Ana Pupedan: Naši u kantini

samozaložba, 2022

Glasba / GRŠ intervju

Ana Pupedan

Ana Pupedan ob ani pupedan

Luka Hreščak

 / 4. 12. 2022

Težko se je razpisati o kolektivu, ki že tako dolgo ustvarja na naših tleh, na domači brjači. Ana Pupedan je zatresla že skoraj vsak slovenski pajzl, podtalni klub, vse festivalske vrtače, gozdove in šotore na parkiriščih kot tudi večje odre perifernih kulturnih domov in provincialnih hramov, saj ima za sabo že več kot tisoč koncertov. Zasedba še vedno z enako hitrostjo in navdušenjem drvi po svoji kreativni poti, počasi (a ne prepočasi) vrsti albumske pridelke, ki nastajajo na njihovem vrtu nepretencioznih zvočnih kultur. Prav tako pa zasedbo še vedno sooblikujejo isti tovariši in prijatelji: Simon Avsec z glavnim vokalom, violino, mandolino in orglicami, Boštjan Požar – Skok s kitaro in spremljevalnim vokalom, Peter Žnidaršič z basom in spremljevalnim vokalom ter Marko Doles za bobni in z vokalom.

Z albumom Naši u kantini je zasedba posnela zvočno najbolj izklesan in verjetno tudi najbolj profesionalen dolgometražec. Za to priložnost so se ponovno podali v studio Jork v Dekanih pod budne oči izkušenega glasbenega očaka Jadrana Ogrina. Avtorstvo besedil so razporedili med vse člane, kar lahko zaznamo v manj ciničnem besedilju, čeprav so stihi še vedno zelo hudomušni in predrzni. V posluh nam torej glasbeniki dajejo kolektivno in dovršeno plato dvanajstih zgodb v še vedno značilni pupedanski rockerski folklori, ki vsake toliko zleti s ceste glavne rdeče niti tudi na kakšno punkovsko, jazzovsko in country njivo.

Glasba / Afterparty

JANI KOVAČIČ IN ANA PUPEDAN

Besne pesmi

Matija Drobne

 / 14. 10. 2014

Skladbe na albumu kljub navidezni skromnosti niso zbir enostavnih aranžmajskih venčkov. Pogosto so začinjene z dodatnimi inštrumentalnimi in večglasnimi elementi ter neobičajnimi preskoki v strukturah komadov in žanrskih preobratih. Z lahkoto se potopimo v brzeče kitarske solaže, denimo v skladbi Gwdec, pa v mandoline v Mornarski, ki bi bila čisto primerna za slovenske turiste na glasbenih večerih na terasah hotelov v Dalmaciji. Ali pa nas v ples zapelje tolkalska poskočnica s harmonikarsko spremljavo, Cari amici bocciatori, ali komad Goodbye Charlie, rock'n'roll skladba s pridihom countryja, posvečena bobnarski legendi, lani preminulemu članu zasedbe The Rolling Stones, Charlieju Wattsu. V vsakem primeru zaznamo, da v snovanju idej ostajajo zvočno radovedni in vitalni.

Tudi besedila na albumu tradicionalno ostajajo brez pretencioznih stihov in pripovedujejo zgodbe o recimo ljubezni ob kuhanju Pašte, večni brezkompromisnosti v Sanjah pankerja ali bolj tragičnih lokalnih likih v skladbi Tatjanca. So pa v preprostosti s pivškim narečjem obarvani teksti v skladbah Du Šempjetra, Brez krmpjrja in Življenja čaše pogosto tako domiselni, da bi jih lahko vzeli kot svojevrstne modrosti, ki krepko usekajo po glavi in bi lahko prerasli v pregovore. Do njih zaradi pretiranega kompliciranja ne bi prišel niti učenjak z najvišjim inteligenčnim kvocientom niti najskrbnejše programiran algoritem umetne inteligence za kombiniranje besed. Nasploh pa skušajo duhovito in nagajivo bodriti in širiti pozitivno misel, čeprav nas večino življenje v teh turbulentnih časih pogosto zadene s strelami nepravičnosti.

Glasba / Tolpa bumov

Ana Pupedan in Jani Kovačič: BESNE PESMI

Recenziramo novo izdajo Založbe Radia Študent

Simon Vene

 / 8. 3. 2017

Pupedanci, stari skoraj toliko kot slovenska država, tečejo že zadnji del maratona. Čeprav trideset let v zgodovini države ni tako velik dosežek, da bi se bilo vredno prepirati, ali si samostojnost zasluži svoj muzej ali pade pod novejšo zgodovino, pa so tri desetletja v glasbeni karieri vredna precejšnje hvale. Lahko bi rekli, da je Ana Pupedan postala že kar del slovenske folklore. Že od 7. novembra leta 1992, ko so se zbrali na prvih vajah, z manjšimi odkloni ostajajo zvesti lastni tradiciji. Pričakovati neke korenite spremembe ali dajanje nasvetov, kaj bi lahko na dolgometražcu naredili drugače ali bolje, pa bi bilo glede na duh zasedbe precej domišljavo.

Novemu albumu Naši u kantini, ki je že sedmi po vrsti, če štejemo še dva posneta v živo, torej v smislu kontinuitete ne umanjka nič, zato, poslušalec, Plačaj pupedancem en špric! Glede na to, da omenjeno opojno pijačo omenijo v več skladbah, jo imajo očitno res radi, in ker nam nepretrgano godejo že toliko let, si jo predvsem ob obletnici še kako zaslužijo. Priložnost za to bo že to soboto ob okroglem praznovanju v dvorani Skala v Pivki z mnogimi gosti, nato pa tudi drugod po Sloveniji. Na vsaj še sedem albumov, dodatnih trideset let in nadaljnjih tisoč koncertov Ane Pupedan!