Temu se ne da ubežati
Človek, ki je gledal svet. Besedilo: ustvarjalci_ke predstave. Režija: Žiga Divjak. Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana, 22. jan. 2017. Foto: Nejc Saje.
Medtem ko garajo po dvanajst ur na dan, delavci v tekstilni švic fabriki na Kitajskem ponavljajo korporativno mantro "Kvaliteta - disciplina - enotnost". Naredili bodo vse za boljše življenje svojih otrok, če že ne morejo spremeniti lastnega.
Istočasno v Sloveniji štiridesetletna prekerna intelektualka povzema svojo življenjsko pot in ugotavlja, da otrok nima, ker zanje nikoli ni prišla prava prilika – ker pravzaprav nikoli ni bila na varni strani eksistence. Kljub visoki izobrazbi in dolgoletnemu delu ostaja sužnja tukajšnjega civiliziranega "posttranzicijskega" izkoriščanja.
Medtem v Indiji: kmetovalci, ki so do nedavnega vzgajali bombaž na ekološki način, se brezupno borijo za preživetje v sprijenem primežu Monsanta. Marsikateri med njimi naredi samomor.
Vzporedno s temi situacijami poteka ena povsem banalna, lokalna. Osameli egoistični upokojenec se opoteka po domačem stanovanju, njegova dnevna rutina je privedena do absurda, starec je značilen odraz zahodnjaške atomiziranosti in odtujitve.
Tovrstna sopostavljanja odlično poganjajo predstavo Človek, ki je gledal svet. Režiser jih, v sodelovanju z igralsko zasedbo, ki je soustvarila besedilo, odločno izpostavlja očem gledalca. Gesta premišljene jukstapozicije, ki se spogleduje s filmsko formo, odraža potrebo po ne le miselnem, temveč tudi čustvenem odrskem eksperimentu na temo težavnosti današnje eksistence. Ko rečemo eksperiment, mislimo na prizadevanje po odrskem eksponiranju zahtevnih vprašanj, predvsem o eksistenčni negotovosti, ki čedalje bolj prizadeva danes živeče generacije delavskega razreda.
Vidno je, da režiser nadaljuje pot, ki jo je pričel v režiserjevem študijskem prvencu Tik pred revolucijo: Mladost iz leta 2014. O njem smo takrat v prispevku z naslovom Obup mladosti zapisali, da "v svoji dinamiki drži skupaj uprizoritev krča – sodobne psihopatologije, s katero se morajo spopadati tudi mladi". Temo eksistenčnega krča odpira tudi Človek, ki je gledal svet; njegovo skrajno pesimistično in nič manj resnično sporočilo se glasi: Temu se ne da ubežati. Iz obupa mladosti smo se tako premaknili v splošni brezup. Uprizoritev nas predvsem sooča z neizogibnostjo uklonitve pred usodo svojega razreda. V njej je nekaj cankarjanskega.
Leitmotiv predstave – odtekanje oziroma odštevanje časa – se ne izlušči iz prevladujoče forme naracije, temveč iz povezovalne zvočne plasti. Vanjo se na ravno pravem mestu umesti posnetek z zadnjih domačih ljudskih vstaj: klasični poziv policije, da naj "prenehamo s kršenjem javnega reda in miru", kar v prevodu pomeni prepoved javnega izražanja besa. Globalno represivno razsežnost sedanjika v nadaljevanju podčrta navezava na aktualno sirsko vojno in egiptovsko pomlad ter zlasti zaključek, ki se izide v premislek o preživetju v naravi v času (prihajajoče) vojne, tukaj in zdaj. Predstava tako povsem odkrito in brez odvečne patetike naslavlja brezizhodnost položaja posameznika znotraj bede kapitalizma.
Kontekstualno vprašanje, ki se pri tem zastavlja, ni, ali je res vse tako črno, temveč kako ubežati "usodi", kako jo spremeniti oziroma subvertirati. Iz obravnave tega vprašanja bi lahko izšli uporabni odgovori na problem performativnega v gledališkem okviru. Gledališka formatiranost v tem konkretnem primeru namreč do neke mere požre akcijo in njen potencialni učinek. K temu pripomorejo občasno predolgi ali celo odvečni premori, kopičenje projiciranih podob, mestoma predolgo govorjenje in občasni vtis, da je vsega preveč. Pri tem ne mislimo, da ni bilo treba podrobno pojasniti določenih situacij, temveč na to, kako in koliko se jih abstrahira.
Tovrstna odprta vprašanja vendarle ne ogrožajo sporočila predstave. Sporočilo splava na površje po zaslugi aktivnega in preglednega sopostavljanja prizorov v zgovoren, ultra depresiven kolaž resničnosti. Kritika je živa, avtorska in berljiva, vendar zgolj projicirana z odra h gledalcu. Dovolj za kritično gledališče, premalo za performativno intervencijo. Njene obrise morda nakazujeta predlagani pobeg pred apokalipso v gozd in histerija ženske, ki do nezavesti našteva, kaj vse lahko počne, da bi si nekako zvišala preživetvene zmožnosti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
NE priporočam. Vleče se v PM, že po eni uri postane dolgčas. Na premieri je publika zehala. Edino prizori Novakove, Dirnbekove in Praha so malce poživili zadevo. Zato so tudi dobili aplavze na odprti sceni. Ker smo se ob njihovih prizorih zbudili! Naslov bi moral biti "Dolgočasne predstave dolgočasno molčijo". Zeh.
Meni se je vleklo že po pol urah, med monodramo Stegnarjeve. Sem hotla it kar ven.
Odlična predstava! Ti, da z mislit, znajdeš se v stavklih, situacijah. Ni pa lahka, prav res! Priporočam ogled, a s spočito glavo.
Odlična predstava! Ti, da z mislit, znajdeš se v stavklih, situacijah. Ni pa lahka, prav res! Priporočam ogled, a s spočito glavo.
Jaz sem imel spočito glavo, pa ni prav nič pomagalo.
''da ti mislit'' v ekvivalentu bombastičnih prilog denvnika. Dvodimenzionalno paradiranje slabo artikuliranih igralcev na rampi, ki predstavljajo zgodbe mladih t.i. arabske pomladi je popolnoma v skladu s pojmovanjem patetičnosti, je torej prenapeto čustvovanje brez dramaturškega ozadja s premestitvijo fokusa v milje lažnega pomilovanja. zdi se kot da je predstavo režiral ravno lik Godniča iz predstave, nekdo iz elitistične pozicije, ki nam govori: ''poglejte, zaradi Monsanta umirajo ljudje v Indiji!!''. Res je. Umirajo. In v gledališče sem prišel zaradi spoznanja o umirajočem. Ne zaradi informacije o le-tem.
Pogrnjen izpit, mladi kolega.
LP
mene pa predvsem moti beseda *ekperiment* v tej recenziji, nisem videla predstave, ampak imam občutek po prebranem in po vsem rečenem, da ne vem prav dobro zakaj bi šla v to gledališče, če bi recimo bila v eksistencialnem krču. predvsem pa ne bil šla v gledališče razmišljat o svoji lastni usodi če pa tam zavzamem pozicijo gledalca in obiskovalca, ki ne sme dvigniti roke in kaj pripomniti.
moti me tudi ta mix - a zdej lahk kr vse skup vržem not, od bombaža v Indiji, do kitajskih delavcev, do 40.letne histerije ter do zvoka vstaj o redu in miru v LJ.
kaj pa vem.
človek ki je gledal svet = očitno dolgočasen človek.
over nothing
lepo je brati reakcije na kritiko, vaše so neke vrste njeni podaljški. @HM: glede eksperimenta - zasledil sem (kot napisano) potrebo po njem. koliko je poskus uspel in kam nas je pripeljal je drugo vprašanje. glede pozicije gledalca_ke "ki ne sme dvigniti roke in kaj pripomniti": če je želja/potreba, je treba le poskusiti in to dejansko narediti - po svoje vstopiti v predstavo. ker kdo pravi, da ne sme? stvar (pogumne) odločitve.
v gledališki slovar kaj pomeni ekperiment v gledališču
@poglej: poglej bolje moj zapis in tudi komentar. potem morda lahko malo eksperimentiraš.
višek znanosti je vse skup
@JA: Kakor za koga.
Definitivno ena slabsih predstav sezone.
Definitivno ena boljših predstav sezone, ki pa zahteva tudi angažma gledalca (da ne govorim o tem, da mora ta predstavo videti, preden izreka mnenja o njej). Seveda ima predstava svoj (počasni) ritem in se odreka želji, da bi gledalca zabavala, že po definiciji. Nenad je dobro opisal vse njene kvalitete in tudi ne dovolj izkoriščene priložnosti.
Škoda, da ni režiser naredil bolj ostre selekcije prizorov. Črte. Bi bile dobrodošle. Par monologov. Ven. Ne razumem, zakaj so morali biti eni prizori tako prekleto dolgi. Smo dojeli point že po par minutah, vse ostalo je bilo preseravanje slabo artikuliranega, samozadostnega ega na rampi. Dejansko je tako izpadlo. In to dve uri in 15 min, lepo prosim. Za koga so delali predstavo, je moje vprašanje? So sploh pomislili na to? Ajde, za nek gledališki eksperiment na neki srednji šoli. To bi že šlo. Samo SMG? Da si privošči tak "eksperiment"? Za abonma?! Kdo bo to gledal? Predvsem Katarina S. in Mitja V. sta dobila nerazumno veliko časa na rampi, sploh glede na njune igralske sposobnosti, ki so bile, vsaj v tej predstavi, res slabe. Neprepričljive. Ok, saj štekam, tema predstave mi je všeč, mladim režiserjem je treba dat šanso in sploh, tudi s počasnostjo tempa načeloma nimam nič proti, če je mamljiva, angažirana, saj je pa ja razlika, če je počasnost močna, intenzivna, ali pa je mlahava. V izpovedi površna. Monotona. In tu je bila bolj to troje.Tako da je meni bolj problematično to, kako kritiki v svojih zapisih tega ne poudarijo. Te razlike. Med počasnostjo , ki deluje, in takšno, ki ne. In tukaj pač - roko na srce - ne deluje.
zakaj morajo danes vse predstave v gledališčih imeti občutek da so v teku s tem časom, v bistvu pa marsikdo ob nepoznavanju družbenih, političnih in ekonomskih plasti ne da pravzaprav noben pronicljiv aspekt ampak samo potrjuje obstoječe. kot na primer zadnjič sem šel gledat predstavo sirskega režiserja, ki je naredil sliko o Siriji danes, tako da je na piedestal postavil dva tipa, ki sta na odru pela pop popevke in se zabavala. ko vidiš to, se ti na primer začne želodec obračat. ljudje v teatru z egi do maksimuma, sicer pogumni ljudje - naredijo včasih več mešanja sranja kot pa karkoli drugega.
mislim a zdej bo pa vsak režiser v teatru lahko predaval o družbenem stanju. ja, kje se je pa tega naučil? na agrft-ju? hahahhaha počil bom od smeha res.
ja, nekdo ki bo imel sposobnost zapičiti nožek sistemu v srž pač nikoli ne bo prišel do korita Mladinca a ne? no, mogoče pri 50.letih ajde, dejmo roko na srce
ja, Sloveniji vedno prihaja 10-20 let po tem, ko se odkrije talent. lepi primeri so: Iztok Kovač, Tomi Janežič, Jablanovec in še bi lahko naštevali. Slovenija pač ni sposobna prepoznavati izjemne talente, vedno je treba od zunaj dobiti priznanje, da potem lahko tudi ta slovenska kulturna podstat žvrgoli. Do takrat pa se vsi zgražajo, pljuvajo in psujejo. Največji šov preteklih let, ki ga je bil sposoben med kulturno smetano podtakniti je bil Sebastijan, ki je Zali Dobovšek rekel, da jo bo zlasal, ko je napisala recenzijo. To je bil res višek zabave, kot tudi višek zabave je bil odziv te moralno odgovorne etične art smetane. za crknit od smeha res. vrže se iskrico, potem pa vsi blejejo.
Najbolj avtohtona drža Slovencev je - biti sodnik, soditi, biti sojen. Zato tudi performativni ekperiment je nekaj zelo meglenega in relativnega v tem okolju. Morda če bi kdo en mesec prej predaval o eksperimentu, potem pa naredil ekperiment, bi morda kdo res razumel da gre za koncept ekperimenta recimo.
@hana: modelka ti sploh nič ne štekaš, zdej imajo vsi ti, ki radi ekperimentirajo že svoje laboratorije, štekaš? furajo koncepte, ki so že prej okvirjeno določeni in finančno podkrepljeni s strani EU s sredstvi al pa vsaj od koga no. laboratorij je torej konceptualno in z glavo voden od nekoga, ki pa res zna, ki pa je težka batina. štekaš?
aja, kao proces - jaz furam svoj proces pa to, linki se z mano če hočeš vedet kva je to proces pa to - yeah. i will master your reality check. hahahahhahahah
proces je pač to, da prideš od točke A do točke B. sčasoma vsak zajc to skuži. je pa res, da ne rabiš za to prazne glave ampak multi nasičeno glavo s polno idej in prebliskov. pa čim manj ega. pa je. simpl k pasulj.
Ja, to so te personalni balončki, rudarjenje po lastni psihi v dvorani. Pol pa ven prhajajo kot marsovci. To v Ameriki počnejo že kar lep čas, od Patty Smith dalje. Tako so dobili tud ideje za sistemsko strateško fukcioniranja smmart balončkov. Še mal pa bodo začel govort o Bogu, tko k Patty na stara leta. Pač to je ta koncept zvezde, I am a SuperStar machine.
ja pod Cerarjem in pod EU eksperimenti pač niso dovoljeni! Mogoče edino še pred kakšnimi kamercami se to da, drgač pa pozab.
ja, dons tud če prdneš v gledališču rabš najprej referenco za to.
Komentiraj