Barvna premlevanja

Skoraj kot pravilo velja, da sta vrednost in pomen zadnjih zapisanih del kanonskih avtorjev na področju humanistike predmet neskončnih interpretativnih sporov. Vsaj zagotovo to velja za najpoznejša dela avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina ter še posebej za enigmatično delo Opazke o barvah, ki so v prevodu Ivana Kobeta nedavno izšle pri Založbi Krtina. 

Gre za kratko, nekaj več kot stostransko delo, v katerem so zbrane v aforistični obliki zapisane misli o problemih filozofije barv, ki jih je Wittgenstein spisal v zadnjih 15 mesecih življenja. Za razliko od Filozofskih raziskav, ki jih lahko beremo kot relativno zaključeno delo, so Opazke o barvah uredniški produkt – zbir Wittgensteinov zapiskov, ki jih je skrbno sestavila in uredila filozofinja Elizabeth Anscombe. Delo tako poleg spisa O gotovosti in druge knjige Opazk o filozofiji psihologije predstavlja uredniško sestavljen problemski izsek Wittgensteinove pozne zapuščine, ki razkriva namige, odpira vprašanja in smernice za nadaljnje raziskovanje problemov filozofije barv. Namen današnje humanistike je razložiti osnovne poteze tega dela. 

Za začetek nekaj o strukturi dela. Knjiga je bila po uredniški presoji razdeljena na tri dele. Prvi del je nastal najkasneje, je najbolj sistematičen ter povzema ugotovitve, do katerih se je Wittgenstein prebil ob koncu svojega življenja. Ostala dva dela sta zgodnejšega datuma in sta ob kopici različnega materiala in ponovitev bralcu bistveno manj dostopna. Drugi del je najzgodnejšega nastanka, medtem ko tretji del sestavljata dve sekciji, spisani v različnih časovnih obdobjih. Po mnenju poznavalca Andrewa Lugga sta bila v prvi polovici leta 1950 spisana drugi del ter prvih sto trideset aforizmov tretjega dela, prvi del in preostanek tretjega dela pa sta bila verjetno napisana v drugi polovici leta 1950 do začetka 1951. 

Domnevati je mogoče, da je avtor za več mesecev odložil pisanje o problemih barv, a se je zaradi nerazrešenih težav ali novih idej o temi vrnil k premišljevanju o področju. Druga sekcija tretjega dela in prvi del, ki v določeni meri povzema tretji del, tako prinašata vsebinski razvoj, ki ni nujno razviden, če knjigo beremo linearno. V tem oziru je smiselno, če prvi del preberemo na koncu: kot nekakšen povzetek ugotovitev drugega in tretjega dela. 

Osrednji predmet Opazk je logika barvnih pojmov. Preučevanje tega področja se razlikuje od preučevanja barv na empiričnih področjih, kot sta fiziologija in psihologija, ki se ukvarjajo z zmožnostmi, ki nam omogočajo razlikovanja med barvami in podajanje empiričnih sodb o njih. Za razliko od psihologije ali fiziologije si je mogoče logiko barvnih pojmov predstavljati kot raziskavo pravil, ki vodijo in določajo uporabo barvnih pojmov v vsakdanjem jeziku pa tudi v izjavah denimo družboslovnih znanosti. A omenjena pravila v duhu filozofije poznega Wittgensteina niso večni in nespremenljivi zakoni, ki bi veljali za vsa z jezikom obdarjena bitja, temveč so lokalna pravila, ki nam povedo, kako se barvni pojmi uporabljajo v praksi določene jezikovne skupnosti. 

Ena od osrednjih tendenc Opazk je v tem, da so logične izjave o barvah podobne drugim tipom logičnih izjav, na primer matematičnim teoremom. Kot se v tretjem delu knjige vpraša Wittgenstein: »Vprašanje je: ali je fraza 'prosojno belo telo' enaka kot 'pravilni dvokotnik.« Ali kot zapiše v Opazkah o filozofiji psihologije, sistem barv posedujemo tako kot sistem števil. Za oba sistema je značilno, da svoje smiselnosti ne prejmeta iz korespondence z zunanjim objektom, ampak skozi uporabo v določeni skupnosti. Veljavnost trditev, da ne obstajata prosojna bela ali zelenkasto rdeča barva, je zato enaka veljavnosti trditve, da ne obstaja pravilen dvokotnik – obe sta logični trditvi, ki veljata neodvisno od vsakega izkustva.

Vendar za Wittgensteina to še ne pomeni, da takšne trditve veljajo za vse možne skupnosti. Kot v enem zanimivejših miselnih eksperimentov ponazarjajo Opazke: »Zamislimo si celo ljudstvo barvno slepih, in le zakaj bi ne moglo zares obstajati? Ne bi imeli istih barvnih pojmov kot mi. Kajti tudi če privzamemo, da bi govorili npr. slovensko, in bi torej imeli vse slovenske barvne besede, bi jih vendarle rabili drugače kot mi in se jih naučili drugače rabiti.«

Teza se torej glasi, da je pomen barvnih pojmov odvisen od njihove uporabe, ki se je naučimo v neki skupnosti. Besede za barve nam torej nekaj pomenijo le, če poznamo njihovo uporabo – to pa poznamo zgolj takrat, ko si z drugimi delimo isti barvni sistem. Če torej neka skupina klasificira barve drugače kot mi, kot to velja recimo za nekatere plemenske skupnosti, to pomeni, da so njihove besede za barve nesorazmerne in posledično težko prevedljive v naš jezik. Ali z besedami Wittgensteina: »ne obstaja obče priznani kriterij za to, kaj je barva, razen tega, da je ena izmed naših barv.« 

Slednjo tezo si je sicer mogoče razlagati na dva načina. Po eni strani pomeni, da ne obstaja univerzalni barvni vzorec, ki bi veljal za vsa bitja in skupnosti. A po drugi strani pomeni tudi to, da barvni odtenek ne obstaja kot atomarno dejstvo. Wittgenstein slednje ponazarja s primeri iz slikarstva. Če denimo realistični slikar neko mesto naslika v barvi oker, to ne pomeni, da tam vidi čisti odtenek okra. Kar vidi, je odtenek močno rdečkasto rumene, kakor izgleda v danem okolju. Primerjava barvnih odtenkov zato po Wittgensteinu ni nekaj enoznačnega, saj se pomen odtenka – podobno kot pomen besede v stavku – spreminja glede na kontekst, v katerem se nahaja. 
Za konec bi iz omenjenih izvajanj povedali še nekaj o razmerju med idealnimi barvnimi odtenki in barvnimi pojmi, kakor jih uporabljamo v vsakdanjem kontekstu. Podobno kot Wittgensteinova logika v Filozofskih raziskavah dobi svoj prostor kot posebna jezikovna igra, tako tudi njegova logika v Opazkah ne zanika možnosti konstrukcije idealne rabe barvnih pojmov, kot je čista bela. Za Wittgensteina ni zmotno domnevati, da takšna raba, na primer v laboratorijskih pogojih, obstaja. Prav tako ni zmotno domnevati, da nas idealno konstruirana raba ne pouči o tem, kako dejansko uporabljamo barvne pojme. Zmotno je domnevati le to, da je idealna raba nekako boljša ali bolj natančna od vsakdanje rabe barvnih pojmov. O tem, katera raba je pravilna, nenazadnje odloča le skupnost, v kateri igramo jezikovno igro.