Kaj je v imenu?
Leta 2012 je slovenska umetnica Jasmina Cibic več kot štirideset entomologov, grafičnih oblikovalk ter znanstvenih ilustratorjev prosila, naj narišejo hrošča z zloveščim imenom – Anophthalmus hitleri ali hitlerjev brezokec. Nastale ilustracije, predstavljene v sklopu umetniške razstave Situacija: Anophthalmus hitleri, so predstavljale domišljijske podobe tega hrošča, ustvarjene zgolj na podlagi njegovega imena. Nekateri izmed narisanih hroščev so imeli grozeče nazobčane čeljusti ali telo v obliki topniškega izstrelka – drugi so na pokrovkah nosili svastikam podobne vzorce ali celo nekakšne hitlerjeve brčice – med barvami so prevladovale bela, črna in rdeča.
Resničen hitlerjev brezokec je droben, svetlorjav in slep jamski hrošč iz družine krešičev. Laik, neposvečen v nadrobnosti hroščevskih genitalij, bi ga zlahka zamenjal za eno izmed neštetih podobnih vrst, ki v primerjavi s tako imenovanim hitlerjevim hroščem nikoli ne bodo prejele niti kančka pozornosti. Edina posebnost hrošča Anophthalmus hitleri je – njegovo ime.
Znanstvena imena in izrazi niso zgolj nekakšna nepomembna nalepka, ki jo naknadno pritrdimo k znanstvenim fenomenom in entitetam. Besede imajo moč izoblikovati naše dojemanje pojavov, ki jih opisujejo. Današnjo oddajo Frequenca della scienza zato posvečamo imenom v znanosti – nenavadnim, izstopajočim, spornim in smešnim. Naše potovanje po leksikonu stvarstva nas bo vodilo od slovenskih jam do oddaljenih ozvezdij – od Vojne zvezd do Sonic the Hedgehoga.
Znanost je vedno lačna novih imen – in nobena veja znanosti ni bolj nenasitna od taksonomije. Vsako leto je novo opisanih in krščenih več kot 10.000 vrst. Da je vrsta poštempljana in uradno priznana, potrebuje opis, objavo v znanstveni reviji in ime – ki mora ustrezati standardom, ki jih postavljajo in redno posodabljajo pristojni komiteji. Nova imena živali morajo tako denimo slediti mednarodnemu kodeksu zoološke nomenklature – podobne smernice imajo tudi botaniki in raziskovalci gliv.
Takšni pravilniki so večinoma precej obsežni in nadrobni, vendar imajo raziskovalci pri poimenovanju vrst vseeno dokaj proste roke. Znanstvena imena denimo poljudno pogosto imenujemo tudi latinska imena, vendar uporaba latinskega jezika ni obvezna – zgolj uporaba latinskih črk. Ime drobnega teropodnega dinozavra Mei long je na primer povsem kitajskega izvora in pomeni speči zmaj – prvi odkriti fosil te vrste je bil namreč odkrit v spečem položaju. Podvrsta črne človeške ribice, Proteus anguinus parkelj, podobno nosi nezamenljivo slovensko ime, ki ga je izbral pokojni zoolog Boris Sket.
Vsi nomenklaturni kodeksi prepovedujejo rodovna ali vrstna imena, krajša od dveh črk. Najkrajša vrstna imena – denimo netopir Ia io so tako dolga vsaj štiri črke. Na drugi strani dolžinskega spektra so bile stvari vsaj v preteklosti nekoliko bolj kočljive. Komisija za zoološko nomenklaturo je tako leta 1927 takrat 94-letnemu poljskemu naravoslovcu Benedyktu Dybowskemu zavrnila objavo njegovega življenjskega dela o bajkalskih postranicah. Njegova dolga vrstna imena, kot je na primer Zienkowiczikytodermogammarus zienkowiczi, je komisija označila kot lingvistično neskladna in begajoča. V odločitvi pretežno angleško govoreče komisije sicer ni težko videti predsodka proti njim tujim, torej slovanskim imenom, ki jih je izbral Dybowski. Ob nekaterih nedavno sprejetih vrstnih imenih so imena postranic Dybowskega za izgovorjavo sicer približno tako zahtevna kot ime avstralske ose Aha ha. Danes najdaljše vrstno ime sestavlja 73 znakov in pripada vrsti bakterije, ki so jo valežanski raziskovalci leta 2020 opisali pod imenom Myxococcus llanfairpwllgwyngyllgogerychwyrndrobwllllantysiliogogogochensis.
Ravnokar omenjeno ime bakterije iz rodu Myxococcus je toponim – vrsta je bila poimenovana po najdišču, v tem primeru po slavno neizgovorljivem kraju v Walesu. Poleg toponimov so zelo priljubljeni tudi tako imenovani patronimi – vrstna imena, poimenovana po določeni osebi. Primer patronima je denimo ime, s katerim smo oddajo začeli - Anophthalmus hitleri. Kako je hitlerjev brezokec dobil svoje ime, razloži doktor Teo Delić, raziskovalec jamskih nevretenčarjev oddelka za biologijo Biotehniške fakultete. Ali ta hrošč morda le nima kakšnih zloveščih čeljusti ali nacističnih simbolov na pokrovkah?
Oskar Scheibel naj bi po drugi svetovni vojni sicer trdil, da pri poimenovanju brezokega hrošča ni šlo za počastitev, temveč za posmeh – njegov izgovor je dobil precej skeptičnih odzivov. Anopthalmus hitler je sicer edinstven kot edina živeča vrsta, poimenovana po Hitlerju – ga zaradi tega morda ogroža nabiranje s strani zbiralcev nacistične memorabilije?
Hitlerjev brezokec sicer ni edina vrsta, ki jo žigosa sporno vrstno ime. Neštete vrste so denimo poimenovane po političnih figurah iz krvave kolonialne preteklosti, na primer po Hernanu Cortezu in kraljici Viktoriji. Politično obarvani patronimi niso danes nič manj pogosti – ameriški predsednik Barack Obama je navdihnil imena vsaj 14 vrst – med drugim kubanskega pajka, izumrlega kuščarja in krvnega zajedalca.
Je preimenovanje takšnih in drugačnih spornih imen upravičeno? Ali morda lahko povzroči več škode kot koristi? Več je o tem povedal docent doktor Cene Fišer, vodja skupine za podzemno biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Poimenovanja vrst sicer vedno ne motivira želja po počastitvi cenjenega kolega ali občudovane vladarice. Taksonomija morda ni najbolj dobičkonosna znanstvena struja – vendar je marsikateri posameznik pripravljen plačati zajetne vsote za nesmrtno ovekovečenje v vrstnem imenu. Več pove doktor Fišer:
Danes je najbolj uveljavljena nomenklaturna dražbena hiša nemška neprofitna organizacija BIOPAT, ki v zameno za donacijo nudi možnost imenovanja vrst. Prispevki se začnejo pri 2600 evrih – cene so sicer višje pri bolj zaželenih vrstah, denimo pri orhidejah, dnevnih metuljih in sesalcih. Večino tako kupljenih vrstnih imen donorji poimenujejo po sebi ali po svojih bližnjih. Kakšno obrv morda sicer dvigne poimenovanje mišjega lemurja Microcebus danfossi, ki ga je kupilo podjetje Danfoss Group. Najbolj spektakularna dobrodelna prodaja pravice do imenovanja pa je licitacija vrstnega imena iz leta 2004 odkrite bolivijske opice rodu Callicebus. Pravice je spletni kazino GoldenPalace.com kupil za vrtoglavih 650,000 ameriških dolarjev in vrsto poimenoval Callicebus aureipalatii – torej opica zlate palače.
Poleg političnih figur in spletnih kazinojev so novoopisane vrste pogosto poimenovane tudi po slavnih osebah ter likih iz popkulture. Imena glasbenikov na primer nosita pajek Davida Bowieja ter Beyonceina muha – Marvelov vijoličasti nezemljan Thanos je navdihnil ime dinozavra, trije rodovi avstralskih hroščev pa nosijo imena legendarnih pokemonov – Articuno, Zapdos in Moltres. Največ popkulturno navdahnjenih imen je sicer povzetih po delih pisatelja Tolkiena – na začetku tega meseca so tudi slovenski mediji denimo poročali o odkritju metuljev z imenom Sauron. Filmi, televizijske serije in videoigre pa ne služijo zgolj kot navdih za imena živalskih vrst – temveč tudi za poimenovanja temeljnih fizikalnih pojavov. Toda najprej malo muzike!
Glasbeni premor: Vektor - Tetrastructural Minds
Poslušate oddajo Frequenca della scienza Znanstvene redakcije v etru Radia Študent, ki se vrti na 89,3 megahertza. Tako kot drugje v znanosti tudi v astronomiji ne manjka zanimivih, misterioznih in zabavnih imen ter izrazov. Za začetek lahko omenimo parsek, mersko enoto, ki jo je popularizirala znanstvena fantastika.
Vesoljska ladja Millenium Falcon je zmožna opraviti Kessel run v manj kot dvanajstih parsekih. Kaj pa pravzaprav je parsek? Iz te zagate nas je rešil redni profesor Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko.
Slišali smo, da je parsek enota za merjenje razdalje na astronomskih skalah. Definicija se zdi morda kompleksna, zato jo poskušajmo razdelati. Zamislimo si opazovalca nekje v vesolju, ki gleda na Osončje in meri kot med Zemljo in Soncem na svojem nebu, ta kot imenujemo paralaksa. Ko je ta kot za opazovalca enak eni ločni sekundi, tedaj je opazovalec točno en parsek oddaljen od našega Osončja. To seveda deluje tudi v obratni smeri, za opazovalce na Zemlji, ki opazujemo kot med dvema nebesnima telesoma.
Parseki se uporabljajo predvsem v znanosti. Razlog za to tiči v tem, da enota povezuje velikost in oddaljenost objekta z njegovo paralakso. Kót oziroma paralakso objekta lahko izmerimo direktno s teleskopi, kar omogoča, da ob znani velikosti objekta določimo njegovo oddaljenost. Ali obratno, da iz znane oddaljenosti določimo velikost objekta. Morda bi se na tej točki lahko vprašali, zakaj astronomi komplicirajo z enotami, kot so parseki, če imamo za merjenje razdalj v vesolju še eno uveljavljeno enoto, svetlobna leta?
Svetlobna leta so torej dobro definirana enota, toda ta ni povezana z ničemer drugim kot s časom potovanja svetlobe. To pomeni, da svetlobna leta težko direktno vpeljemo v meritve, medtem ko parseki omogočajo hitro pretvorbo iz meritev kóta oziroma paralakse v razdaljo do opazovanega objekta. Parseki se uporabljajo predvsem v znanosti; razlog za to tiči v tem, da povezuje velikost in oddaljenost objekta z njegovo paralakso. Slednjo lahko izmerimo direktno s teleskopi, kar omogoča, da z znano velikostjo objekta določimo njegovo oddaljenost.
V javnosti se je sicer enota svetlobnega leta uveljavila bolj kot parsek, saj svetlobna leta pogosto srečamo v znanstvenofantastičnih filmih in knjigah. Zato imamo za merjenje razdalj v vesolju dve uveljavljeni enoti: parseke, ki prevladujejo v znanosti, in svetlobna leta, ki prevladujejo v popularni kulturi.
Če skočimo v vesoljsko ladjo Millenium Falcon, vžgemo hiperpogonske motorje in skočimo dvanajst parsekov stran od Sonca, naletimo na zvezdo Sirij. Poimenovanja ni dobila, ker bi bila narejena iz sira; ime je grškega izvora – Seirios – in pomeni svetel; Sirij je namreč najsvetlejša zvezda na nebu, poleg Sonca seveda.
Ljudje že od pradavnine zremo v nebo in na njem v nočeh opazujemo svetle pike. Če nebo opazujemo dlje časa, vidimo, da se nekatere od teh svetlih pik po njem premikajo, to so planeti. Na nočnem nebu lahko poleg planetov vidimo tudi zvezde; te lahko z nekaj domišljije povežemo skupaj v razne oblike, ki jim pravimo ozvezdja. Dandanes poznamo 88 ozvezdij, med katerimi najdemo Oriona, bika, sekstant in še bi lahko naštevali. Že na podlagi teh imen opazimo razgibanost poimenovanj od mitoloških, živalskih motivov, do navigatorskih pripomočkov in delov ladje.
Če ste kdaj vzeli v roke zvezdno karto, ste najbrž opazili, da so zvezde in ozvezdja poimenovana z antičnimi grškimi, arabskimi ali latinskimi imeni. Od kod ta imena?
Koncept ozvezdij je bil prisoten tudi v kulturah, starejših od antične grške. Najzgodnejše zapise o ozvezdjih najdemo na glinenih tablicah iz Mezopotamije, ki segajo v čas tri tisoč let pred našim štetjem. Večina mezopotamskih ozvezdij se je zapisala šele nekoliko kasneje, okoli leta tisoč pred našim štetjem. A se je znanje o teh poimenovanjih z leti izgubilo in prevladala so antična, nekatera mezopotamska poimenovanja pa so grki vseeno verjetno prevzeli.
Nekatera grška imena so se ohranila zaradi astronoma Ptolemaja. Ta je v drugem stoletju izdelal katalog zvezd in ozvezdij, imenovan Almagest. Razni prevodi njegovega dela v latinščino in arabščino so se uporabljali še prihodnjih tisoč petsto let. Vsa razen enega od 48 ozvezdij Almagesta so se ohranila do današnjih dni. Vsa priznava mednarodna astronomska zveza in so del 88 priznanih ozvezdij. Ta ozvezdja sicer niso identična tistim, ki jih je sprva opisal Ptolemaj, saj so se tekom časa njihove meje spremenile.
Imena ozvezdij so torej dogovorjena poimenovanja skupin zvezd, ki se ohranjajo že več sto let. To omogoča lažje sklicevanje na te zvezde, saj je včasih na nebu lažje poiskati obliko ozvezdja kot zvezdo samo.
V renesansi zanimanje za astronomijo v Evropi poskoči. Astronomi so morali uskladiti imena zvezd, saj so nekateri uporabljali arabska, drugi starogrška. Zato so ohranili antična grška imena, če so jih zvezde že imele, na primer Sirij, ali pa arabska imena, v kolikor grških imen ni bilo, denimo Aldebaran. V ozvezdjih severne poloble so se tako ohranila mitološka imena, z ozvezdji na južnem nebu se Evropejci srečajo ob koncu srednjega veka. Mornarji, ki so pluli, denimo okoli Rta dobrega upanja na jugu Afrike, so za razliko od antičnih Grkov večjo pomembnost pripisovali orodjem za plovbo in navigacijo, ne mitologiji.
Kaj pa pravzaprav sestavlja te navigacijske pripomočke, pardon, ozvezdja? To so seveda zvezde, ki imajo tudi same imena. Zvezde, ki sestavljajo ozvezdja, so praviloma vidne s prostim očesom, kar pomeni, da smo jih ljudje opazovali že od pradavnine, torej so njihova imena že stara in uveljavljena. Kaj pa tiste zvezde, ki so pretemne, da bi jih videli s prostim očesom? So mar brezimne? Kakopak ne, teh zvezd je neprimerljivo več kot vidnih, zato bi nam zanje kaj hitro zmanjkalo imen, če bi jih poimenovali po mitologiji in ladijskih pripomočkih. Kako se torej določa imena zvezd?
Dandanes zvezd ne poimenujemo več po mitoloških junakih, temveč jim dodelimo unikatno ime v zvezdnem katalogu. Gre za podatkovne baze, ki vsebujejo zvezde, ki so vključene v vsaj en pregled neba. Pregled neba je sistematično opazovanje določenega dela neba, s katerim tvorimo katalog zvezd, ki smo jih uspeli najti in jim izmeriti osnovne lastnosti. Katalogov je več, saj smo izvedli že mnogo pregledov neba. Namen tega je, da v tem delu neba najdemo in popišemo čim več zvezd – jim določimo točno lego na nebu in morda še kakšno fizikalno lastnost, kot je na primer svetlost.
Glede na lego zvezde na nebu in na katalog, v sklopu katerega je bila opazovana, je zvezdi dodeljeno unikatno ime, ki ni ravno spevno; denimo 2MASS J19504698+0852060. Začetek imena 2MASS nam pove, da je zvezda v katalogu del dvomikronskega pregleda neba, drugi del imena pa natančno določi njeno lego na nebu. S tem smo nedvoumno določili zvezdo, ki jo opazujemo. Seveda pa je lažje, če povemo, da je zvezda pod oznako 2MASS J195 ...hmhmhm.. znana tudi kot Altair, saj bo astronomu ali astronomki takoj jasno, da govorimo o zvezdi v ozvezdju Orla, in pogled v katalog ne bo potreben.
Planetarne meglice – impresivne strukture, ki jih astrofotografi veselo slikajo in ki krasijo marsikatero naslovnico astronomskih revij, so posledica eksplozije, znane kot nova. Kje pa se v zgodbo vključijo planeti?
Več kot dvesto let kasneje še vedno uporabljamo izraz planetarne meglice, čeprav vemo, da te nimajo nobene povezave s planeti, a se je zaradi dolgotrajne uporabe izraz uveljavil.
Zagotovo pa ste že kdaj slišali za bolj nenavaden tip snovi, temno snov. Ime nam daje slutiti da je to snov, ki ne oddaja svetlobe, morda celo zakriva dele vesolja, kot nam ponoči oblaki zakrijejo zvezde. Za natančnejše pojasnilo pa smo se obrnili na profesorja Zwittra.
Sámo ime temna snov izhaja iz tridesetih let dvajsetega stoletja, ko je astronom Fritz Zwicky opazil, da se galaksije v jati galaksij Coma gibljejo mnogo hitreje, kot bi pričakovali. Ko je Zwicky izračunal maso celotne jate, ki bi ustrezala izmerjenim hitrostim galaksij, je bila izračunana masa krepko večja od tiste, izmerjene preko svetlosti galaksij. Masa jate galaksij namreč določa, kako hitro krožijo galaksije znotraj jate. Njegovi izračuni so namigovali, da je v galaktični jati velik del mase, ki je preprosto ne vidimo. Poimenoval jo je temna snov.
Tekom naslednjih desetletij je vse več opazovanj potrdilo, da galaktičnim jatam in tudi samim galaksijam manjka vidne snovi oziroma je v njih temna snov. Razvilo se je več teorij, ki poskušajo razložiti, kaj temna snov je, pri tem uberejo različne pristope. Tako dobimo teorije z barvitimi imeni, kot je denimo MACHO.
MACHO je okrajšava za Massive Compact Halo Object, kar lahko prevedemo v masiven kompakten objekt v haloju. Teorija napoveduje obstoj nebesnih teles, ki ne oddajajo svetlobe in hkrati prosto krožijo po galaksiji, ne da bi bile del kakšnega osončja. Predpostavlja, da ta telesa ne oddajajo svetlobe oziroma jo oddajo tako malo, da je ne zaznamo, torej so v tem smislu temna, tako kot temna snov. Pri tej zahtevi so kandidati za takšna telesa planeti, ki bi prosto frčali po galaksiji, nevtronske zvezde in črne luknje.
Sam izraz temna snov je dober primer tega, kako se v znanosti zgodi, da neko novo odkritje poimenujemo na podlagi prvega vtisa, ko opaženega še ne razumemo v celoti. Opazimo vzporednice tega poimenovanja s planetarnimi meglicami. Ime je najprej odražalo prvi vtis astronoma ob opazovanju planetarne meglice oziroma temne snovi, zaradi uporabe v znanosti pa se je to ime uveljavilo. Zaradi uveljavljenosti imena se to ne bo spremenilo navkljub boljšemu poznavanju objekta oziroma snovi in primernejšim imenom.
Ko pride do izvirnosti poimenovanj spada no-hair teorem zagotovo med elito. Teorem trdi, da lahko lastnosti črne luknje v celoti določimo z le tremi količinami: maso, nabojem in vrtilno količino. Če poznamo te tri količine, lahko določimo geometrijo oziroma obliko ter marsikatere druge lastnosti črne luknje. Za te lastnosti so fiziki in fizičarke, ki so jih preučevali, uporabili metaforo dlake, po angleško hair. Kot zunanji opazovalci lahko ob opazovanju črne lukne izmerimo le njeno maso, naboj in vrtilno količino, brez drugih lastnosti – dlak. Teorem zato na kratko formuliramo tako – črne luknje nimajo dlak.
V akademski sferi šestdesetih let je takšna izjava mejila na vulgarno. Fizik in matematik Richard Feynmann je zaradi te vulgarnosti izrazu nasprotoval, ko mu je fizik Jacob Beckenstein predstavil svoje novo odkritje o črnih luknjah hkrati z imenom no-hair theorem. K sreči se je izraz kljub nasprotovanju obdržal. Teorem še ni v celoti matematično dokazan, so pa rezultati meritev na detektorju LIGO prinesli tudi nekaj eksperimentalnih dokazov, skladnih z no-hair teoremom. Navsezadnje je to resen teorem. [poudarjeno, resnobno]
Bolj ekscentrične pojme srečamo, ko astronoma vprašamo, kaj je kovina. Večina ljudi bi med kovinami naštela železo, zlato, nikelj in podobno. V tej množici se po vsej verjetnosti ne bi znašli elementi, kot so kisik, ogljik in dušik. Toda v astronomiji je periodni sistem poenostavljen, poznamo vodik, helij in kovine. Doktor Zwitter pojasni.
Vodik in helij sta za razliko od drugih elementov prisotna že v zgodnjem vesolju. Kovine pa so tisti elementi, ki so nastali zgolj z jedrskimi procesi v zvezdah. Dandanes so merilni instrumenti in metode sicer že tako dobre, da lahko v spektrih izmerimo zastopanosti za več deset elementov. Seveda ob tako natančnih meritvah ne bomo vrgli vseh elementov – razen vodika in helija – v isti koš, saj nam natančne meritve kemíjske sestave objekta, recimo zvezde, dajejo dober vpogled v njegove fizikalne lastnosti in zgodovino.
Tako, srečali smo se z nekaterimi zanimivimi poimenovanji v astronomiji, ki so nekoliko nenavadna ali misteriozna, potem pa smo pogled usmerili še v nebo, proti planetom in zvezdam. A to je le majhen del zanimivih poimenovanj, s katerimi se srečamo v znanosti. Ta se pojavljajo tako v naslovih znanstvenih člankov kot v imenih raznih teoremov in galaktičnih struktur.
To, da so raziskovalci in raziskovalke v poimenovanju svojih člankov lahko zelo izvirni, je navdušujoče, saj takšna imena odražajo živahnost raziskovalnega področja in pomagajo razbiti monotonost strokovnih poimenovanj. Pred zadnjim delom oddaje odbrzimo še na glasbeni oddih.
Glasbeni premor: Horses' Green
Gospa Sandstone: Gospod doktor...
Doktor: Prosim, usedite se gospa Sandstone.
Gospa Sandstone: Gospod doktor, je moj otrok ... je moj mali Sandy ...?
Doktor: Žal mi je, gospa Sandstone. Bojim se, da vaš otrok ... da mali Sandy ...(dramatičen premor) ni preživel.
Gospa Sandstone: O bog!
Doktor: Moje iskreno sožalje.
Gospa Sandstone: Vse to je moja krivda! Zaradi stresa med nosečnostjo! In ker sem preveč pogosto jedla lososa!
Doktor: Prosim, gospa Sandstone, ne smete kriviti sebe. Ničesar niste storili narobe – pri smrti vašega sina je šlo za prirojeno gensko napako.
Gospa Sandstone: Za gensko napako? Kateri gen točno?
Doktor: Gospa Sandstone, gre za tehnične podrobnosti, ki v tem trenutku –
Gospa Sandstone: Gospod doktor, hočem vedeti!
Doktor (obotavljivo): Gospa Sandstone vašega sina je ubil ... (dramatičen premor) Sonic Hedgehog.
Pričujoči scenarij je izmišljen. Sonic hedgehog je resničen. Sonic hedgehog – protein, ki ga kodira gen SHH, sicer ni poimenovan po igri podjetja SEGA, temveč po promocijskem stripu z istoimenskim glavnim likom. Protein sonic ni solo igralec, temveč je del širše skupine proteinov, udeleženih v tako imenovano hedgehog signalno pot. Ježeva pot je ključna predvsem v embrionalnem razvoju živali in je vpletena v nastanek in razvoj praktično vseh organov v našem telesu.
Protein sonic hedgehog je zadolžen predvsem za organizacijo udov, oči ter centralnega živčnega sistema – med drugim je sonic ključen za izoblikovanje ločenih možganskih hemisfer. Nepravilnosti v delovanju tega proteina zato pogosto vodijo do tako imenovane holoprozencefalije – prirojene napake, pri kateri pri embriju ne pride do ločevanja možganskih hemisfer. Poleg nevroloških težav se lahko motnja odraža tudi v nepravilni sestavi obraznih struktur, kot je denimo kiklopija. Smrt – tako kot v primeru malega Sandija Sandstona – pogosto nastopi kmalu po rojstvu. Nepravilno izražanje gena SHH je pri odraslih medtem povezano z razvojem različnih vrst raka.
Ime sonic hedgehog je precej smešno. Bolniku sporočiti, da ga ubija nepravilno delovanje sonic hedgehoga je nasprotno od smešnega. Sonic hedgehog je sicer daleč od edinega neprimerno humorno poimenovanega gena – med potencialno spornimi imeni najdem lunatic fringe in radical fringe ter sonicu sorodna ježa - indian hedgehog in desert hedgehog. Vsi izmed naštetih genov so vpleteni v različne vidike embrionalnega razvoja.
Izkaže se, da za imenom večine absurdno poimenovanih genov tičijo mušice. Velik del človeških genov je namreč ime dobil po sorodnih genih, ki so bili najprej opisani pri vinski mušici Drosophila melanogaster, ki je v genetiki ključen modelni organizem. Novi geni vinskih mušic so bili tradicionalno odkriti na podlagi mutant – torej mušic, ki jim je določen gen manjkal. Ustaljena praksa v drozofilni genetiki je zato poimenovanje novoodkritih genov na podlagi fenotipa utišanega gena – torej na podlagi izgleda mutante mušice, ki nima delujoče kopije tistega gena.
Po tem principu je ime dobil tudi originalni jež, gen hedgehog, po katerem so ime dobili vretenčarski sonic, desert in indian hedgehog. Embriji vinskih mušic z utišanim genom hedgehog naj bi bili namreč ščetinasti in čokati – tako kot jež. Dan za dnem strmeti v skoraj identične embrije vinskih mušic zahteva karakter posebno ekscentričnega tipa. Vsaj tako bi lahko sklepali na podlagi eklektičnih imen mušjih genov. Podobno humorni primeri so denimo geni dachshund, indy oziroma I’m not Dead Yet – mutante imajo daljšo življenjsko dobo, ter gen ken and barbie – mutantam se ne razvijejo zunanje genitalije.
Kar je primerno za vinske mušice, vedno ne pritiče človeku. Zaradi neželenih konotacij v klinični praksi je komite za nomenklaturo organizacije HUGO - Human Genome Organisation, ki postavlja standarde za poimenovanje genov, leta 2006 dejansko sprožil postopek preimenovanja nekaterih najbolj kontroverznih imen. Preimenovanje na koncu sicer ni bilo izpeljano – sporna imena tehnično gledano niso nasprotovala nomenklaturnim smernicam in so bila v praksi že splošno uveljavljena. Sprememba imen bi tako lahko povzročila večjo zmedo in na koncu ni bila dovolj upravičljiva. Sonic hedgehog tako ostaja eno izmed glavnih imen v učbenikih razvojne biologije.
Spremembe imen genov so na splošno pogostejše in manj sporne od preimenovanja živalskih vrst, vendar se komite za gensko nomenklaturo spremembam praviloma izogiba. Do preimenovanja genov zato v praksi prihaja predvsem v kriznih situacijah – kot jih denimo povzroča Microsoft Excel. Kot pri izdelavi razpredelnic hitro izve vsak študent ali študentka, ta presneti program namreč nadvse rad vidi datume v raznoraznih podatkih – med drugim tudi v imenih genov. Zaradi pogostih problemov z avtomatskim popravljanjem imen genov je bil Komite za gensko nomenklaturo leta 2021 tako primoran spremeniti imena 27 genov, ki so Excelu predstavljala največ težav. Gen MARCH1 je tako postal MARCHF1, SEPT4 pa SEPTIN4.
Genov in proteinov se sicer ne preimenuje vedno v imenu znanosti. Raziskovalna skupina iz New Yorka je leta 2005 v reviji Nature opisala nov transkripcijski faktor, povezan z nastankom raka. Protein so poimenovali POK erithroid mieloid ontogenski faktor – ali na kratko pokemon. Naslovi v stilu »Pokemon povzroča raka!!!« so se izkazali za preveč medijsko mamljive. Podjetje Pokemon USA se je odločilo, da vsaka publiciteta navsezadnje le ni dobra publiciteta, ter raziskovalni skupini zagrozilo s tožbo zaradi skrunjenja njihove blagovne znamke. Danes se tako za ime proteina kot gena zato uporablja bolj varna in dolgočasna koda komiteja za humano nomenklaturo Zbtb7. Podoben primer se je zgodil leta 1993, ko je podjetje Velcro zahtevalo spremembo enako imenovanega gena vinske mušice – gen velcro je bil tako prekrščen v nič manj dostojanstven puckered.
Kaj je v znanstvenem imenu? Včasih je to ime mitološkega junaka, neusmiljenega diktatorja, proizvajalca klimatskih naprav ali Gandalfa. Imena odražajo zgodovino znanosti – zgodovino preteklih zmot in antičnih filozofov, napol pozabljenih taksonomov ter davno opuščenih vasi.
Oddajo sta poimenovala Bronja in Oskar.
Urednikovala je Klara.
Lektorirala je Neža.
Brala sva Pia in Škoda.
Tehniciral je Toljo.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj