Naj se igre začnejo!

Četrtega februarja so se začele štiriindvajsete zimske olimpijske igre. Te bo organizirala edina država, ki je v času covida-19 take igre najverjetneje sploh sposobna izvesti – Kitajska. Peking bo tako prvo mesto v olimpijski zgodovini, ki bo gostilo tako letne kot zimske igre.

Druga velesila sveta bo v skladu s svojo ničelno toleranco do novega koronavirusa dosledno testirala vse športnike in druge udeležence, novinarji bodo morali ostati v svojih mehurčkih z omejenim dostopom do športnikov, edini, ki bodo lahko spodbujali športnike in prisostvovali največjemu športnemu dogodku leta, pa bodo domači gledalci, ki bodo skrbno izbrani. Kitajske oblasti so tako obljubile, da bodo te igre bistveno bolj varne kot tiste v Tokiu. Ukrepi so razburili številne športnike, ki ne bodo mogli nastopiti zaradi pozitivnega testa. Razburili pa so tudi tiste, ki bodo nastopili, a jim pravila močno otežujejo priprave na same nastope. Toda covid-19 bo v tokratnem komentarju na stranskem tiru. Posvetili se bomo predvsem vprašanjema, zakaj je za Kitajsko še vedno pomembno, da organizira olimpijado, in kaj se je na Kitajskem od zadnjih iger leta 2008 spremenilo.

Poletne olimpijske igre pred štirinajstimi leti so bile za državo, ki se je več desetletij odpirala zunanjemu svetu, kronski dogodek, ki je bodočo velesilo predstavil celotnemu svetu. Kitajska je tistim igram podredila skoraj celotno državo, glavno mesto pa preobrazila, saj je Peking dobil boljši javni prevoz in novo infrastrukturo. Mobilizirana je bila množica delavcev, do takrat so bile to tudi najdražje igre v zgodovini, saj so državo stale dobrih 36 milijard evrov, maskote pa so športnike in svetovno javnost pozdravljale s sloganom »Peking vas pozdravlja!«.

Letošnje igre bodo zrcalna slika tega, kar so bile tiste prve. Če je Kitajska leta 2008 kazala znake odprtosti in je izkazovala željo po sprejetju zahodnih vrednot, igre pa so bile temu primerno tudi bombastične in maksimalistične, se je situacija v zadnjih letih popolnoma obrnila. Letošnja inačica bo seveda spet dodobra zarezala v podobo države, saj bosta tema predvsem trajnost in zelena energija. V skladu z željami olimpijskega komiteja je Kitajska obljubila, da bo večina energije, ki jo bodo igre porabile, prišla iz obnovljivih virov in hidroelektrarn, prestolnica pa bo imela boljši zrak, saj so več tisoč starih peči zamenjali z novimi električnimi. Peking bo krasila nova hitra železniška povezava, športnike pa bodo na prizorišča vozila električna vozila. Iz bombastičnosti in hotenja po sprejemanju bo Kitajska v te igre šla predvsem z izkazovanjem lastne moči, zmernosti in trajnosti.

Olimpijske igre bo Kitajska tudi izrabila, da svojim državljanom pokaže, kaj vse je dosegla v kratkem času. Za mednarodno skupnost pa bodo letošnje olimpijske igre dokaz, da Kitajska s svojim nadaljnjim geopolitičnim udejstvovanjem misli resno. Zahodnim državam bo Kitajska pokazala, česa je sposobna, državam v razvoju bo dokazala, da je iniciativa En pas, ena pot več ali manj edina strateška odločitev, ki jo morajo sprejeti, če hočejo vstopiti v boljšo prihodnost. Če so bile prve igre igre sprejemanja, so te igre igre dokazovanja. 

Velika sprememba v primerjavi s prvimi olimpijskimi igrami v Pekingu je tudi vse večje odstopanje Kitajske od liberalizacije, vsaj po merilih zahodnega sveta. Če se je v senci iger leta 2008 dogajalo zatiranje protestov v Tibetu, je Kitajska zaradi zatiranja muslimanske manjšine Ujgurov v provinci Šindžjang, omejevanja demokracije v Hongkongu in prikrivanja spolnih zlorab v vrhovih komunistične partije pred večjim političnim izzivom.

Igre se bodo odvile tudi v luči velike politizacije športa z vseh strani, tako Zahoda kot Vzhoda. To kaže tudi bojkot višjih predstavnikov držav, predvsem ZDA in Združenga kraljestva. A bojkot ne bo imel velikega vpliva, vse dokler bo organizacija iger potekala brez problemov. Posamezni športniki bodo verjetno izkazovali svoje nestrinjanje s kršitvami človekovih pravic, kot jih pojmuje Zahod, za kar so olimpijske igre bile vedno dobra platforma, a manjši manevri posameznikov za kitajske oblasti ne bodo predstavljali večjih problemov. Kitajska lahko tudi na tem mestu izkazuje svojo premoč v mednarodnih odnosih, saj brez težav udejanja svoje interese, kljub temu da so v nasprotju s tem, kar zagovarja Mednarodni olimpijski komite. 

A Mednarodni olimpijski komite je svoje izročilo, ki sloni na treh stebrih: odličnosti, prijateljstvu in spoštovanju, že davno prodal za večje, dražje in donosnejše olimpijske igre, in tako je bilo tudi tokrat. Kitajska tako s pozicije moči lahko izbira, kaj bo iz teh olimpijskih iger dobila.

Država gostiteljica bo tako pridobila vse dobre strani, ki jih igre gostitelju nudijo: sloves in odobravanje tujine zaradi organizacije; ne bo pa ji potrebno v državo sprejeti vrlin, kot so: odprtost, enakost, razumevanje in medsebojno spoštovanje, ki jih v osnovi povezujemo z olimpijskimi igrami. 

Ljudska republika tako ne potrebuje olimpijskih iger za izkazovanje svojega mesta v samem vrhu najbolj vplivnih držav na tem svetu. To mesto si je že izborila. Olimpijske igre bo tako izrabila, da bo še enkrat več dokazala, da medtem ko druge velesile, predvsem ZDA, še vedno iščejo odgovore na novi koronavirus in slabo politično klimo, lahko Kitajska sama organizira ogromen in zahteven dogodek brez večjih problemov. Države v razvoju si bodo lahko ogledale prihodnost, ki jo lahko dosežejo tudi same, če se le odločijo za pravilno strateško sodelovanje.

Naj se igre začnejo!