Važno je sodelovati?
Pomladnemu času primerno, ko so gozdovi že ozeleneli, prebiramo knjigo Skrivno življenje dreves gozdarja Petra Wohllebna, ki je v slovenskem prevodu izšla leta 2016 pri založbi Narava.
Ob besedi gozd posameznica običajno najprej pomisli na skupke zelenih dreves. Temelj gozdnega sestoja je res drevesna združba, vendar je gozd več kot le to, kar je nad površjem. Pod debli se skriva še kako živ svet, poln koreninskih in hifnih prepletov ter večinoma nevretenčarskih organizmov. Vzpostavljene biološke poti pa drevesom omogočajo komunikacijo in odzivanje na spremembe v okolju. Teh dejstev dolgo nismo izpostavljali; tudi samo proučevanje sporazumevanja dreves se je pričelo komaj v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja.
V prejšnjem stoletju je bilo najbolj razširjeno prepričanje, da so drevesa predvsem tekmovalna bitja. Z rastjo v višino tekmujejo za svetlobo, z globokimi koreninami za vodo, neznano pa je bilo dejstvo, da med koreninami poteka izmenjava hranilnih snovi, pa tudi drugih molekul, ki recimo opozorijo na prisotnost škodljivcev v okolju. Med pomembnejšimi raziskavami je tudi proučevanje mikoriznih povezav med drevesnimi koreninami in hifami gliv, s čimer se je v devetdesetih začela ukvarjati Suzanne Simard. Mimogrede, prav Simard je prispevala uvodno besedilo v angleški izdaji knjige.
Podzemni micelij povezuje več drevesnih in drugih rastlinskih vrst. Njegovo delovanje lahko primerjamo z družbenim omrežjem, prek katerega se po različnih kanalih prenašajo informacije. Pri mikroznih povezavah, ki so opisane v delu poleg drugih oblik sporazumevanja, pride do izmenjave informacij o prsti in dostopnosti vode v okolju, pa tudi samega prenosa hranilnih snovi ter nujno potrebnih elementov dušika in fosforja. Če pa so prisotni napadalci, se zgodita tudi sinteza in prenos opozorilnih in obrambnih molekul.
Večkrat so recimo izpostavljeni primeri zaščite dreves pred napadalci, pri čemer gre večinoma za medvrstno komunikacijo in opozarjanje. V savani, kjer so naravni viri bolj omejeni, je takojšen odziv na napad nujen. Žirafe začnejo grizljati liste drevesa akacije, ta pa si izgube velike količine listov ne more privoščiti. Akacija v obrambnem odzivu začne v listu kopičiti strupene snovi, ki bodo napadalke odgnale, hkrati pa sintetizira opozorilno molekulo plina, s katero sporoči sosednjim drevesom, da jim preti nevarnost. Žirafam ne preostane drugega, kot da se v iskanju hrane premaknejo do dreves, ki na njihov prihod še niso bila opozorjena. Nam bliže so morda napadi gosenic na hraste, ki ob napadu začenjajo proizvajati čreslovino, ki je za zajedavce strupena. V delu spoznamo več primerov in drevesnih vrst, ki so domači slovenskemu bralstvu, recimo bukev in jelšo. Avtor je namreč Nemec, ki zaradi svojega terenskega dela večinoma posega po primerih iz tamkajšnjih gozdov, ta pa združbeno niso preveč oddaljena našim.
Drevesa so kot mi, z njimi moramo ravnati kot s sebi enakovrednimi in jih večinoma pustiti pri miru, da izpolnijo svoj potencial v svetu. To razmišljanje sicer ni napačno, vendar je v delu predstavljeno kot edini možni pogled na drevesa in preostali gozdni ekosistem. Wohllebna na trenutke zanese v lastne interpretacije znanstvenih dejstev, ki zvenijo zelo pravljično in so dejansko neznanstvene. Razberemo pa lahko tudi kritiko znanosti in gozdarstva, češ da delujeta napačno, saj ne privzemata enakega načina razmišljanja. Antropomorfizem je ponujen kot edina pravilna resničnost in ne kot učni pristop k podajanju znanja.
Drevesa so namreč ljudje; ne le da se medsebojno sporazumevajo, drevesa mame se same odločajo, kdaj bodo zacvetele, sosedi, komu bodo pomagali, kulturne rastline pa so gluhe in neme. Nekatera drevesa pa se po obliki debel celo zgledujejo po bananah in hodijo v šolo! To je le nekaj primerov, opisanih v kratkih poglavjih, pri katerih avtor prepogosto podleže lastnim antropomorfnim pogledom na naravo.
Delo nagovarja predvsem širše laično bralstvo in je pri tem tudi uspešno. Ob izidu v angleščini se je hitro povzpelo na sezname prodajnih uspešnic. Zaradi že omenjene poljudnosti in fascinacije nad opažanji iz narave, ki so posledica večletnega terenskega dela, je avtor tematiko zelo dobro približal bralstvu.
Zaradi kritike gozdarskih pristopov, posploševanja znanstvenih publikacij in očitkov, da se znanost z raziskovanjem področja ne ukvarja dovolj oziroma je prepočasna, sta dva nemška znanstvenika ob izidu knjige sprožila peticijo. Ta je v osnovi pozivala predvsem k več znanstvenim trditvam in racionalnejšemu pisanju. Peticija je zbrala štiri tisoč petsto podpisov iz vrst nemške in francoske znanstvene stroke. Vsa čudesa, opisana v knjigi, so zamegljena z avtorjevimi lastnimi pogledi na svet. V ospredju niso več znanstvena dejstva, ampak to, kaj ta povzročijo: da razmišljamo. Ko sem začel svojo poklicno pot kot gozdar, sem o skrivnem življenju dreves vedel približno toliko kot mesar o občutkih živali.
Zaključimo lahko, da med branjem izvemo, kako drevesa čutijo in se sporazumevajo, kar avtor podkrepi z mnogimi opisanimi primeri. Vsi prepleti in odnosi v naravi so bralki približani na zelo poljuden, a dostopen način. Ugotovimo tudi, da to področje pričenjamo komaj dobro odkrivati. Malo čarobnosti lahko zagotovo najdemo v tem, kako je tem dolgoživim nepremičnim bitjem uspelo razviti strategije preživetja in se vključiti v ekosistem veliko bolj, kot je opazno na prvi pogled. Sprehodi v naravo bodo po prebrani knjigi verjetno zanimivejši, bralko pa naj knjiga spodbudi še k temu, da poseže po kakem bolj znanstvenem čtivu. Pogovoru o knjigi Skrivno življenje dreves lahko prisluhnete danes ob 19. uri v Vodnikovi domačiji.
Objemanja dreves se je tokrat vzdržala Klara.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Kr vzdržala
Komentiraj