NOVE KURDINACIJE
Danes v Bruslju poteka srečanje članic zveze NATO, kjer se pričakuje tudi trenutno najbolj aktivnega geopolitičnega igralca zveze – Turčijo. Pretekli teden so svetovni mediji obsežno poročali o vnovičnih pogajanjih med Erdoganovo Turčijo in Združenimi državami pod novim predsednikom Bidnom. V luči bruseljskega srečanja se postavlja tudi kočljivo vprašanje Erdoganove vloge na Bližnjem vzhodu ter nadaljevanje pogajanj med Turčijo in Nemčijo glede tako imenovane begunsko-migrantske krize, ki že vrsto let proizvaja simptomatične odnose in pogajalske pritiske med državami. Danes je bila v Erbilu v iraškem Kurdistanu napovedana tudi novinarska konferenca Delegacije za mir in svobodo, katere namen je bil opozoriti na turške vojaške operacije na severu Iraka. Ena izmed posledic turške invazije in pritiska bi bila destabilizacija regije in rastoča medkurdska trenja, ki nastajajo med vodilno stranko avtonomne pokrajine iraškega Kurdistana KDP in Kurdsko delavsko stranko PKK, ki je s prekinitvami v oboroženem uporu s turško - po njihovih besedah kolonizatorsko - državo od leta 1984.
Turška invazija na severu Iraka najbolj drastično vpliva prav na tamkajšnje civilno prebivalstvo. Kot izpostavlja nedavno poročilo Christian Peacemaker Teama, so civilisti prvi, ki nosijo posledice turških napadov. Samo v dobrem mesecu do 3. junija so turška obstreljevanja fizično preoblikovala regijo, kjer živi več sto družin. Uničeno je na stotine hektarjev obdelovalne zemlje ter približno 1300 čebeljih panjev, ki predstavljajo poglavitni način preživetja na napadenem območju. Štirje civilisti so bili ranjeni in več kot 1500 civilistov je bilo primorano zapustiti 22 vasi. Številni se bojijo, da se v vasi ne bodo mogli vrniti, saj Turčija v njihovi bližini postavlja vojaške postojanke in topniške položaje. Za območja v bližini postojank Turčija uveljavlja prepoved gibanja z grožnjo obstreljevanja, kar je botrovalo težkim ranam sedemdesetletnega kmeta iz regije, ki so ga doletele granate ob obdelovanju njive.
Onkraj neposrednih civilnih žrtev in prisilnega izseljevanja civilistov pa, kot že omenjeno, turška invazija s političnim vplivom in pritiskom Turčije na vladajočo stranko KDP v iraškem Kurdistanu zaostruje tudi odnose med PKK-jem in KDP-jem. Obe kurdski organizaciji imata sicer že daljšo tradicijo medsebojnih sporov, ki izhajajo iz prisotnosti PKK-ja na severnoiraških tleh. Ne glede na to pa nesoglasja v trenutni situaciji dosegajo nove razsežnosti.
Pešmerge, kurdske oborožene sile pod vodstvom KDP, so se v zadnjih tednih premaknile na območja, kjer se nahajajo borci PKK. Turška vojska je 24. aprila letos - na obletnico armenskega genocida - v sklopu operacije „Krempelj-blisk“ napadla mejno območje na strani Iraka, kjer se nahajajo enote oboroženega krila stranke PKK, Ljudske obrambne sile ali HPG, dva tedna za tem pa so z nepilotnimi letalniki napadli največje kurdsko begunsko taborišče Makhmour, ki se nahaja le nekaj deset kilometrov stran od mesta Erbil. Omenjeni napad je bil za razliko od invazije na severu izveden globlje v notranjosti Iraka. Tovrstna poteza nakazuje samovoljo turških oblasti v kontekstu kršenja mednarodnega prava, na kar je opozoril tudi Human Rights Watch že leta 2018, saj je bilo taborišče bombardirano že večkrat v zadnjih letih.
Skandiranje na frankfurtskem letališču
Pravkar ste slišali skandiranje protesta ob prihodu delegatov, ki jim je bil zavrnjen vstop v državo in so se včeraj iz Erbila vrnili v Frankfurt. S tem letom so se iz Iraka vrnili tudi trije novinarji Radia Študent. Na mednarodno letališče v Erbilu so prispeli opoldne 10. junija, z novinarsko nalogo preverjanja dejstev na terenu. Kurdistanska regionalna vlada nam vstopa ni dovolila. V mednarodnem prostoru so obstali do 13. junija zjutraj. Med mednarodnimi delegati je bil tudi švicarski politik in aktivist Tobias Schnebli, ki razloži, da se je v podobnem položaju znašel že na letališču v Tel Avivu.
Že v Evropi pa se je ustavila pot nemških opazovalcev konference. Nemška policija je namreč opazovalce, med katerimi so bili tudi člani stranke Die Linke, pred odhodom na letališču v Düssledorfu tako dolgo preiskovala, da so zamudili let v Erbil. Med njimi so pridržali poslanko hamburškega deželnega parlamenta Cansu Özdemir, po rodu sicer Kurdinjo. Policija je njeno pridržanje utemeljila z uradnim izgovorom, da s sodelovanjem v akcijah ali pasivno podporo akcijam PKK na kriznem območju proti varnostnim silam Turčije, delegati posegajo v interese Nemčije, saj je PKK označen za teroristično organizacijo. Prisotnost evropskih in nemških delegatov pa bi posledično pomenila goržnjo odnosom med Turčijo in Evropsko unijo. Včeraj pa je predsednica hamburškega deželnega parlamenta Carola Veit pridržanje označila za ilegalno in neustavno.
Iz tega lahko sklepamo, da države članice NATA in oblast iraškega Kurdistana skupaj preprečujejo dostop mednarodnim opazovalcem in ostalim delegatom na konferenco.
Delegati – politiki, aktivisti, mirovniki in novinarji, ki jim je uspelo priti do letališča v Erbilu, so se ob prihodu soočili z zasliševanjem, odvzemom potnih listov, zadržanjem brez uradnega obvestila in argumentacije ter z omejeno možnostjo gibanja. V znak protesta so delegati kurdskega porekla iz Evrope začeli z gladovno stavko, ki je bila kasneje prekinjena. Na zahteve pridržanih delegatov, da se jim obrazloži uradna in pravna podlaga za njihovo zadržanje, so iraške oblasti odgovorile,da gre za politično potezo, zato tudi niso podali nobene pisne argumentacije za sporno dejanje brezpravnega zadrževanja ljudi na mednarodnem prostoru letališča. Ob tem so iraške oblasti najverjetneje že imele sezname ljudi, ki prihajajo. O dotičnih seznamih so krožile insinuacije, da je kurdska obveščevalna služba Parastin pravzaprav pridobila imena s strani turških oblasti in delovala po njihovih ukazih.
Pri tem lahko izpostavimo, da so bile tri osebe, ki so bile zadolžene za nastanitev prihajajočih delegatov, tekom sprejema gostov odpeljane, vsakršna sled za njimi pa še vedno ostaja nejasna. Dodaja Norvežan Erling Folkvord, nekdanji poslanec in novinar, ki je eden izmed približno 60-ih delegatov, ki jim je uspelo vstopiti v Erbil.
Z onemogočanjem prihoda večjega števila ljudi se zmanjšuje pomen in politična dimenzija konference ter blokira pogled mednarodne skupnosti na dogajanje, ki ga je eden izmed delegatov, Demir Čelik, sicer bivši župan mesta Varto iz regije Mus in poslanec HDP-ja, označil za zgodovinski trenutek za Kurde, da se prepreči medkurdski konflikt in turško okupacijo južnega Kurdistana na severu Iraka. Čelik - v izjavi poslušamo prevod - razloži, da je tovrstno kljubovanje s preprečevanjem prihoda delegatov del ustaljene strategije.
Ne glede na to pa se zdi, da tako oklicani zgodovinski trenutek vztraja že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. PKK-jeva prisotnost na tleh severnega Iraka že dolgo vzbuja nesoglasja z vodilno stranko iraškega Kurdistana, KDP, ki jo obvladuje družina Barzani.
Iraški Kurdistan in Barzanijev politični aparat sta namreč pod močnim pritiskom turške države. Iraški Kurdistan je v skoraj popolni odvisnosti od Turčije. Poleg samih gospodarskih povezav in dostopa dobrin v državo je tukaj na delu predvsem vprašanje izvoza nafte. Glavni naftovod iz iraškega Kurdistana teče preko Turčije, nafta pa predstavlja glavni vir dohodka za iraški Kurdistan. V tem kontekstu moramo vsakršno izpostavljanje medkurdskega spora tolmačiti skozi odvisnost Barzanijeve oblasti od Turčije. Frederike Geerdink, nizozemska publicistka in novinarka, ki je s člani Kurdske delavske stranke preživela eno leto, izpostavi, da je kurdska regionalna vlada popolnoma odvisna od Erdogana. To je eden v seriji razlogov, zaradi katerih lahko sklepamo, da je Turčija domnevno vpletena v preprečevanje vstopa mednarodne delegacije v Kurdistan.
Ne glede na načrtno vladno zaviranje tamkajšnje mirovne konference v Erbilu je delu delegacije vseeno uspelo priti v Erbil, kjer je 60-članska delegacija trenutno zaprta v hotelu pod policijskim nadzorom. Stanje v Erbilu razloži Erling Folkvord.
Trenutno situacijo na severu Iraka težko tolmačimo v klasičnem črno-belem kontekstu interpretacij kriznih žarišč. Kompleksnost situacije je pogosto interpretirana skozi narativo turške oblasti, ki tako invazijo na severu Sirije kot v Irakua propagira v luči boja proti terorizmu oziroma boja proti PKK. Isti izgovor je Erdoganov režim v zadnjih letih uporabljal za notranje politične čistke, v katerih je več kot 10.000 ljudi končalo v zaporih. KDP pa se znova, tako kot že leta 2003 ob ameriški invaziji v Iraku, v lastni nestabilni politični situaciji nagiba na stran okupatorja svoje lastne zemlje.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Bravo ekipa!
Komentiraj