Tegobe pozne univerze

V današnjem unikompleksu bomo secirali univerzo, analizirali stanje visokega šolstva pri nas in v svetu, se ukvarjali predvsem z univerzo v neoliberalizmu in z odnosom med vednostjo in kapitalizmom.

Pa če začnemo kar z rojstvom moderne univerze. Ta se je konstituirala s sočasnim prelomom v mišljenju, z razsvetljenstvom, ki je prekinil večne resnice, legitimirane z enim in edinim Bogom. Družba je prešla od tradicije k modernosti, od dogmatske avtoritete h kritičnemu razmišljanju. Cerkev je prej svoje poslanstvo legitimirala s sklicevanjem na mistične resnice in avtoriteto boga, nova empirična, znanstvena vednost pa se legitimira izključno prek racionalnih argumentov, prek razsvetljenega razuma. Sekularizirana vednost, kakršno je zahtevalo razsvetljeno ljudstvo, je dobila institucionalno zatočišče na univerzi. Tej instituciji je tako pripadla naloga, da zagotovi nujno dinamično sintezo oblik uresničevanja tega novega razuma in njegovih spoznavnih, normativnih in estetskih rezultatov. V samem bistvu univerze se nahaja ideja refleksivne skrbi za univerzalno usmerjen civilizacijski ideal, ki potrebuje tako kritičen prenos dosežkov preteklosti kot tudi in predvsem sintezo novih znanj, nove vednosti in novih vrednot. Ta kritična sinteza znanja je povezana z moderno družbo, v kateri imajo teoretska vednost, svobodno iskanje resnice in nanašanje na transcendentalno avtonomijo duhovnega in kulturnega sveta temeljno legitimacijsko vrednost. Ideje razsvetljenstva so dobile svoj dom.

Univerza naj bi predstavljala kraj, kjer je mogoče postavljati in razpravljati o esencialnih vprašanjih in snovati bodočnost človeštva. Je ustanova dialoga, kritične refleksije, samokritike, ustanova, od katere je v marsičem odvisna naša prihodnost. Zaradi svoje množičnosti ima tudi emancipatoren potencial. A ni bila vedno tako množična. O razmahu visokega šolstva lahko govorimo šele od druge polovice 20. stoletja naprej. Tistega časa je bil svet priča ekspanziji prebivalstva in proizvodnih kapacitet, ekspanziji ekonomije, posledično pa se je tudi univerzitetni sistem razširil praktično po vsem svetu. Svetovna ekonomska ekspanzija je povzročila kvantitativni skok v obsegu državne mašinerije in gospodarskih podjetij, a tudi visokošolske sfere, kjer so se nahajale tako izobraževalne kot raziskovalne organizacije. Preden se je šolstvo razširilo na praktično celotno družbo, je bila izobrazba predvsem privilegij neproduktivnih in brezdelnih elit, ki so živele od težaškega in neprijetnega dela nižjih slojev. Če potegnemo grobo ločnico, so izobražene elite veljale za neproduktivne, medtem ko je manualno delo veljalo za produktivno. Po nekaterih teorijah naj bi družba znanja, katere začetek je bila ekspanzija šolstva, pomenila velik prelom v produkcijskem načinu, saj postane znanje, ki je prej veljalo za neproduktivno, zdaj ekonomska nujnost, izobraženi delavci pa nepogrešljivi za vsakršno družbo, ki je vsaj približno razumljena kot kolikor toliko razvita. Razlog za to je razvoj avtomatizacije ter novih komunikacijskih in informacijskih tehnologij. Razvoj tehnologije je predpostavljal izobražene delavce, in če temu prištejemo še vse glasnejše demokratične zahteve po množičnem dostopu do izobrazbe, je razmah šolstva zgodovinsko neizbežen.

Ekspanzija šolstva se je zgodila kot posledica zahtev ljudi po množični izobrazbi, predvsem pa kot ekonomska nujnost, saj so nacionalna gospodarstva z nižjo vsebnostjo izobrazbe manj produktivna in posledično manj konkurenčna. Nujnost množičnega širjenja znanja je tako zahteval predvsem kapital, saj govorimo o specifičnem znanju, ki veča produktivnost in konkurenčnost gospodarstva. S tem je razbit tudi potencialni emancipatorni potencial množičnega dostopa do izobrazbe, saj gre za ekonomski ukrep, ki spremeni le razmerje med intelektualno in manualno komponento v tehnični sestavi delovne sile, ne pa tudi razmerja podrejenosti in izkoriščanja. Ko govorimo o eksploziji višjega izobraževanja, govorimo o eksponentni profesionalizaciji in specializaciji ter usmeritvi v množično funkcionalno izobraževanje vseh novih kategorij ‘belih ovratnikov’, ki predstavljajo večino delovne sile, kakršno zahteva družba upravljanja oziroma postindustrijska družba. Ta sloj je zdaj tisti, ki opravlja produktivno delo in ustvarja novo vrednost, saj je v visokotehnološkem kapitalizmu produktivno delo delo znanja. Tako dobimo delovno teorijo vrednosti za bele ovratnike - vodilne kadre. Če je klasična teorija vrednosti predstavljala politični zagon in samozavest proletariata v drugi polovici 19. stoletja, predstavlja stoletje kasneje znanjska teorija vrednosti ideološko legitimacijo za neoliberalno kontrarevolucijo. Znanjska teorija vrednosti govori o dodatni vrednosti, ki je posledica določene vednosti, znanja, izobrazbe.

V drugi polovici 20. stoletja se tako začne govoriti o družbi znanja, o dodatni vrednosti, ki jo prinaša znanje, o izobraženih delavcih, ljudeh znanja. Izobraževanje postane osrednja kapitalska naložba, investicija, visoko izobraženi ljudje pa osrednji vir produktivnosti. Začne se investiranje v znanost oziroma vsakdo, ki se izobražuje, vlaga v svoj človeški kapital, ki postane osrednja investicija postmodernega subjekta. V 70. letih prejšnjega stoletja se pojavi neoliberalizem. Neoliberalizem je ekonomsko-politična filozofija in predvsem ideologija, ki temelji na privatizaciji, deregulaciji in fleksibilizaciji. Nekateri neoliberalizem vidijo kot obnovo razredne moči kapitalističnega razreda, ponovno zvišanje profitnih mer, drugi v spremembi načina notranje organizacije industrijske proizvodnje in povečanju obsega in relativne moči finančnega glede na industrijski sektor. A kakorkoli že - gre za vzpon finančnih trgov, vse večjo komercializacijo in privatizacijo javnih institucij, za minimizacijo ali izničenje državnih posegov v gospodarstvo, fleksibilizacijo delovne sile in tako dalje. V tej maniri se je začel tudi tako agresiven neoliberalni napad na javno šolstvo. Z argumentom, da bodo privatne univerze kvalitetnejše, tudi cenejše kakor zdaj, posamezniki, ki bodo vlagali v svoje izobraževanje, v svoj človeški kapital, pa bodo pravzaprav investirali neposredno v svojo prihodnost, ki bo zato svetla kot še nikoli prej. Človeški kapital je posebna vrsta kapitala, ki ga, za razliko od strojev, ni mogoče ločiti od njegovega človeškega nosilca. Kar praktično pomeni to, da uveljavljanje političnih strategij človeškega kapitala pomeni še intenzivnejšo podreditev kapitalu. Nekoč so bile kapitalu podrejene le delavčeve roke in del intelektualnih kapacitet v določenem časovnem obdobju, ki je znašal osem ur na dan, od končanega formalnega šolanja do upokojitve. Zdaj se to raztegne na celoto intelektualnih, afektivnih in kognitivnih človeških zmogljivosti, večji je tudi časovni obseg, ki zdaj obsega tudi prosti čas. Vseživljenjsko učenje, ki ga promovira ta nova ureditev, praktično pomeni podreditev osebnega prostora in časa kapitalu. Tak delavec je še bolj izkoriščan, discipliniran in nadzorovan kot klasični proletarec. Pri tem je simptomatična tudi sprememba terminologije – namesto o znanosti sedaj teoretske razprave govorijo o znanju in namesto o odkritjih o inovacijah. Znanost, ki ni znanje, in odkritja, ki niso inovacije, niso več legitimna in potrebne so reforme, ki bodo oboje podvrgle ekonomski racionalnosti. Znanje v tej novi perspektivi pomeni človeški kapital, ki poveča produktivnost dela oziroma variabilnega dela kapitala, medtem ko inovacije pomenijo tehnološke izboljšave, ki povečajo produktivnost strojev oziroma konstantnega dela kapitala. Univerza se sooča z novimi izzivi - inherentna logika kapitalističnega sistema je revolucionarna, nenehno se spreminja, kontinuirano napreduje po začrtani poti razvoja. Posledično se konstantno razvija tudi profil delovne sile. Univerza mora skrbeti za konstanten ‘update’ človeških virov, ki so bodoča delovna sila, ta pa mora biti, za dobrobit gospodarske konkurenčnosti, primerno usposobljena in izobražena.

Izobraževalni sistem, z univerzo na čelu, pa je tudi najpomembnejši sistem družbene reprodukcije v kapitalističnem produkcijskem sistemu, hkrati pa je v njem tudi najpomembnejši sistem družbene kohezije. Je inherentno institucionaliziran kot sistem za reprodukcijo družbenih hierarhij in neenakih položajev, podreja in marginalizira določene skupine, je sistem, ki opravlja nekakšno racionalizirano hierarhizacijo. A o tem več v nadaljevanju. Če uporabimo Althusserjevo koncepcijo, označimo visoko šolstvo kot ideološki aparat države. Althusser je kot najpomembnejši in najmočnejši ideološki aparat označil šolo, saj je to edina institucija, v katero morajo pod pretvezo laičnosti že otroci vstopati praktično vsak dan,  več ur na dan, najmanj osem let, nekateri posvetijo šolanju tudi 20 let ali več svojega življenja. Vrnimo se k Althusserju, ki trdi, da je prehod iz fevdalističnega produkcijskega sistema v kapitalističnega zaznamoval napad vzpenjajočega se razreda na glavni star ideološki aparat države, s katerim se je legitimirala fevdalna aristokracija - cerkev. Napad na star ideološki aparat in vzpostavitev novega glavnega aparata naj bi bili prvi in eni od temeljnih potez razrednega boja. Z uničenjem cerkve so začeli promovirati nov glavni ideološki aparat države - šolo. Šola se legitimizira z racionalnimi argumenti, ki se porajajo v znanstvenem diskurzu, ki velja za diskurz resnice. Šola je tako pripoznana kot objektivna, brez kančka ideologije, zato je bila tudi tako uspešna pri reprodukciji obstoječega družbenega reda in produkcijskih odnosov.

Danes pa smo priča napadu na ta ideološki aparat, ki je bil tako uspešen pri zagotavljanju pogojev za akumulacijo kapitala. Seveda ne gre za kakšen revolucionaren napad na šolo kot buržujsko institucijo par excellence in s tem za družbeni prevrat. Gre za napad s strani nove buržoazije ali liberalne buržoazije na staro ali klasično buržoazijo. Gre za napad na institucijo, ki ne zmore slediti vedno novim zahtevam kapitala, ki ne zmore zagotavljati zadostnih pogojev za akumulacijo kapitala. Dogaja se vzpon novega razreda, liberalne buržoazije, ki ga dokazujeta napad in sistematično uničevanje starega ideološkega aparata države, torej šole, izobraževalnega sistema in razsvetljenskih vrednot, utelešenih v šoli kot ideološkem aparatu številka ena. Priča smo propadanju klasičnega, razsvetljenskega ideološkega aparata, ki ga postopoma nadomešča tehnokratski ideološki aparat. V nekdanje ideološke aparate prodira model materialne ideologije, ki deluje kot tržna ekonomija s človeškimi viri, z delovno silo, z zaposlenimi. Ta se na videz kaže kot strategija deregulacije, mobilnosti in fleksibilnosti delovnih mest ter zlasti kot nove organizacije dela, ki uveljavljajo nove oblike produkcijskih razmerij in njihovo reprodukcijo. Šola se začenja obnašati kot podjetje, na trgu išče financerje - zasebne vlagatelje in sponzorje, zaposleni na univerzi morajo imeti menedžerske, podjetniške sposobnosti in kompetence, za predavatelje je bolj kot njihovi znanstveni dosežki pomemben smisel za podjetništvo, poudarja se njihovo pedagoško produktivnost. Novi upravitelji teh javnih ustanov nenehno evalvirajo ‘racionalnost’ dela svojih zaposlenih in si lastijo pravico do nadziranja predavanj predavateljev na fakulteti. A o zaposlenih na univerzi več v nadaljevanju.

Napad kapitala na univerzo se kaže v njenem prilagajanju potrebam družbe, ki se jih razlaga z ekonomističnim modelom družbenega povpraševanja, ki ga lahko zadovolji ustrezna ponudba. Ideološko je za to značilna razširjenost diskurza, ki obsoja neprilagojenost tradicionalne univerze novim potrebam družbe in ekonomije. Diskurz, v katerega je ovita vladajoča ideologija in s katerim se srečujemo praktično vsak dan. Tem zahtevam se je, seveda v želji po povečanju financiranja, univerza uklonila. To se najbolj eksplicitno kaže v vse večji komercializaciji študijskih programov, kar je posledica vse večjega podrejanja zahtevam gospodarstva. Seveda se mora takšno obnašanje javnega izobraževalnega zavoda legitimirati z vladajočo ideologijo. Ta ideologija prikazuje razvoj zasebnega sektorja oziroma gospodarstva kot obči interes družbe kot celote, saj nas lahko le realni sektor potegne iz krize. Temu sledi klasična neoliberalna formula - pogoj rasti je konkurenčnost, pogoj konkurenčnosti so visokotehnološke inovacije in inovacije v poslovnih modelih, pogoj teh inovacij je tesnejše sodelovanje raziskovalnega sektorja in univerze z gospodarstvom, to pa zahteva uvajanje podjetniškega duha in poslovnih modelov v te javne institucije. Povezovanje univerze z gospodarstvom pomeni večjo konkurenčnost, večja konkurenčnost pa po neoliberalni formuli pomeni rastoče gospodarstvo, ki bo prineslo več delovnih mest in več prispevkov v državno blaginjo. Ergo - podreditev javnih univerz zasebnemu sektorju je v javnem interesu. To je model nove družbe znanja, v kateri morajo biti javne investicije v visoko izobraževanje in raziskovanje izvzete iz siceršnjih rezov v javni porabi. Javne univerze in raziskovalni inštituti pa se morajo bolje povezati z gospodarstvom in se reorganizirati tako, da bodo poslej proizvajali gospodarstvu koristne inovacije.

Ker ne gre več za klasično privatizacijo visokega šolstva, saj država celo viša sredstva, namenjena visokem šolstvu, tudi ne moremo več govoriti o neoliberalizmu, zato bomo uporabili izraz postneoliberalizem. A brez skrbi, še vedno gre za dobro staro privatizacijo, s to razliko, da se ne dogaja institucionalna privatizacija visokega šolstva, temveč privatizacija znanja in raziskovanja. Govorimo o novih teorijah rasti, o družbi, temelječi na znanju, o družbi znanja, o inovacijski uniji, za katero je značilno ekonomistično koloniziranje znanosti in univerze. Nove teorije in politične strategije rasti so poskus iskanja novih načinov ponovnega zagona rasti in produktivnosti, ker je obstoječ sistem zašel v slepo ulico. Predstavljajo nov model rasti, prilagojen neoliberalnim pogojem. Glavno vlogo igrajo tehnološke inovacije, saj so te tiste, ki na eni strani omogočajo večjo produktivnost kot spremembe strojne tehnologije, na drugi strani pa kot spremembe organizacijske tehnologije produkcijskega procesa. Kar pomeni, da izboljšajo učinkovitost strojev oziroma konstantnega kapitala in izboljšajo učinkovitost dela oziroma variabilnega kapitala. Oboje prispeva k večji produktivnosti. Večja produktivnost pa pomeni več izdelkov, povečano proizvodnjo, več zaposlitev in konec koncev gospodarsko rast. Ena ključnih prioritet novih teorij rasti je družba znanja oziroma družba, temelječa na znanju. V novih inovativnih strategijah teorij rasti se išče načine podreditve visokega šolstva in znanosti ekonomski racionalnosti z bistveno razliko od prejšnjega neoliberalnega modela neposredne privatizacije in popolne vključitve univerze v sistem zasebnega podjetništva. Namesto tega se v javne univerze vpeljuje podjetniški duh logike kapitala. Financiranje javnim univerzam se celo povečuje. A kar je bistveno - povečevanje financiranja je pogojeno z večjo povezanostjo univerze in raziskovalnih inštitutov z gospodarstvom. A povečano javno financiranje pomeni neposredno državno subvencioniranje raziskovalnih dejavnosti zasebne industrije ali eksternalizacijo oziroma socializacijo stroškov, kot bomo pokazali v nadaljevanju. Od neoliberalnega modela totalne privatizacije in nasilnih prevzemov javnega s strani zasebnega sedaj pridemo do modela javno-zasebnega partnerstva. Ideološko pa se tako obnašanje legitimira z vladajočim diskurzom, ki smo ga tudi že omenili - od univerze se pričakuje, da odgovorno in zadovoljuje potrebe družbe, ki so v bistvu želje kapitala, saj naj bi bilo močno gospodarstvo v javnem interesu, tako gospodarstvo pa je možno le, če tesno sodeluje z univerzo. Avtonomno delovanje univerze in spodbujanje bazičnih znanosti se smatra za neodgovorno početje.

Zasebna industrija sedaj diktira raziskovalne prioritete in načine raziskovanja, ki morajo neposredno koristiti potrebam in zahtevam industrije. Javna raziskovalna in izobraževalna dejavnost postane dekla gospodarstvu. Zdaj lahko govorimo o zloglasnem pretakanju javnega denarja v zasebne žepe, o javno-zasebnih partnerstvih. Zasebna podjetja eksternalizirajo stroške raziskovanja, kar pomeni, da jih prepustijo državi, natančneje javnim izobraževalnim in raziskovalnim inštitucijam. Slednje opravljajo raziskave na državni račun, do izdelkov pa dostopajo zasebna podjetja. Izobraževalne inštitucije pa praktično izobražujejo le še za kasnejše raziskovanje. Tako se raziskave za zasebni sektor plačuje iz javnega, davkoplačevalskega denarja. Še več - stroški za razvoj se v zasebnih podjetjih financirajo iz presežne vrednosti, s katero razpolagajo lastniki kapitala. Če te stroške zmanjšajo ali celo izničijo, v tem primeru na račun davkoplačevalcev, se temu ustrezno poveča zasebni profit, ki ga je deležen lastnik kapitala. Lep primer iztekanja javnega denarja v privatne žepe. S podreditvijo trgu pa univerza prevzame nase še vso tveganje in nepredvidljivost, značilno za trge. Zasebni kapitalisti se v tej ureditvi znebijo tveganja, da kakšna inovacija ne bo dovolj učinkovita ali da bo zakasnela, saj lahko razpršijo svoje tveganje z javno-zasebnimi partnerstvi z več različnimi javnimi univerzami, do katerih storitev lahko dostopajo brezplačno in ki jim outsourcarjo svojo raziskovalno dejavnost, ne da bi bile institucije, ki inovacije dejansko proizvajajo, tudi deležne profitov od uspešnih inovacij. Dejansko imata zasebni sektor in kapital več od javnega šolstva, kot če bi bilo to privatizirano.

Sama univerza je zamejena z več strategijami, programi in smernicami. Na nacionalni ravni jo usmerjajo Nacionalni program visokega šolstva (NPVŠ), Raziskovalna in inovacijska strategija (RISS), Zakon o visokem šolstvu in še kaj. Na nadnacionalni ravni pa njeno pot usmerjajo bolonjska reforma, OECD priporočila, da o posrednih vplivih sploh ne govorimo. Vprašati se je treba, čemu taka univerza sploh še služi, kakšne kadre proizvaja oziroma v kakšne subjekte interpelira? Sodobna javna univerza je prežeta z materialno ideologijo tržne ekonomije. Neoliberalna ekonomija skozi šolski aparat države producira nove ideološke subjekte. Ti subjekti so lahko povsem kreativni in razgledani, hkrati pa so popolnoma politično konformistični, fleksibilni, življenje vidijo kot poslovni izziv, in ne verjamejo v možnost kolektivne človeške emancipacije. Univerza velike množice študentov, ki so ji zaupani, odvrača od ideala najvišje ravni spoznanja in mišljenja in jih zgolj novači za nove trge dela in znanj v organizacijski, tehnološki in tehnokratski družbi poznega kapitalizma. Odveč je poudariti, da neoliberalna reforma izobraževalne sfere izključuje teorijo in politično imaginacijo, kritično do obstoječega sistema in vladajoče ideologije. Če je sodobna univerza ob svojem nastanku s pomočjo kritičnega razuma prekinila s tavanjem po predznanstvenih, ideoloških zablodah, je zdaj močno nazadovala, saj s svojim delovanjem podpira spontan razvoj, ki ga diktirajo slepi mehanizmi ekonomije in tehnološkega razvoja. Njena naloga bi bila ravno kritično poseči v ta spontani cikel in ga razbiti. A tudi če bi hotela, ne more. Na eni strani jo omejuje malo morje raznih dokumentov, napisanih v podjetniškem zanosu, na drugi pa njena notranja struktura, ki je močno arhaična in konservativna.

Več kot polovica zaposlenih na univerzi  dela v prekarnih zaposlitvah. Ko govorimo o strukturi univerze govorimo o arhaični notranji organizaciji, v kateri se soočamo z razmerji osebnih odvisnosti, izkoriščanja, nadobremenitev in podobno. Še posebej naraščajo razlike med stalno zaposlenimi in tistimi v raznih prekarnih razmerjih. Neenakosti in izkoriščanje na univerzi temeljijo na statusnih hierarhijah, ki izhajajo iz “arhaičnega” meritokratskega načela. Ta merila podrejanja urejajo predpisi, ki pa jih legitimira vladajoča ideologija. Vladajoča ideologija integrira univerzitetni aparat v splošno konstrukcijo kapitalistične države, s tem da neposredno legitimira hierarhična in izkoriščevalska razmerja na univerzi. Na samih univerzah se močno povečujeta represija in eksploatacija - to je pač posledica realne podreditve dela na univerzi kapitalu. In tako ureditev kapitalizem potrebuje za svojo reprodukcijo. Stanovska ideologija univerzitetnega ceha se je zlahka artikulirala s sodobno vladajočo buržoazno ideologijo. Univerzitetna politika vladajočega razreda sodi k njegovim prizadevanjem, da bi v svojo državo pritegnil in obdržal kapital: zato z državno prisilo potiska visokošolske procese v služnost kapitalu. Vladajoči sloj na univerzi pa si sposoja to isto ideologijo, da z njo legitimira prakse, s katerimi ohranjajo in obnavljajo svoje lokalno gospostvo. Medtem ko je za periferno državno-upravno birokracijo odločilnega pomena, ali se ji bo posrečila integracija visokega šolstva v akumulacijo kapitala, pa je za univerzitetno birokracijo tržna, kapitalska ideologija le opurtunistična kontingenca, saj se lahko legitimira z vsako vladajočo ideologijo.

Vladajoče elite so v maniri zagotavljanja prijaznega okolja mednarodnemu kapitalu univerzo popolnoma podredile gospodarstvu, saj ni bi s takšno ureditvijo družbe, temelječe na znanju, ohranjali svojo konkurenčnost z ostalimi nacionalnimi gospodarstvi. Za to je univerza prodala tudi svoje bistvo - kritično refleksijo, utemeljeno na znanstvenem razumu. Univerza bi morala biti prostor reflektiranega usmerjanja razvoja družbe, prostor, v katerega se od zgoraj stekajo vsi drugi prostori normativnega razmišljanja v družbi, navzdol pa se odpira v vse njene sisteme za izobraževanje in poučevanje. Potrebno je izobraževanje, ki priznava avtonomijo poklicne angažiranosti, ki je neločljiva od skrbi za nek smoter in skupne vrednote. Potrebujemo projekt družbe, ki bo za seboj potegnil kolektivni angažma in delovanje. Projekt družbe, ki ne povzema in ne razvija tudi nekega projekta civilizacije, pač ni projekt družbe. Univerza se lahko dialektiki tehnokracije in birokracije, v katero je pogreznjena skupaj z družbo in morda tudi zgodovino, iztrga samo tako, da s svojim izobraževalnim projektom sodeluje pri izdelavi takega projekta družbe. Univerzitetno raziskovanje mora biti torej ne glede na disciplino vezano na skrb za razvoj znanj civilizacijskega pomena, ki odgovarjajo na velike civilizacijske - in ne le tehnične - probleme, s katerimi se sooča današnje človeštvo; probleme, ki si jih samo poraja in zaobjemajo tudi vprašanje obstanka sveta. In ta vprašanja so danes še kako pomembna, saj je slepo sprejemanje neoliberalnega kapitalizma pripeljalo do najnižje točke, kjer kapitalizem dejansko že predstavlja eksistenčno grožnjo za človeka. A glavno vprašanje ostaja, če je sploh smiselno tako nalogo zadati univerzi oziroma kaj takega od nje pričakovati. Kot smo videli, je zaradi notranje strukture, skorajda že popolne podreditve trgu, omejenosti z neštetimi smernicami in zakoni ter zaradi njenega posledičnega delovanja očitno nesposobna konkretnega doprinosa k boljši prihodnosti. Univerza je od svojega nastanka nekje v 13. stoletju služila vladajoči ideologiji. V srednjem veku je s svojimi štirimi fakultetami, med katerimi je bila glavna teološka, skrbela za reprodukcijo duhovniškega stana in krščanske ideologije, kasneje služila buržoaziji za produciranje in zadovoljevanje njihovih potreb ter sedaj novi buržoaziji, za katero zagotavlja pogoje za akumulacijo kapitala. Vse bolj kaže, da je konec univerze, kot jo poznamo, zgodovinska nujnost. Na tem mestu se sploh ne bi smeli preveč obotavljati, ampak zastaviti radikalno agendo za prihodnost, ki bo prekinila z reprodukcijo vladajočih ideologij - avtonomno organizacijo teoretskih praks izven kakršnekoli buržuazne inštitucije, saj je namen teorije ravno končni obračun z buržoazijo kot z vladajočo ideologijo in kapitalizmom, ki je zrel za smetišče zgodovine.