. Ta kulturni boj med staro in novo elito se najbolj intenzivno dogaja v mestih, kot so Carigrad, Izmir in Ankara. Potem ko se je Erdoğan leta 2002 prvič povzpel na položaj predsednika vlade, je moč sekularnih elit upadla, v milijonska mesta pa so se pričele priseljevati premožne konservativne družine – pogosto povezane s političnimi krogi novega premierja. Javne univerze v teh metropolah so postale vladno orodje, s katerim je Erdoğanova vlada v zadnjih desetih letih s strategijo politično motiviranega poseganja v delovanje univerz pridobila tudi bazo mlajših volivk in volivcev, ki so nošenju hidžaba v izobraževalnih ustanovah izrazito naklonjeni, problematiko nekdanje prepovedi pa dojemajo kot eno najpomembnejših političnih področij.
Kemalistične politike v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so s prepovedjo hidžaba na univerzah pod pretvezo enakosti spolov jasno izrazile nagnjenje, da morajo biti terciarnega izobraževanja deležne samo študentke, ki bodo spoštovale simbolno vprego evropeizirane moderne turške ženske. Ta ukrep ženskam s hidžabom ni le odrekel možnosti študija, temveč jih je podobno kot v Franciji stlačil v polje domačega reproduktivnega dela. Polarizacija na odkrite in izobražene kemalistične elite v turških metropolah ter zakrite ženske – v množični percepciji kemalistične Druge pa se je s tem le povečala.
Zakritim študentkam je brezskrbno izobraževanje po dobrem desetletju prepovedi omogočil šele Erdoğan, ki mlade ženske sicer vztrajno spodbuja k materinstvu in domačemu delu. Njegova opustitev prepovedi hidžaba na univerzah je bila v bistvu populistična odločitev, s katero je politično mobiliziral konservativno mladino. Poraja pa se retorično vprašanje, ali je univerzitetni svet z ukinitvijo prepovedi postal bolj dostopen ženskam na sploh. Po podatkih raziskave, ki so jo pripravili pri turškem novičarskem portalu Hürriyet, se medspolna statistika akademskega osebja po ukinitvi prepovedi ni izboljšala, lahko bi rekli, da ostaja celo enaka kot pred ukinitvijo prepovedi. Ta zakritih študentk torej ni opolnomočila, ampak je z glasovi dela univerzitetne populacije opolnomočila vladajočo politično strukturo, kot se je to zgodilo ob uveljavitvi prepovedi slabi dve desetletji prej.
Zakrite učenke, dijakinje in študentke tovrstne prepovedi niso bile deležne zgolj v Franciji in Turčiji – sta pa ti dve državi poleg kanadske province Quebec edini, ki sta to prepoved na ravni celotne države uvedli, ne da bi jo pretežno argumentirali z domnevnimi terorističnimi grožnjami. Te utemeljitve so se denimo poslužili leta 2005 v Tadžikistanu, da bi tako omejili razrast »radikalnega islama« v javnem šolstvu. Podobno prepoved so poskušali po istem principu uvesti tudi v Avstriji in na Danskem. Če predpostavimo, da Francija in Turčija prepovedi nista uvedli zgolj zaradi islamofobije, ampak deklarativno tudi zaradi varovanja državne nravi, pa države, ki so želele prepoved uvesti v zadnjih letih, lastne islamofobije niti niso skrivale. A prepoved hidžaba in ostalih verskih pokrival v izobraževalnih ustanovah ima v vsaki državi specifične korenine. V nekaterih državah je hidžab v učilnici nujen, da lahko dekleta v učilnico sploh pridejo.
Odnos med verskimi pokrivali in javnim šolskim prostorom tako ni nikoli enoznačen, ima pa vedno podobne posledice. Zaradi nacionalističnih in populističnih ukrepov, ki jih v nacionalnih parlamentih sprejemajo starejši moški iz dominantnega dela prebivalstva, je že tako stigmatiziranim ženskam odrečena možnost šolanja, ki bi marsikatero osvobodilo nevidnega skrbstvenega dela. A tako prepovedi kot tudi zapovedi usodo domačega dela še dodatno zajamčijo. Še enkrat več so moški tisti, ki ženskam onemogočajo, da bi jim bilo v javnem prostoru, kot je šola, udobno v svojem telesu.
Na podlagi predstavljenih primerov lahko sklenemo, zakaj so izobraževalne ustanove najprimernejše prizorišče discipliniranja teles, ki so socializirana v hidžab, ta pa je s tem tudi integralni njihove identitete. Država preko izobraževalnih ustanov s tovrstnim omejevanjem šolanja sili k uniformiranju delovanja posameznic. Tudi slovenski učitelj, ki je želel, da dijakinja sname hidžab, je dejal, da nošenje slednjega ni v skladu z bontonom. Morda je bil res versko nepismen, a njegovo sklicevanje na bonton niti ni tako privlečeno za lase – pač ni znal reči, da je vse, kar o hidžabu ve, omejeno s predstavo, ki mu jo je prikrojila njegova državljanska vzgoja.
Četudi je naslov verjetno najslavnejšega dela Louisa Althusserja dodobra prežvečen, moramo v tem kontekstu izobraževalno dejavnost resnično poimenovati ideološki aparat države. Če temu dodamo še mokre sanje funkcionalističnih mislecev, ki so šolo kot družbeno vezivo umestili med družino in državo, je argumentiranje prepovedi hidžaba z ogrožanjem nacionalnih vrednot popolnoma razumno. Šola je družbeno tkivo samo na način, da delovanje domnevno odklonskih oziroma za sistem neproduktivnih družin uskladi z delovanjem državnega ustroja ali pa jih marginalizira. Državotvornost je nenazadnje odvisna od nadzorovanja družinskega življenja. Odklonskost od tega »državotvornega standarda« pa je najlažje sankcionirati in prevzgojiti v institucionalni strukturi, narejeni po meri za reprodukcijo nacionalističnega tkiva.
Vir naslovne fotografije: arhiv avtorja
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj