Z ultrazvokom nad nevrone in s kamero nad zebre

Vsake toliko se zgodi, da nova študija ovrže dolgo zakoreninjena prepričanja ljudi. Črte, ki krasijo zebre so dolgo časa veljale za kamuflažo pred njihovimi plenilci. Vzorci na zebrinem telesu naj bi namreč zabrisali obris zebre in s tem preprečile, da bi jo levi in hijene opazili iz oddaljenosti. Raziskovalci opremljeni s fotoaparati in znanjem o vidu zebrinih plenilcev so pokazali, da črtaste živali zaradi svojega značilnega vzorca niso nič bolj skrite kot podobno velike žrtve njihovih plenilcev.

Amanda Melin, Tim Caro, Donald Kline in Chihiro Hiramatsu so se opremljeni s fotografsko opremo odpravili v Tanzanijo kjer so fotografirali zebre v naravnem okolju. Slike so nato obdelali s filtri, ki posnemajo vid leva in hijen. To jim je omogočilo, da so določili razdaljo iz katere so zebre vidne svojim plenilcem. Podnevi so zebre svojim naravnim sovražnikom vidne iz razdalje okoli petdeset metrov, v mraku pa njihova vidljivost pade na približno trideset metrov. Iz enakih razdalj levi in hijene opazijo tudi antilope, ki so enobarvne in podobne velikosti kot zebre. S tem so raziskovalci pokazali, da zebrin vzorec ne otežuje dela njihovim planilcem.

Študija prav tako zavrača hipotezo, da so črte namenjenje razlikovanju posameznikov v čredi. Tega so namreč sposobne tudi ostale, zebram sorodne vrste. Raziskava pa ne podaja razloga za zebrin značilen vzorec. Trenutno najverjetnejša teorija predvideva, da črte odvračajo muhe, ki s svojimi ugrizi prenašajo mnogo bolezni.

Raziskovanje delovanja živčnega sistema normalno poteka tako, da vzdražimo določeno regijo živčevja ter nato opazujemo kakšen je fiziološki odziv organizma. Pri takšnem pristopu je zlasti težavno brez invazivnih posegov vzdražiti samo določeno skupino nevronov.

Preboj v poskusih na živčevju bo morda prineslo novo odkritje raziskovalne skupine iz Salk inštituta v Kaliforniji. Skupina je v glistah C. Elegans identificirala membranski protein TRP 4. Gre za ionski kanal na membranah živčnih celic, ki je sposoben zaznavati in se odzivati na signale ultrazvoka. Ob obsevanju s primerno valovno dolžino zvoka, se kanalček odpre, kar aktivira nevrone.

Metodo so avtorji poimenovali sonogenetika, saj lahko z zvokom nadzirajo aktivnost celic. Ker lahko zvok potuje tudi čez tkiva, ne bo potrebno invazivno poseči v raziskovani organizem. Mnogo dosedanjih metod je namreč zahtevalo vrtanje lukenj in vstavljanje elektrod direktno v možgane, da so lahko prinesli signal do določene regije.

Avtorji raziskave domnevajo, da bo z genskim inženiringom možno prenesti protein TRP 4 iz glist tudi v druge raziskovalne organizme, s čimer bodo lahko izvajali poskuse tudi na kompleksnejših živčnih sistemih. Hkrati bo možno z genskim inženiringom doseči izražanje ionskega kanalčka samo v določenih podskupinah živčnih celic, brez česar bi bila ta metoda dokaj neuporabna.

O neuporabnosti metode sva se prepričevala Arne in Rok