Simbiontske invazivke
V rastlinskem svetu je ena najpomembnejših biotskih interakcij tako imenovana arbuskularna mikoriza, pri kateri gre za simbiontski odnos izmenjave snovi preko korenin z glivami v zemlji. Mednarodno raziskovalno skupino iz Kitajske in Amerike, ki preučuje invazivne rastline, je zanimalo, če se ključ za njihovo uspešno širitev morda ne skriva prav v negovanju dobrih mikoriznih odnosov. V ta namen so raziskali vpliv, ki ga ima izločanje sekundarnih rastlinskih metabolitov, specifično flavonoidov, na tvorjenje simbiontskih gliv v koreninah.
Raziskovalci so za modelni rastlinski organizem vzeli drevo vrste Kitajski lojevec, ki je bil sredi 18. stoletja prenesen v Združene države Amerike. Danes tam velja za težko odstranljivo invazivno tujerodno vrsto. Invazivne tujerodne vrste so škodljive, ker rastejo in se množijo hitreje od lokalne vegetacije in jo na ta način izrinjajo, s tem pa se zmanjšuje biotska pestrost ekosistema. Raziskovalna skupina je za namen raziskave iz ZDA prinesla semena dreves, rastočih v Ameriki, in nato primerjala koreninske eksudate vzgojenih rastlin obeh populacij – torej tako potomce domačih dreves, ki že ves čas rastejo na Kitajskem, kot tudi tistih, ki so se vmes dobrih 200 let invazivno širili na drugem kontinentu.
Raziskovalce je predvsem zanimalo, ali je med obema populacijama prišlo do genetske variabilnosti, ki bi bila opazna v količini ali sestavi izločenih flavonoidov v koreninah. Pretekle raziskave so namreč že dokazale, da imajo flavonoidi bioaktivno vlogo pri kaljenju glivnih spor in razširjanju hif. Vendar pa takšna primerjava še ni bila opravljena na invazivnih rastlinskih vrstah.
Po uspešni vzgoji rastlin se je izkazalo, da so imeli potomci vrnjene populacije Kitajskega lojevca več biomase in so bili tudi opazno večji, prav tako so imeli v svojih koreninah večji razrast simbiontskih gliv. Raziskovalci so nato korenine posušili in z metodo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti preverili vsebnosti flavonoidov. Rezultati so pokazali, da izločajo potomci prinesenih rastlin večje koncentracije flavonoida kvercetina.
Vse kaže, da so invazivne rastline uspešnejše pri vzpostavljanju simbiontskih odnosov v njim tujih okoljih, čeprav jim dolgoročno predvidoma škodujejo. Seveda pa tudi avtorji priznavajo, da ni vse odvisno od ene spojine, saj pri invazivnosti igrajo vlogo tudi drugi faktorji, denimo odsotnost naravnih plenilcev, v tem primeru rastlinojedcev, zelo verjetno pa še posebno klimatske spremembe.
O invazivkah je po dolgem času spet pisala Teja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj