ÓLAFUR ARNALDS

Cankarjev dom, Ljubljana, 13.10.2018.

»Izvoz islandske alternativne glasbene scene ni nič novega. Tipične atmosferične zvočnosti, hladni aranžmaji in prijetne melodije bodo vedno delovali kot glasbena podlaga tej pravljični deželi.« Tako smo se pohecali v aprilski recenziji koncerta islandskega slavčka Högnija. A za razliko od medlo-hladnega popa in melodrame takratnega nastopa smo ob tokratnem obisku druge, veliko večje islandske glasbene zvezde lahko močneje začutili posebnosti glasbe iz vrelca islandskega glasbenega izvoza. Hladna srca nam je tokrat ogrel skladatelj Ólafur Arnalds, ki je v družbi s spremljevalno zasedbo našo deželo obiskal prvič in nas popeljal na pravcato čustveno doživetje.

Vstop v glamurozno dvorano je zaznamovala gosta megla, ki se je počasi dvigala z odra proti prispelim obiskovalcem. Kmalu se je oder skril v temo, osamljena luč pa je osvetlila klavir, za katerega je sedel Ólafur Arnalds. Osamljeni klavirski intervali skladbe Árbakkinn so zapolnili dvorano, tokrat brez dodatkov lepih besed pesnika Einarja Georga. Z vstopom spremljave se je kmalu iz teme prikazal še Ólafurjev godalni kvartet, ki je nato skladatelja spremil vse do konca koncerta. Tako je nastop uvedel primerno melanholijo, občutek pomirjenosti in navsezadnje tudi merico upanja.

Ólafur Arnalds je izvedel raznolika dela iz svoje ustvarjalne kariere. Slišali smo intimnejše različice skladb z dolgometražca For Now I am Winter, glasbena dela njegovega projekta The Chopin Project, instrumentalne različice skladb z albuma Island Songs in še veliko več. Glavni poudarek nastopa je islandski skladatelj namenil skladbam s svojega najnovejšega albuma re:member, s katerimi je tudi predstavil svoja mehanična klavirja The Stratus Pianos in posebno programsko opremo, ki generira novo zvočno podobo s plošče. Ta segment repertoarja je ponudil lep kontrast že slišanim melanholičnim žalostinkam, skladbi, kot sta denimo re:member in unfold, namreč nosita veliko več občutja upanja, kot smo bili tega pri Ólafurju vajeni v preteklosti.

Dodano vrednost nastopa so seveda v veliki meri ustvarili nadarjeni člani skladateljeve spremljevalne skupine. Poleg izvrstno odigranih godalnih artikulacij, katerih zvočna posebnost je značilna za Ólafurjev zven, je pozornost na trenutke kradel tudi tolkalec. Njegova edinstvena tehnika bobnanja je močno prispevala k dejstvu, da so skladbe, kot so re:member, Ekki hugsa in Undir, v živi izvedbi zazvenele res primerno Ólafurjevi minimalistični elektronsko-komorni orkestraciji s plošč. Posebnosti nastopa pa ni bilo mogoče zajeti le v izbranem repertoarju in odrskem nastopu glasbenikov, temveč je svoje prispevala tudi precizna režija odrskih luči. Priča smo bili edinstveni krajini svetlobe, ki se je gibala v sinkopiranih ritmih Ólafurjevih mehaničnih klavirjev. Posebnost koncerta je bilo čutiti tudi ob trenutkih bolj statičnih postavitev luči, ki so v kombinaciji z umetno meglo v Gallusovi dvorani poustvarile skoraj filmsko občutje.

Kot kak film je repertoar dosegel tudi dramatičen zaključek, ko se je po dolgem aplavzu skladatelj vrnil na zadimljeni oder, tokrat brez spremljevalne skupine. Epilog v osami je predstavil skladbo Lag fyrir ömmu, ki jo je skladatelj predstavil kot pesem, posvečeno svoji pokojni babici. V takem vzdušju so še zadnji klavirski toni izvršili poln krog doživetja, ki smo se mu obiskovalci v Gallusovi dvorani prepustili že ob uvodni skladbi. Po tej grenko-sladki poti pa lahko izrazimo le upanje, da bomo v dobro ljubiteljev takšnega izrazja tudi v prihodnosti deležni še več imen popularnega islandskega glasbenega izvoza.