Poslednja fronta v Siriji?

Slabih devet let po začetku sirske državljanske vojne so vladne sile pod svoj nadzor vrnile večino ozemlja in mest, ki so bila še nekaj let nazaj v uporniških rokah. Mozaik razbite Sirije ob začetku tega desetletja ustvarjajo oborožene skupine takšnih in drugačnih upornikov, Kurdov, drobtinice Islamske države in vojske Sirije, ZDA, Rusije, Turčije ter Irana. Prvotni konflikt med sunitskimi uporniki in oblastjo predsednika Bašarja al-Asada tvori le del zapletene politične šahovnice, nekdaj močni uporniki pa so ostali ujeti v provinci Idlib na severozahodu države. Njihova nekdaj odkrita zaveznica in financerka Turčija se je v minulih letih oddaljila od teh skupin in je namesto tega na ozemlje južne sosede poslala kar svoje vojake. Zdaj so ti očitno pred novo ofenzivo, za razliko od predhodnih akcij pa tokrat glavna tarča agresije ne bodo Kurdi.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je zagrozil, da bo svojim silam ukazal, da do konca februarja začnejo z ofenzivo proti sirski vladni vojski v provinci Idlib. Z vojaško operacijo Erdoğan grozi v primeru, da se sile, ki podpirajo sirskega predsednika Bašarja Al-Asada, ne bodo umaknile s pozicij, ki so jih zasedle v minulih tednih. Sirska vojska je ob podpori ruskega letalstva od konca lanskega leta začela od Alepa na vzhodu prodirati proti osrčju province Idlib. Tam so skoncentrirane sirske ‘uporniške skupine’, ki jih združuje nasprotovanje Al-Asadu. Sirska vojska je nedavno na primer odprla glavno cesto M5, ki povezuje Alep in Damask. Prav tako so se po osmih letih začeli letalski leti med mestoma. 

Islamistične sile v Idlibu načelno podpira Turčija, od začetka vojne v Siriji ena glavnih nasprotnic Al-Asada, ki je aktivno podpihovala upor v času tako imenovane arabske pomladi. Turčija je sicer nato z vključevanjem Rusije v konflikt na strani sirske vlade leta 2015 vsaj deklarativno omilila svoje stališče do Al-Asada. Turčija se je zadnja leta tako gospodarsko kot vojaško začela zbliževati z Rusijo. Nazadnje na primer prek plinovoda Turški tok, ki povezuje Rusijo in Turčijo pod Črnim morjem, ali z nakupom ruskega protizračnega orožja S-400. Vendar pa v Siriji Rusija in Turčija ostajata na nasprotnih bregovih. 

Na Erdoğanove grožnje je tiskovni predstavnik ruske vlade Dimitrij Peskov odgovoril mirno in poudaril, da bi bila vojaška ofenziva Turčije proti legitimnim oblastem sirske republike “najslabši scenarij”. Rusija je v vojno v Siriji aktivno vključena od leta 2015, njihov glavni interes pa je ohranitev aktualne vlade, s čimer ruska vojska ohranja svojo vojaško prezenco v vzhodnem Sredozemlju.

Dan po Erdoğanovih grožnjah je rusko letalstvo odgovorilo z letalskimi napadi, v katerih sta umrla dva turška vojaka, pet je bilo ranjenih. Po izjavi turškega obrambnega ministrstva je turška stran v povračilo ubila več kot 50 sirskih vojakov. Rusi po drugi strani trdijo, da je šlo tudi za nekaj ruskih smrtnih žrtev. Incident opiše Zlatko Dizdarević, novinar in nekdanji diplomat na Bližnjem vzhodu.

Izjava

Ne gre za prvo konfrontacijo turško-podprtih sil s sirsko-ruskimi nasprotniki. V zadnjem mesecu skorajda dnevno iz vzhoda province Idlib in zahoda province Alep prihajajo novice o smrtnih žrtvah na obeh straneh. Erdoğanove grožnje napovedujejo nadaljnje zaostrovanje konflikta, a gre pri njih še zmeraj le za grožnje, ki imajo za sabo po mnenju Dizdarevića upanje turškega predsednika, da Rusija ne bo neposredno napadala turške vojske. 

Izjava

Erdoğanovo sklepanje ni neutemeljeno, saj Rusija nima interesa po vojni s Turčijo. Turški predsednik je celo zatrdil, da Rusija z ofenzivo na Idlib ne spoštuje dogovorov v Astani in Sočiju, ki so jih podpisali Rusija, Turčija in Iran.

Septembra 2018 sta se Turčija in Rusija dogovorili o vzpostavitvi  deeskalacijske cone v Idlibu, ki bi bila široka od 15-20 km in od koder bi se umaknilo vsakršno orožje, za kar bi morala poskrbeti Turčija. Dogovor je med drugim obema stranema omogočal vzpostavitev  dvanajstih opazovalnih točk. Že takrat se je Sirija pripravljala na napad na Idlib, ki je bil pod nadzorom večih uporniških skupin, vendar ga je dogovor preprečil. 

Letos januarja sta Turčija in Rusija dosegli dogovor o premirju v provinci Idlib. Ta je začel veljati 12. januarja, ko so se prekinile vojaške akcije na tleh in v zraku. Turčija si je za premirje prizadevala več tednov, saj se je na tisoče civilistov umikalo napadom v Idlibu in bežalo proti turški meji.

Izjava

Toda ker Turčija ni storila prav nič, da bi razorožila sile v Idlibu in spoštovala svoj del dogovora, ne more s preveliko mero legitimnosti trditi, da tega ne počne Rusija. Rusija si je z dogovorom, za katerega je že vnaprej lahko sklepala, da ga turška stran ne bo spoštovala, predvsem skušala zagotoviti legitimnost lastnih vojaških operacij.

Izjava

Po ruskem razumevanju boj proti legitimni - česar v svojih izjavah ne pozabijo poudarjati - sirski vladi ni upravičen, boj proti tako imenovanim upornikom v Idlibu pa je.

Izjava

V Idlibu je prisotno veliko različnih sil, ki jih pravzaprav združuje le nasprotovanje Al-Assadu. Izmed številnih oboroženih skupin v provinci Idlib imajo prav posebno mesto Turkmeni, ki so turški narod v Siriji in so kot taki pod posebnim varstvom turške vojske. Razloži Giuseppe Acconcia, poznavalec Bližnjega vzhoda in raziskovalec na Univerzi v Padovi.

Izjava

Turčija sil, s katerimi je povezana, ni razorožila, še več, načrtno je delovala proti temu.

Izjava

Humanitarna kriza v Idlibu se poglablja, Turčija je namreč zaprla meje, kar pomeni, da so ljudje, ki so pred vojaškimi napadi bežali, ujeti v obmejnem območju. 

Izjava

V trenutni konstelaciji na severozahodu Sirije Turčija nima povsem jasne agende. Poleg tega, da želi vojno in begunce oddaljiti od lastnih meja, ji je v interesu predvsem ohranitev prisotnosti v razbiti Siriji.

Izjava

Po mnenju Dizdarevića pozitivni interes Erdoğana v Siriji, ki sicer po njegovem deluje skrajno neracionalno, ostaja zakoreninjen v tradicijo velikega Osmanskega cesarstva.

Izjava