JAZZ FESTIVAL LJUBLJANA 2020: JAZZ NA DISTANCI

V tokratnem Komentarju na glasbo se bomo posvetili izvedbi 61. Jazz festivala Ljubljana, ki se je zgodila v minulem tednu med 17. in 20. junijem. Letošnji festival se je odvil pod geslom Jazz na distanci, seveda v smislu tokrat prehodnega formata koncertiranja v stanju, ki je glede na staro normalnost še vedno izredno. Spremembe v programski sliki so bile nujne zaradi več različnih faktorjev, denimo zaradi onemogočenih potovanj ustvarjalcev iz ZDA ali nasploh omejene mobilnosti glasbenikov tudi znotraj Evrope, poleg tega pa so tudi domače direktive za organiziranje javnih dogodkov, posebno v notranjih prostorih, precej nejasne. S tega vidika je bil festival s strani vodij Bogdana Benigarja in Edina Zubčevića kreativno in sodobno rešen pred odpovedjo. V Sloveniji je bila epidemija razglašena ravno v času, ko naj bi se razkril celoten program letošnjega festivala. Ta je seveda tradicionalno poln tako domačih kot mednarodnih izvajalcev. Predvsem slednji pa so letos kuratorja postavili pred izziv, kako po vsem že vloženem delu festival tudi dejansko izpeljati. Kuratorja sta ostala zvesta predhodno načrtovanemu programu, prišlo pa je do nekaterih sprememb. V leto 2021 so tudi zavoljo odmevnosti prestavili nastope Anthonyja Braxtona, Avishaija Cohena in Anouarja Brahema, večino preostalih napovedanih nastopov pa je festival v svojem letošnjem programu predstavil v formatu vnaprej posnetih video koncertov. Prav tako se je dogajanje tudi v svoji glavnini glede na okoliščine prestavilo iz notranjosti Cankarjevega doma v Park Sveta Evrope. Dnevno smo bili priča dvema ali trem koncertom v živo, enemu plačljivemu v Linhartovi dvorani, ostalim pa v parku. Na koncertih v Linhartovi dvorani so nastopili močneje uveljavljeni domači ustvarjalci Žan Tetičkovič, Vollmeier, Teo Collori in Big Band GveriLLaz. 

Slednji so denimo poskrbeli za precej edinstveno doživetje v danem kontekstu, vse te ustvarjalce pa je bilo v času njihovih koncertov na festivalu mogoče hkrati spremljati tudi zunaj, v parku, ali od doma v formatu spletnega pretoka posnetka vnaprej posnetega koncerta. V parku je nato vsak dan sledil še brezplačni koncert z ustvarjalci mlajše generacije v okviru programa .abeceda pod mentorstvom umetniškega vodje programa Dréja Hočevarja. Projekt .abeceda je bil drugače od prejšnjih let letos prisoten predvsem v obliki dveh koncertov, ni pa izvajal delavnice. Poleg abecednikov smo slišali še koncerte Žiga Murka, Etceteral in Boštjana Gombača, ki je imel zgodaj v soboto interaktivni koncert za otroke. Živim nastopom so nato sledila predvajanja posnetkov koncertov mednarodnega nabora nastopajočih. Koncerte so izvajalci sicer posneli izključno za Jazz festival Ljubljana in so torej tudi kot posnetki delovali kot edinstvene priložnosti.

Kljub dejstvu, da takšen prirejen koncertni format naše nove normalnosti tudi razpira določene potenciale, pa je za večino poslušalstva način spremljanja glasbenega nastopa na platnu vse prej kot konvencionalen in okoli celote takšnega doživetja koncerta se še ni razvila kaka določena etiketa. Seveda to ni krivda ne kuratorjev ne obiskovalcev, gre predvsem za pravzaprav radikalno novost, ki kot taka prinese tudi pomanjkanje izkušenj za smiselno koncepcijo novih načinov izvedbe. Zgolj za oris naj izpostavimo ključni moment interakcije med nastopajočim in publiko, kar se denimo neposredno izkaže v navdušenju, ki ga publika jazzovskega koncerta izrazi ob solističnem vložku nastopajočega, navdušenju, na katerega se seveda povratno odzove tudi sam nastopajoči. Predvsem pa je težava v načinih zadrževanja pozornosti. Ob predvajanju posnetih koncertov je bilo nedvomno opaziti manko ali neosmišljeno premeščenost takšnih dinamik, kar je samo glasbo v določeni meri potisnilo v ozadje. Koncerti pred epidemijo so tudi zunaj zahtevali vsaj zmerno tišino kot izraz osnovnega odnosa do prisotnega nastopajočega. Ob ogledovanju koncertov v video formatu pa takšno spoštovanje ni tako samoumevno. Večina poslušalcev v parku se je ob glasbi predvsem družila, kar je oteževalo spremljanje koncertov. Na ironičen način smo od posnetih koncertov največ odnesli, ko smo jih spremljali od doma. A tako smo izgubili ravno čar družabne povezanosti med obiskovalci festivala. Kot se prileže duhu časa, smo se torej izolirali.

A posneti koncerti imajo kljub temu tudi svoje prednosti. Kot je Bogdan Benigar izpostavil ob napovedi koncerta Vollmeierja, je bil strogo statistično letošnji Jazz festival Ljubljana najbolje obiskan v zgodovini. Delno, ker so streami in polovica živega programa potekali na prostem in brezplačno. Izraziteje pa zavoljo dejstva, da je festival v svoje internetne pretoke privabil tudi širše mednarodno občinstvo. To pomeni tudi, da je festival tudi v širšem in aktualnejšem smislu služil kot neke vrste dodana showcase platforma, ki je z distribucijo profesionalnih posnetkov koncertov po svetu promovirala tudi izbrane domače ustvarjalce. 

Med domačimi nastopajočimi smo v živo v parku poslušali denimo izstopajoč koncert zasedbe Etceteral. Ta je s svojim sodobnim zvokom, za katerega se zdi, da bi odlično deloval tudi v kontekstu londonskega klubovja, festival poživila toliko, da so nekateri poslušalci ob glasbi že tudi plesali. Podobno gre izpostaviti projekt Gaja Bostiča - Eris, ki bil v program festivala vključen v sklopu programa .abeceda. Mladi glasbeniki so na odru pod ogromno platano odigrali energičen in zanimiv koncert, ob katerem smo čutili, da gre glasbenikom v prvi vrsti za izvajanje oziroma družno igranje glasbe. Abstraktnejši kompozicijski koncepti, kakršnim smo pogosteje priča ob koncertnih predstavitvah programov .abeceda in Mladih raziskovalcev, so bili tokrat postavljeni na zadnji sedež. Enako s pomislekom se lahko dotaknemo tudi otvoritvenega koncerta Žana Tetičkoviča - Port of Life II, ki mu akustika Linhartove dvorane v kombinaciji z izbrano inštrumentacijo ni naredila velike usluge. Godalni kvartet se je pogosto izgubil v zvoku, kar je ustvarilo vtis, da koncertu nekaj manjka, kljub dejstvu vključenosti odmevnejših domačih izvajalcev. 

Čeprav bi si na festivalu morda želeli slišati tudi še še več živih nastopov domačih in regionalnih ustvarjalcev, poleg katerih bi se še vedno lahko predvajali streami, je dejstvo, da je bil program nastopajočih ob začetku epidemije že tako rekoč potrjen. Spreminjanje bi bilo na tej točki logistično in finančno precej zapleteno, poleg tega pa v času epidemije ni bilo nikakršnih informacij o tem, kako bodo dogodki potekali po njenem koncu. Kljub vsej negotovosti je bil festival izveden tako, da smo slišali večino napovedanih nastopajočih, tudi v prihodnosti pa tokrat obstaja možnost ponovnega ogleda na spletnih platformah, v kolikor smo kaj izpustili. 

Tako kot sta se koncertna etiketa in seveda referenčni okvir kontekstualizacije glasbe razvijala skozi zgodovino, se bosta tudi v prihodnje, zato nam še danes preti vprašanje, v kakšno smer bo razvoj stekel v novi normalnosti. Mozart je predpostavljal, da bodo na njegovih koncertih ljudje jedli in govorili, ploskanje pa je bilo vezano na kakršenkoli glasbeni element, ki je poslušalce razburil. Čez čas se je nato ustalil format, kakršnega v miljeju klasične glasbe poznamo danes. Tišina, mirovanje in ploskanje ob določenih, pravih trenutkih. Trenutno pa smo se znašli v negotovem polju, razumevanje na platnu predvajanih koncertov v kontekstu živih koncertov s fizično prisotnostjo ustvarjalcev bi bilo namreč krivično. Če zavzamemo stališče, da je tak format zgolj prehoden, si verjetno zatiskamo oči. Glede na odločitev organizatorjev, da obisk festivala ponudijo brezplačno, morda deluje, kot da je ukvarjanje z monetizacijo takšnih koncertov brezpredmetno. A v času epidemije smo bili priča precedensu, na podlagi katerega bomo gotovo v prihodnosti morali še dalje razmišljati o drugačnih in novih možnostih oziroma načinih uživanja žive glasbe, o njeni vlogi v družbi in nenazadnje tudi o načinih izvajanja podpore ustvarjalcev.