Kaj pa zdaj, ko se bojimo cepiv?

Recenzija izdelka
12. 4. 2022 - 14.00

S tem vprašanjem otvorimo recenzijo dela italijanskega zgodovinarja medicine Andrea Grignolia z naslovom Kdo se boji cepiv?, ki je izšla v predpandemičnem letu 2018 pri Založbi /*cf. V današnji recenziji bomo skušali razumeti, kako se je pojmovanje proticepilstva spremenilo od časa pred covidom in kateri premisleki v delu so zdržali bridke pandemične preizkušnje. Pri tem naj opozorimo, da je Grignolio lani izdal novo, covidno poglavje, ki pa še ni prevedeno iz italijanščine in ga avtor recenzije tudi ni prebral. Nič ne de, pandemija nam je na srečo vsilila čas in zanimanje za nove razmisleke.

Za začetek pritiče razmislek, komu je delo namenjeno. Je priljudno, zgodbe v njem nevsiljivo prepričljive – niti senzacionalne niti preživete. Že na začetku se avtor poda v drzno analizo vpliva manjšanja družinskih skupnosti na dojemanje vrednosti otrokovega življenja; družine so od 80. let redko številčnejše od dveh otrok na zakonski par. Če temu dejstvu prištejemo še količino denarja in časa, ki ga morajo starši vložiti v vzgojo otrok, se izogibanje tveganjem, četudi milijonskim, ne zdi tako oddaljeno. Z razpadom občutka kolektivne odgovornosti poveže tudi individualne primere, ki so direktno škodovali ugledu znanstvene skupnosti, na primer Wakefieldovo raziskavo, ki je trdila vzročno povezavo med cepivi in avtizmom.

Ampak kateri učinek skuša knjiga vendarle imeti? Ne nagovarja nikogar določenega. Lahko smo prepričani v neoporečnost cepiv, pa bomo izvedeli veliko o virusni biologiji in zgodovini boja za cepiva. Lahko jo beremo in kritiziramo kot proticepilci, a nas bo še vedno opozorila na določene pristranskosti, ki se jih navzemamo, in rokohitrstvo proticepilskih zaslužkarjev. Avtor v neki točki prepričanega proticepilca celo nagovori, naj izpusti del knjige, namenjen zagovoru cepivom, da si prihrani čas in se osredotoči na druge vsebine. Zato je uporabna v več vidikih: najprej nas prepriča nevsiljiv slog in preciznost predstavljenih informacij. S tem dosledno sledi lastnemu napotku, da je dokazano najučinkovitejši argument tisti, ki strahov pri bralcu ali bralki ne podcenjuje. Raje jima predstavi, kako in zakaj vzniknejo določene pristranskosti do cepiv, denimo precenjevanje tveganja ali odpor, ki ga čutimo, ko nam drugi vsiljujejo krivdo. Poleg tega oriše še posledice teh pristranskosti na otroke z oslovskim kašljem, rdečkami, davico ali katero drugo ubijalsko boleznijo. Cepiva so po Grignolievem mnenju žrtev lastnega uspeha, bolezni več ne opazimo, čeprav so njihovi povzročitelji povsod v okolju.

Grignolio sicer ne zna celovito napovedati, »kdo se boji cepiv«. Spomnimo se, kaj smo o tako imenovanih proticepilcih vedeli daljnega 2018; na misel pridejo Waldorfski vrtci, newagerske mamice, guruji medicinskih mahinacij, spletne šarlatanke, prodajalci vsega zdravja in bolezni. Tu se analiza tudi zaključi. Danes pa se cepiv bojijo malodane vsi – izobraženi, neizobraženi, bogati, revni, delavci, brezposelni in tako dalje. Če lahko danes kaj rečemo o tem, da so cepiva kot tehnologija nepriljubljena, je v ozadju številčen gverilski, postfaktični propagandni stroj. To, kar moramo čim prej nehati imenovati proticepilstvo, je postalo pluralno in samostoječe gibanje, postalo je politična sila s finančnim zaledjem. Načini socializacije in reprodukcije teh gibanj pa se oplajajo ravno na tehnologiji družbenih omrežij, ki uporabnike in uporabnice mehurčijo v ideološko koherentne skupnosti, kjer znanost in njene metode nimajo avdience.

V epidemiji pa se je zagotovo izrazil tudi dvom o razporeditvi moči in informacij v družbi. Protestniki in protestnice so ob sredah govorili o Billu Gatesu in drugih superbogatih lutkarjih; nekateri so govorili v podporo Putinovega cepiva, ki ni imelo občutne prednosti pred drugimi cepivi, da ne govorimo o odporu proti represiji proticovidnih ukrepov.

Če smo po eni strani poslušali o nezaupanju do znanosti, zdravstvene stroke in tudi proizvajalcev cepiv, se Grignolio odloči za rahlo naiven pristop k obravnavi razporeditve moči, denimo v farmacevtski industriji. Zanj je le visoko etični partner v dosedanjem spopadanju z zdravstvenimi krizami, kar so proizvajalci tokrat odločno zatajili. Ne samo, da so pri snovanju cepiv in razvoju proizvodnih obratov absorbirali ogromno javnega denarja in ga pretočili v tehnološke patente, ampak tudi pozneje ni bilo doseženega bistvenega preboja glede dostopnosti informacij kritični javnosti in generičnim proizvajalcem. Tretji svet je ostal neprecepljen in zaostal v razvoju. Vprašanje je torej, ali bodo profiti, ki so od začetka pandemije do danes dosegli več 100 milijard dolarjev, vloženi v nove raziskave in razvoj ali v lastniške konsolidacije znotraj farmacevtskega sektorja.

Patent na patent, patenta.
 / 10. 1. 2021

Glavno vprašanje je torej, kako naprej. Glede tovrstnih poskusov lahko izpostavimo projekt Inštituta za delavske študije za opismenjevanje mladih šolark in šolarjev, ki se trenutno izvaja. Na slovenskem Facebooku zasledimo Science Mamas’ Forum, kjer profesorice iz vrst zdravstvene stroke odgovarjajo na vprašanja in dvome svojih sledilk ter sledilcev. In tako naprej. Grignolievo delo je vsebinsko in slogovno primerno za vse njih – srednješolce, osnovnošolke, uporabnike spleta, vagabunde informacijske dobe. Dejstva podaja dostojanstveno, z nizanjem ugotovitev s področja kognitivne evolucije, tudi človekove pripravljenosti na hiperizpostavljenost informacijam. Med odlikami lahko izpostavimo, da so težave tovrstnega spopadanja s sedanjostjo počlovečene in razumljive.

Kdo se boji cepiv? je vsekakor ambiciozno delo. Na 250 straneh skuša Grignolio prečesati kopico kognitivnih, vedenjskih in zgodovinskih razlogov, zaradi katerih lahko po njegovem mnenju razumemo te strahove in pristranskosti. Danes jih imamo priložnost raziskati in razumeti, predvsem pa razmisliti, kakšna bo prihodnost. Pandemija nas je naučila, da bo treba več delati na dostopnosti in kontekstu vsevrstnih informacij. Zaradi prostega dostopa do spleta in želje ljudi po vključenosti v razumevanje lastnega zdravja nam zaenkrat ne preostane drugega kot odprti dialog.

Znanstveno recenzijo je pripravil Luka.

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Proticepilskih zasluzkarjev lmao

Komentiraj

Stara, arhivska, spletna stran.