CAETANO VELOSO
Cankarjev dom, 11. 5. 2014
Včeraj je največjo dvorano Cankarjevega doma obiskal legendarni brazilski kantavtor, ki lokalno in globalno publiko navdušuje že skoraj 50 let. Pri svojih 71 letih se lahko pohvali z izjemno obsežno diskografijo in zavidljivo vitalnostjo, ki smo jo lahko občutili tudi na koncertu. Sicer pa je Veloso svoj ustvarjalni vrhunec dosegel na začetku kariere, ko je od konca šestdesetih do konca sedemdesetih izdal kopico odličnih plošč, ki so takrat ključno sooblikovale tropicalio, potem pa dobro prestale test časa in vplivale tudi na novi val kantavtorjev v zgodnjih dvatisočih. Velosove najboljše pesmi so s presunljivo lahkotnostjo preskočile jezikovno bariero in poslušalcu na tak ali drugačen način približale avtorjeva občutenja, ki so bila neločljivo vezana na takratno politično situacijo v Braziliji.
Lahko bi torej rekli, da je Veloso že s svojim glasom in ostalimi zvočnimi gradniki ustvaril nekakšne plavajoče narative, ki so tudi v ušesih poslušalcev, ki niso razumeli portugalščine, uspešno parirale zgodbam ostalih kantavtorjev. Včerajšnji koncert je pokazal, da je Caetano vokalno še vedno zelo močan, da pa je, po drugi strani, inštrumentalna podoba njegove glasbe trenutno precej mlačna. Večina aranžmajev novejših pesmi se giblje po medlih vodah nekakšnega folk popa, ovešenega z neprivlačnimi bremeni sredinskega funk rocka in worldbeata oziroma world muzaka. Med kakimi osmimi pesmimi s plošče Abracaco, ki je izšla v letu 2012, je resnično izstopala le Estou Triste, ki je s kultno Triste Bahia s plošče Transa tvorila ganljiv diptih. Ti dve pesmi sta za nekaj dragocenih trenutkov v Gallusovo dvorano vnesli kanček saudadeja in otožne atmosfere, ki se je ponovila še ob prelepi, a prekratki žalostinki Alguem Cantando s plošče Bicho in vsem razumljivi, grenko-sladki Nine Out Of Ten.
Med vrhunce se je uvrstila še pesem O Leaozinho, v kateri je do izraza prišel Velosov topel, jasen in prijeten vokal, vse skupaj pa se je končalo z dobrim priokusom, saj so oba bisa zaznamovale predvsem starejše pesmi. Celoten večer so torej rešili intimnejši trenutki, kombinirani z dobrimi izvedbami starejših pesmi, vseeno pa se je prevečkrat spogledoval z udobno povprečnostjo, ki je tako zelo zaznamovala program Cankarjevega doma v zadnjih desetih letih. Caetano Veloso je umetnik, ki zasluženo nosi titulo legende, a njegovi najbolj plodni ustvarjalni trenutki so, roko na srce, že daleč v preteklosti. Kako zelo simptomatično je, da je od publike, vajene kvazibutičnih, sredinskih, abonentskih izvajalcev požel gromek, a popolnoma formalen aplavz. Ob takih priložnostih si vedno znova zaželimo, da bi lahko utesnjene sedeže pod stropom dvorane kdaj preplačali tudi za kakšnega bolj aktualnega glasbenika, ki je svoje korenine pognal onkraj žanrov, ki jih elitistični gatekeeperji Cankarjevega doma smatrajo za legitimne.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
Sori, ampak koncert je bil odličen, že dejstvo da pripelje s seboj tri mulce s punk odnosom in da odžgejo par komadov je dodobra šokiralo prisotno "meščanstvo" in svetovnonazorsko kao fuuul odprte post-tranzicijske "levake", ki so prišli poslušat brazilske svetovne muzike ... pa jih niso dobili.
Se ne strinjam, koncert je bil odličen in gospodu vsaka čast. Sicer pa, kako je potem lahko vrhunec koncerta izvrstna Estou Triste, če je pa v njej Pedro Sa najbolj žgal "z neprivlačnimi bremeni rocka"?
Kakršnegakoli punk odnosa js nisem niti zavohal... Žaganje zavoljo žaganja samega pa tud še nikol ni nardil dobrega koncerta.
Peter, če se že lotevaš operiranja z navednicami, potem vsaj navajaj tisto, kar sem dejansko napisal. Druga polovica Estou Triste je pač predstavljala enega redkih momentov, ko trije spremljevalni glasbeniki niso predstavljali le nepotrebnega bremena.
Njegova trenutna glasba nam je lahko všeč, ali ne, zanjo pa trije spremljevalni glasbeniki niso nepotrebno breme, ampak njen sestavni del, s turnejo pa predstavlja v osnovi prav sedanjo glasbo.
sam mam rad caetana (v skor) vseh njegovih glasbenih podobah...ampak ta trojec, ki je bil zdej z njim pa adijo pamet. mene so navdušl
Pa eno kratko razlago besedne zveze "gromek, a popolnoma formalen aplavz" bi prosil. Formalni aplavzi so šibki, mlačni, aplavzi, ki izražajo zadovoljstvo, pa so običajno gromki. Ali potem obstaja antipod mlačen in ekstatičen aplavz?
Gromek, a popolnoma formalen aplavz je tisti, ki je sicer zvočno glasen, a popolnoma vkleščen v formalizem nekih koncertnih konvencij. Zgodi se le ob zaključkih pesmi, ki jih publika pozna, saj je le takrat prepričana, da v bistvu lahko zares zaploska. Dogaja se tudi do takrat, ko malce močnejše luči ne nakažejo, da je koncerta (in dveh vnaprej planiranih bisov) resnično konec.
Včasih tihi, a spoštljivi in iskreni aplavzi nosijo precej več teže od glasnih aplavzov, ki so pogosto le opresivno orodje za perpetuiranje nekega stanja.
Opis teoretično sicer lahko drži, v praksi pa Slovenci ne ploskajo gromko, če jim kaj ni všeč. Se jim ne da in nimajo potrebe biti formalno hrupni za prazen nič. V vsakem primeru pa je interpretacija vsebine aplavza v celoti subjektivna. "opresivno orodje za perpetuiranje nekega stanja" pa je napihnjeno besedno telovadenje, ki ga nihče ne potrebuje, na študentu se ga pa žal velikokrat sliši in bere.
Nisem imel vtisa, da je bil drugi bis planiran. 'Gromek, a popolnoma formalen aplavz' se mi zdi popolnoma zgrešen opis, avtorjeva kritika pa v zaključku 'gromka' in vse preveč 'formalna'
Pavšaliziranja konkretnih situacij na neke kao inherentne lastnosti naroda tudi nihče ne potrebuje, pa se žal velikokrat sliši in bere.
Vsem, ki so osebno prizadeti, ker sem podvomil v neformalnost njihovega ploskanja, bi se na tem mestu rad opravičil.
"ki je svoje korenine pognal onkraj žanrov, ki jih elitistični gatekeeperji Cankarjevega doma smatrajo za legitimne."
nič manj elitistični niso gatekeeperji Kina Šiške, Metelkove, Be-ko-feja itd.
gre samo za vprašanje, kako definiramo elitizem.
S tem se ne bi mogel strinjati. Strinjam se, da tudi zgoraj omenjene institucije oziroma prizorišča (in tukaj mi je malce čudno govorit o Metelkovi kot o neki homogeni celoti) občasno furajo precej elitistično programsko politiko, a vseeno jih ne bi dajal v isti koš s Cankarjevim domom, ki je po mojem mnenju tipičen primer slonokoščenega stolpa elitne kulture.
'Kako zelo simptomatično je, da je od publike, vajene kvazibutičnih, sredinskih, abonentskih izvajalcev požel gromek, a popolnoma formalen aplavz.' Kako ocenjevalec ve, katera publika (ali pa kateri del publike ali pa kolikšen del publike) je vajen(a) 'kvazibutičnih itd.' izvajalcev? Je to publika, ki hodi v CD? Hodi v CD tipična CD publika? Je, kdor gre v CD, takoj del tipične CD publike? Resno? Dragi ocenjevalec, a tak stavek spada v oceno koncerta? ... in če se še enkrat vrnem na 'gromek, a popolnoma formalen aplavz' (sori, ne gre mi iz glave (čeprav si se opravičil)), mene to asociira na komunistične megashode, ko je publika prisilno gromko ploskala. Drugih situacij si, skromne domišljije, ne morem predstavljati ... razen če gre za predsodke tam, kjer jim ni mesta, namreč v kritiki koncerta.
Ja, to je publika, ki hodi v CD. Ja, v CD hodi tipična CD publika. In ne, seveda da ni vsakkdo, ki gre v CD, takoj del tipične CD publike. V pisanju (in medčloveški komunikaciji nasploh) obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli blaga generalizacija. Ta je namenjena lažjemu sporazumevanju in tisti, ki jo bo želel razumet, jo bo pač razumel, tisti, ki se želi vtikat v semantične banalnosti se bo pa pač vtikal v semantične banalnosti.
Očitno je, da imamo globoka razhajanja že pri razumevanju koncertne recenzije kot take. Da bom imel potem mir, sem spodaj napisal še eno kratko recenzijo za objektiviste, kar se tiče plačanega dela bom pa zaenkrat ostal pri svojem omiljenem slogu. Torej:
''Caetano Veloso je v nedeljo obiskal Cankarjev dom. Obiskovalcev na koncertu je bilo 800. S Caetanom so bili na odru še trije glasbeniki. Koncert se je začel ob 20.43 in končal ob 22.20. Slišali smo 21. pesmi.''
Peace, I'm out.
''Dragan Bulič likes this.''
Na nek način se strinjam z Bulcem. Ja, gre za razhajanje pri razumevanju koncertne recenzije, ki je posledica razhajanja pri razumevanju glasbe in socialnih okoliščin, ki jo obdajajo. Preveč je iskati debato. Recenzijo bodisi raztrgaš, bodisi greš mimo.
recenzija je legit, zareze ko oster noz v mlado jagnje
Tudi sam se kar strinjam z recenzijo. Koncert je bil glasbeno precej mlačen, mestoma celo dolgočasen. Je bil pa sound super zrihtan in na določenih mestih je vseeno šlo nad povprečje...
Na koncu skrajšane, ironične verzije si pozabil obvezen XOXOXOXO... for the haters, ki bi te, če bi skrajšano verzijo res objavil, okregali zaradi besede obiskovalec, in kaj je to obiskati, pa kako lahko koncert obiskan.
"I'm not sensitive, I give people things exactly the way they are, and if they're ready to absorb it they will, and if they aren't they won't" - 50 Cent
Na koncertu je bilo 1200 obiskovalcev! 1121 pa jih je kupilo vstopnico.
Torej, Jaka, če smo že pri sarkazmu, očitno imaš težave napisat pet stavkov z objektivnimi podatki ... Čeprav ne vem, čemu sarkazem? Mene je zbodlo vehementno negativno etiketiranje publike (in temu se reče blaga generalizacija? zanimivo). Ampak glede na to, da si izstopil iz debate, bo pač zamujena prilika, da bi kritik morda storil to, kar nikdar ne škodi, namreč ponovno premislil izhodiščne postavke svoje kritiške pozicije. Torej več sreče prihodnjič ... se bojim, da čez nekaj let.
Z Brazilskimi glasbeniki je tako da jih vecina in najbrz tudi Man-o Caetano ko
nastopajo v Evropi padejo v linearni razumski cas dojemanja realnosti se pravi na neki skupni vsedruzbeni tocki globalnega razuma se zelijo priblizati euro evropskemu umu ki stalno zeli nadzirati custva ko sem ugotovil ta fenomen jih nikoli ne hodim poslusat tu zelo drugace pa te isti glasbeniki vibrirajo ob ekvatorju na domacem terenu
"Gromek, a popolnoma formalen aplavz je tisti, ki je sicer zvočno glasen, a popolnoma vkleščen v formalizem nekih koncertnih konvencij. Zgodi se le ob zaključkih pesmi, ki jih publika pozna, saj je le takrat prepričana, da v bistvu lahko zares zaploska."
Hm, mene najbolj moti, če začne publika z navdušenim aplavzom med pesmimi (razen če je v ritmu in doprinese k glasbi/vzušju), še posebej po kakšnih solažah ali pred deli, ki so jim znani in jih pričakuje... ploskanje med premori se mi zdi bolj osnoven glasbeni bonton kot formalizem (ali elitizem), primeren prizorišču.
Recenzentu je v zadnjem odstavku, z udarno trojico - podcenjevanjem publike, označevanjem izvajalca kot neaktualnega/zastarelega in pripisovanjem elitizma organizatorju (CD) - uspelo oblatiti prav vse preostale udeležencee in se "povzdigniti" s svojim izrazjem in poznavalstvom nad samo umetnost in glasbo tistega večera. Nenavdušujoče.
Komentiraj