E-(m)učênje
Če študent na Zoom klic gre,
volje nima nič kraj sé.
On se vpraša: kaj bom s tim?
Prej na britof kakor v Rim.
Bodočnost strašno ga skrbi,
nékdo mora plačati!
Stres in stiska vsepovsod,
bleščeč ekran njegov gospod.
Res srečnejših ni ljudi,
kakor so študentje ti!
Tokratno oddajo Frequenza della Scienza posvečamo vsem študentom, dijakinjam, profesoricam in učiteljem ter vsakomur, ki se zaradi trenutnih razmer dnevno srečuje s šolanjem na daljavo. Slednje nikakor ne bi bilo mogoče brez uporabe različnih digitalnih tehnologij in interneta, zaradi česar takemu načinu izobraževanja velikokrat pravimo kar e-učenje.
Pa vendar e-učenje v resnici predstavlja veliko več kot le pouk na daljavo. Danes bomo pokukali, kaj vse zares zajema pojem e-učenje, ter pri tem raziskali psihološko ozadje tega zaenkrat še netradicionalnega izobraževanja. Govorili bomo o posledicah, ki jih ima implementacija tehnologij e-učenja na kvaliteto naše izobrazbe in spregovorili o razvoju inteligentnih tehnologij za e-poučevanje. Kot računalniški zaslon pa bomo osvetlili tudi socialne vidike e-učenja.
V mesecu marcu bo minilo že prvo leto, odkar se je pouk tako rekoč čez noč prestavil iz klopi izobraževalnih ustanov v digitalen svet. To pa je s seboj prineslo val sprememb pri načinu poučevanja. Najbolj očitna je bil seveda zelo hiter porast uporabe pristopov e-učenja, kot so denimo spletna predavanja in izpiti na vseh ravneh izobraževanja – od osnovnih šol do univerz.
Da lahko sploh začnemo govoriti o e-učenju in različnih, z njim povezanih vsebinah, moramo najprej razumeti, kaj e-učenje v bistvu je in katera področja zajema. Strokovno definicijo nam predstavi profesorica Cirila Peklaj s Filozofske fakultete, ki se z e-učenjem srečuje v svojem raziskovalnem delu na področju psihologije učenja.
Primer tehnologij e-učenja so denimo spletne učilnice in e-asistent oziroma študentom ter študentkam bolj poznan sistem VIS. Poleg sodi tudi uporaba elektronskih prosojnic ter e-učbenikov. Ti vsebujejo poleg nazorno predstavljenih vsebin tudi interaktivne povezave do nalog za utrjevanje usvojenega znanja. Vse naštete pripomočke smo v Sloveniji uporabljali že pred obveznim šolanjem na daljavo, a smo jih večinoma dojemali kot dopolnitev običajnega učnega procesa.
Učinkovitost uporabe digitalnih tehnologij pri učenju v tako pandemskih kot predpandemskih časih zaenkrat še ni popolnoma jasna. Kako pa se preverja učinek uporabe tehnologij e-učenja na znanje učencev in kakšni so rezultati raziskav, nam razloži profesorica Peklaj.
Visoko variabilnost med rezultati raziskav o uspešnosti tehnologij e-učenja stroka pripisuje predvsem različni kvaliteti opornih digitalnih učnih vsebin, ki so bile uporabljene v raziskavah. Uporaba e-gradiv in ostalih digitalnih tehnologij je namreč učinkovita samo, kadar so ti uporabnici ali uporabniku prijazni. Pri tem je bistveno, da je zahtevnost uporabe e-tehnologij prilagojena starosti uporabnika, njegovemu predznanju in sposobnosti za procesiranje podanih informacij. Uporabnica oziroma uporabnik namreč ne sme imeti več težav z uporabo tehnologije kot z dejansko snovjo.
O tem, kaj uporaba e-učenja zahteva od učencev, pojasni prof. Cirila Peklaj.
Pa imajo na učinkovitost e-učenja vpliv tudi profesorice in profesorji?
Tako kot pri tradicionalnem pouku imajo torej na učinkovitost e-učenja do neke mere vpliv tudi učeči ter tisti, ki se učijo. Pri tem na uspešnost pridobivanja znanja vplivajo individualne značilnosti učencev, kot so denimo zbranost, samoiniciativa ali motivacija posameznika ter znanje uporabe e-tehnologij s strani učiteljev in učiteljic.
Vpliv individualnih značilnosti učenca na pridobivanje znanja postane še bolj očiten pri učenju na daljavo, saj se pri njem srečamo z veliko večjo količino samostojnega dela. Temi učenja na daljavo se bomo podrobneje posvetili v nadaljevanju oddaje, vendar se moramo zato najprej priklopiti online!
Poslušate Radio Študent in oddajo Frequenza della Scienza o e-učenju. Ta pojem je precej širok: pod e-učenje namreč uvrščamo raznovrstne procese v izobraževanju, ki se poslužujejo uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije in interneta. V zadnjem letu pa se šolarji, dijakinje, študentje in profesorice bolj pogosto srečujemo tudi z izobraževanjem na daljavo. Pred tem je bil takšen način izobraževanja v Sloveniji bolj izjema kot pravilo.
Vsakršna sprememba načina učenja in poučevanja od nas terja prilagajanje. Tako tisti, ki se učimo, kot tisti, ki učijo, se morajo privaditi na nove metode prenašanja in usvajanja znanja. Strokovnjaka s področja izobraževalnega managementa, Davida Rozmana iz Skupine B2, vprašamo, s katerimi izzivi se učenke in učenci ter zavodi oziroma organizacije spopadajo ob vzpostavitvi sistemov e-učenja.
Na nove oblike izobraževalnih dejavnosti se morajo torej prilagoditi vsi akterji. Končne uporabnice in uporabniki potrebujejo dobro internetno povezavo in osnovno računalniško opremo. Ni nujno, da je ta dostopna vsakomur, saj zahteva visok finančni vložek.
Na drugi strani se mora za vpeljavo e-izobraževanja in učenja na daljavo pripraviti tudi zavod in organizacija. Ta mora premisliti tako o pedagoških kot tudi nepedagoških vidikih procesa. S pedagoškega vidika mora natančno nasloviti denimo to, kako bodo pedagoginje in pedagogi nudili pomoč v digitalni učilnici. Na primer: učenke in učenci lahko odgovore na svoja vprašanja po elektronski pošti pričakujejo v 48-ih urah. Ali pa: predavateljica oziroma predavatelj je za konzultacije na voljo preko video ali telefonskega klica vsak petek ob dvanajsti uri.
Zelo pomembni so tudi nepedagoški dejavniki. Ob finančnem in poslovnem načrtu mora organizacija recimo poskrbeti tudi za primeren kader. Pomembno vlogo v kontekstu e-izobraževanja v primerjavi s tradicionalnim tako dobijo programerji za spletne aplikacije ali pa oblikovalci, ki poskrbijo za z vsebino skladno grafično podobo.
Možnost za neprestano beleženje napredka učencev in učenk je ena izmed ključnih prednosti učenja na daljavo. Čeprav se tudi v tradicionalnem učnem okolju znanje preverja sproti, je zaradi velikega števila učečih se v razredu in pomanjkanja časa pogosto težko nadzorovati vse dejavnike in dogajanje. O prednosti uporabe virtualnega okolja nam pove izredni profesor Marko Radovan z Oddelka za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti.
Ti redni ukrepi so nadvse pomembni. Stroka namreč opozarja, da lahko uporaba digitalnih tehnologij in učenja na daljavo prispeva k dodatnemu poglabljanju razlik med udeleženimi v učnem procesu. Na primer: pri učenkah in učencih, ki imajo težave z nestabilno motivacijo ali vztrajnostjo, lahko opazimo nazadovanje pri usvajanju znanja. Zanemariti ne smemo niti okoljskih dejavnikov.
Na doseženo šolsko uspešnost pri šolanju na daljavo vpliva tudi socio-ekonomski status družine. Potrebna orodja, kot sta računalnik in spletna kamera, žal niso vsem na voljo. Prav tako se nekatere družine spopadajo s pomanjkanjem prostora, ki bi vsem članom omogočal nemoteno opravljanje dela in sledenje učnim uram. Videti je torej, da moramo pri obravnavi šolske ali študijske uspešnosti izobražujočih se na daljavo razmisliti tako o učnih sposobnostih in navadah osebe kot tudi o okolju, v katerem ta oseba biva in se uči.
Kadar se oseba uči s pomočjo tehnologij e-učenja, bo na njene rezultate najbolj vplivala sposobnost samoregulacije. Ker se ljudje sicer razlikujemo po zmožnostih načrtovanja svojih učnih aktivnosti in dela, je za namene doseganja kvalitetnih učnih rezultatov smiselno raziskati dejavnike, ki nam lahko pri tem pomagajo.
Prvi tak sklop dejavnikov so denimo kognitivne učne opore, ki pomagajo, da si snov bolje zapomnimo; med poukom se najpogosteje pojavijo v obliki nalog, ki preverjajo razumevanje. Druga vrsta učnih opor se navezuje na spremljanje pouka: s prekinitvijo monotonega predavanja, na primer s postavljanjem šaljivih vprašanj, lahko vodje učnega procesa prisotnim izboljšajo koncentracijo. Pomembne pa so tudi motivacijske opore oziroma pozitivne podkrepitve, s katerimi lahko pri učenkah in učencih vzbudimo dodaten interes za učenje. Motivacijo lahko spodbudi že prijazna pohvala za dobro rešeno nalogo pri uri matematike.
Razumevanje, kako učne opore vplivajo na učinkovitost digitalnega izobraževanja, raziskovalkam in raziskovalcem koristi pri razvoju tehnologij za pomoč pri poučevanju in učenju. Dobro zastavljeni pripomočki lahko vsem vpletenim izboljšajo izobraževalno izkušnjo, pa naj bo ta v predavalnici ali na daljavo. Pri tem je pomembno poudariti, da je tradicionalni učni proces težje prilagoditi tako, da bo ustrezal vsaki osebi. Zato se znanstvenice in znanstveniki vedno bolj osredotočajo na razvoj personaliziranih učnih sistemov, ki lahko posameznici ali posamezniku ponudijo kvaliteten način učenja po njegovi meri. Več o teh sistemih izvemo po glasbenem premoru.
Nadaljujemo z oddajo Frequenza della Scienza na RŠ-evih 89,3 MHz, kjer beseda trenutno teče o e-izobraževanju. S šolanjem na daljavo je stik med učiteljico in učenci občutno okrnjen, zaradi česar je individualna pomoč šolajočim se otežena. Kot odgovor na to vedno več pedagogov v svojem učnem procesu uporablja inteligentne sisteme za poučevanje. Ti omogočajo, da se učenje prilagodi vsakemu posamezniku in tako izboljša prenos in usvajanje znanja.
Bistvena ideja sistemov za poučevanje je, da lahko računalnik do neke mere prevzame vlogo učitelja. Kadar je vloga računalnika zgolj posredovanje informacij, denimo z e-gradivi, govorimo o računalniško podprtem poučevanju oziroma computer aided instruction. Ko pa je sistem sposoben prilagajanja uporabnici ali uporabniku, govorimo o inteligentnih sistemih za poučevanje. O teh nam razloži doktor Timotej Lazar, asistent na Fakulteti za računalništvo in informatiko.
Kako pa inteligentni sistemi za poučevanje delujejo?
Da lahko inteligenten sistem za poučevanje sploh deluje, mora najprej razviti znanje in razumevanje domene, ki jo poučuje. Zato je prvi korak pri razvoju inteligentnih sistemov za poučevanje razvoj tako imenovanega modela domene. Ta združuje vse potrebne informacije za razumevanje in sledenje uporabnikovemu početju.
Standardni pristop pri razvoju modela domene se začne z analizo področja, za katerega je sistem namenjen. Razvojna skupina najprej razišče relevantno snov in pogosto uporabljene naloge za utrjevanje znanja. Te nato skupaj s pravilnim postopkom reševanja nalog zapišejo v model domene. Inteligentni sistem se tako med preverjanjem znanja učenca vedno navezuje na snov in način reševanja nalog, ki sta zapisana v modelu domene.
Pri razvoju modela domene so v veliko pomoč tudi izkušnje s tradicionalnim poučevanjem, saj nudijo raziskovalkam in raziskovalcem boljši vpogled v najpogostejše napake in načine reševanja nalog, ki se jih poslužujejo učenke in učenci. Izkušnje poučevanja v razredu pa omogočajo tudi boljše prepoznavanje, katere učne opore so najučinkovitejše pri spodbujanju in vodenju učenja. Doktor Timotej Lazar predstavi razvoj in delovanje tovrstne domene na sistemu Andes.
100 ur za razvoj ene učne ure je seveda časovno zelo potraten način razvoja inteligentnih sistemov. Znanstvenice in znanstveniki zato v praksi raje uporabljajo tako imenovan data driven tutoring. V nasprotju z omenjenim sistemom za poučevanje fizike Andes, ki črpa svoje znanje iz že vnaprej razvite domene znanja, taki sistemi neprestano razvijajo in dopolnjujejo svoj model domene. Sprotni razvoj pa jim omogoča splet, zaradi katerega lahko do sistema kar naenkrat dostopa tudi po več sto tisoč uporabnikov. Velika količina uporabnic in uporabnikov za inteligentni sistem pomeni tudi veliko količino podatkov, iz katerih se lahko uči. Prav velika količina podatkov pa sistemu omogoča pravilneje oceniti, kakšne so denimo najpogostejše napake uporabnic ali uporabnikov, na kaj je smiselno biti pozoren pri preverjanju znanja in katere naloge so najbolj učinkovite za učenje snovi.
Ko je model domene razvit, je treba zbrano znanje znotraj modela ter početje uporabnic ali uporabnikov prevesti v obliko, ki jo razume tudi računalnik. To pomeni, da je treba znanje abstrahirati v obliko enačb in številk. V primeru, kot je sistem za poučevanje fizike Andes, kjer so naloge večinoma računske, prevod iz našega jezika v programski jezik ni tako zahteven. Težavnost pa se neskončno poveča, kadar sistem poučuje nematematična področja, kot je denimo primerjalna književnost. Razumevanje naravnega jezika je za umetno inteligenco namreč še vedno velik izziv.
Pri manj strukturiranih področjih, kot je denimo pisanje esejev, zato inteligentni sistemi pri ocenjevanju namesto preverjanja celotnih povedi preverjajo le ključne besede. To pomeni, da bi teoretično v takem primeru uporabnica oziroma uporabnik v odgôvorno okence lahko vnesel zgolj vse relevantne ključne besede ali pa kar celotno literaturo in tako dobil 100-odstotno pravilen odgovor. Česar v znanstveni redakciji Radia Študent definitivno ne podpiramo ali spodbujamo. Seveda pa ravno zato inteligentni sistemi med ocenjevanjem ponavadi preverjajo tudi plagiatorstvo in stavčne strukture odgovorov.
Inteligentni sistem za poučevanje je na koncu sam po sebi neuporaben, če zanj ne razvijemo uporabniškega vmesnika. Ta namreč omogoči dejansko interakcijo med sistemom in uporabnicami ali uporabniki. Pa lahko uporabniški vmesnik prav tako vpliva na končno uspešnost razvitih inteligentih sistemov?
Na motivacijo učencev in učenk pa lahko uporabniški vmesnik vpliva tudi bolj prijetno. Poglejmo si en primer iz prakse.
V današnji oddaji smo že večkrat omenili personalizacijo učnega procesa, ki naj bi najbolj doprinesla k uporabnosti tehnologij e-učenja. Pa vendar, kaj personalizacija sistema za poučevanje pomeni v praksi? Razloži doktor Lazar.
Primer tehnologij v razvoju so denimo sistemi, ki lahko s pomočjo spletne kamere spremljajo, v katero smer gre naš pogled in posledično nadzorujejo koncentracijo uporabnice oziroma uporabnika. Po podobnem principu so znanstveniki in znanstvenice razvili tudi sisteme, ki so sposobni z opazovanjem obrazne mimike prepoznati trenutno čustveno stanje osebe.
Seveda pa je uporaba takih sistemov v naših šolskih klopeh še daleč stran od realizacije. Najbolj napredne digitalne tehnologije za poučevanje lahko najdemo na Kitajskem, kjer že obstajajo tako rekoč popolnoma avtomatizirane učilnice. Vendar tudi pri njih v večini primerov inteligentne sisteme še vedno kombinirajo s tradicionalnim načinom poučevanja. Ali bomo kdaj v prihodnosti priča takemu učnemu procesu tudi pri nas?
In še res je. Učitelji in učiteljice imajo pri izobraževanju novih generacij veliko večjo vlogo od zgolj prenašanja faktografskega znanja na svoje učenke in učence; poudariti moramo, da ima izobraževalni sistem velik pomen tudi pri socialnem in psihičnem razvoju učečih se. S poučevanjem na daljavo pa se lahko doprinos šol na vzgojnem področju hitro izgubi. Za pavzo pa prisluhnimo skladbi, ki bo morda marsikomu skoraj predobro opisala občutke, ki jih doživlja v preteklem letu učenja na daljavo. Kdo se namreč ne bi ob preživljanju dni samo v svoji sobi začel počutiti kot sobna rastlina?
Poslušate oddajo Frequenza della Scienza. Pred glasbenim premorom smo razmišljali o razvoju inteligentnih poučevalnih sistemov. Zdaj pa se vračamo nazaj k tistim, ki jim po žilah namesto elektrike teče kri.
Poučevanje in učenje na daljavo lahko poteka asinhrono ali sinhrono. Kadar pouk poteka asinhrono, torej z zamikom, gradiva učiteljica ali učitelj objavi v virtualnem okolju, učenci in učenke pa jih morajo predelati do vnaprej določenega datuma, ponavadi kar do naslednje ure. Ker učiteljica ali učitelj takrat ni v stiku z učenkami in učenci, težje nadzira dinamiko in sam proces učenja. Ti so posledično mnogokrat prepuščeni samim sebi, saj pomoč težje dobijo od ostalih v razredu. Breme, da se gradivo mora predelati, pa žal pogosto pade na starše oziroma skrbnike, ki za to niso usposobljeni.
Pri sinhronem poučevanju so vsi vključeni v izobraževalni proces sicer ravno tako fizično ločeni, pa vendar se aktivnosti odvijajo sočasno s pomočjo spletnih orodij. Zaradi tega lahko prisotni takoj razrešijo nastale dileme glede učne snovi. Velika prednost sinhronega učenja na daljavo je torej možnost bolj kakovostne in pristne interakcije učiteljic in učencev, ki je sicer zaradi manka fizičnega stika okrnjena. Kako lahko učiteljica ali učitelj v sklopu ure v živo poskrbi za krepitev odnosa z učenkami in učenci, pove profesor Radovan.
Nekateri za namene učenja na daljavo spodbujajo tudi uporabo družbenih omrežij. Prednost teh aplikacij je, da so v večini primerov šolarjem in šolarkam že znane in ne zahtevajo navajanja na novo tehnologijo, omogočajo pa tudi debatiranje o šolski snovi izven formalnih ur. Stališča do uporabe družbenih omrežij v kontekstu izobraževanja na daljavo ali pa namene nadomeščanja fizičnega stika so sicer različna.
Ravno najmlajšim učenkam in učencem šola predstavlja tudi več kot le izobraževalno ustanovo. Velik pomen ima namreč tudi pri vzgoji in socializaciji otrok. Kramljanje na družbenih omrežjih namreč ne more nadomestiti fizične bližine, ki jo tako mlajši kot starejši potrebujemo za zdrav psihični in socialni razvoj.
Kljub veliko prednostim, ki nam jih nudijo tehnologije e-učenja in ravno tako tudi izobraževanje na daljavo, je pri uporabi izključno digitalnih pripomočkov vzgojni in socialni vidik izobraževanja zapostavljen. Umetna inteligenca namreč najverjetneje nikoli ne bo uspela celovito nadomestiti učiteljice ali učitelja. Inteligentni sistemi za poučevanje uspešno prenašajo znanje na učenca - s pomočjo personalizacije mogoče celo bolj učinkovito - vendar umetna inteligenca ni sposobna nadomestiti empatije, ki nam jo lahko nudi človek. Zaenkrat se tako za najučinkovitejšega izkaže kar kombiniran način poučevanja, kjer so digitalne tehnologije le v oporo dejanskim učiteljem in učiteljicam.
S temi mislimi smo prišli do konca današnje oddaje Frequenza della Scienza. Kot se spodobi za zaključek učne ure, sledi kratka ponovitev naučenega. Spoznali smo, kako e-učenje vpliva na znanje učencev, dijakinj, študentov. Med drugim smo preverili tudi razliko med asinhronim in sinhronim predavanjem. Razglabljali smo celo o koristi družbenih omrežij v kontekstu fizično oddaljenega izobraževanja. Naslovili pa smo tudi vse bolj raziskovano temo: inteligentne učne sisteme.
Predavanja o znanosti se nadaljujejo v marčevskem terminu oddaje. Udeležba je seveda obvezna. Do takrat pa en prijeten, oddaljen in oddajni pozdrav.
O e-učenju vas je izobraževala vajenka Dragana, nove tehnologije pa je razvijala vajenka Rebeka. Njuno znanje sta preverjala Klara in Luka. Končno oceno pa je podal Martin.
Lektorirala je Zala Mojca.
Brala sta Rasto in Pia.
Tehniciral je Linč.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj