Škrtice

Tvornica, Mali pogon, Zagreb, 17. 3. 2017

Zagrebška Tvornica je prejšnji vikend gostila dva izmed najbolj prepoznavnih  izvajalcev iz kulturno glasbenega bazena bivše Juge. V petek je tam nastopil Cane s skupino Škrtice, v soboto pa Edo Maajka z novim spremljevalnim bendom. Zanimivo je, da si oba v tem trenutku odpirata  nove glasbene in življenjske zgodbe.

Eda, ki 22. aprila prihaja k nam v Šiško,  na Hrvaškem ni bilo neke štiri leta. V soboto je pred polno dvorano oziroma nekih 1.300 ali malo več obiskovalcev na zelo pohvalen, značilno duhovit in srčen način predstavil novo, dinamično in motivirano skupino, nove pesmi, hčerkico  ter znane uspešnice v sveži preobleki.

V petek pa so malo dvorano in nekih tristo ljudi z mračnim in elastičnim rockom stresli Cane in Škrtice oziroma preprosto Škrtice, kajti basist Boca, bobnar Danilo ter kitarista Kole in Boris so veliko več kot Canetova druga zasedba, so rock mašina, ki ima za pevca in frontmana Zorana Kostićaa Caneta, znanega Partibrejkerja.

Škrtice, ki so predstavili istoimenski prvenec, so v dobri uri in pol koncerta spletli trdno zavezništvo z občinstvom, in s tem pridobili nekih 300 ambasadorjev, ki bodo širili dober glas o bendu, ki si to zasluži.  Če bi šibko ozvočenje omogočilo natančnejšo zvočno podobo, bi bil vtis še boljši. Škoda, da nismo dobili celotne kitarske slike, ki jo rišeta kitarista, ves čas ujeta v dialog. O Škrticah se na osnovi  sporočila za javnost, ki so ga razposlali ob prvem koncertu pred dvema letoma in pol, vedno piše kot o super skupini, v resnici pa ta bend pušča vtis, da so ena zasedba, kjer je celota, večja od posameznih sestavnih kosov.  Bend ima pravo kemijo. Danilo in Boca dajeta ritem in vibe, ki sta ga razvila v Straight Mickey & The Boyz, in postavljata osnovo glasbi. Na njuni preprogi kitarista pleteta mrežo, pri čemer se dopolnjujeta kot zložna brata in ves čas izmenjujeta nalogi ritem in solo kitare. V vrelcu garažnega rocka, bluesa, punka, psihadelije, funka in  drugih rockovskih žanrov, ki jih imamo radi, pa svojo dušo preizprašuje in čisti Cane, ki zavzema držo benevolentnega pridigarja, ki v eni roki nosi knjigo, v drugi pa baklo, s katero poskuša osvetliti temo, ki jo vidi okoli sebe. Glasba ga pelje v zanos. Skozi gosto zvočno gmoto se v njem prebujajo dolgo zaspani fizični refleksi. Kostić je bil od nekdaj izjemen kanal za prepoznavanje in pretok čistega rock'n'roll toka, kar je verjetno dobršen del njegove karizme. To je očitno pri Škrticah, saj so ti zdaj mladi, novi, sveži, neoskrunjeni. Bend je pristno naelektren, kar v izhaja tudi iz zanesenjaškega nastopa basista Boška, ki je videti kot drugi frontman banda, ter je hkrati poudarjeno s pogostim skupinskim petjem, ki dviguje emocionalno frekvenco glasbe.

Glasba več nivojev sporočilnosti. Pri Škrticah je to zelo očitno. Medtem ko je glasbeni del, z vokalom vred, tako elastičen, gibčen, raznovrsten, sočen in močan, da je na nek abstrakten način lep in optimističen, saj prinaša navdušenje, predstavljajo besedila kontrapunkt teme. V skladbi Horizonti Cane poje: »Materija grobu duhu sprema, iskra tamu pali... sit sam svega, sit sam sebe«. Drugje, v novem funk rocku, ki ga ni na prvencu, pesmi Šiza, pa iz analize jaza, preide v analizo družbe, in postane sarkastičen in lažji, kar je izrazni prostor, v katerem je lahko resnično šarmanten: »šizofrenija malograđanstva jede sve nas«.

Besedila odražajo umetnikovo videnje stanja in osebno čutenje sveta in ne nujno za dejansko stanje stvari. O umetnikih in o jamah je govoril že Platon, in dokler smo v tej jami, ima vsak od nas svojo resnico in je lahko vsak od nas pesnik svojega življenja.

Škrtice so močan bend. Sporočilno so zelo mračni, zvočno pa so zelo organski.

Svet okoli njih in okoli vseh nas se nenehno spreminja. Vedno je bilo vprašanje, ali bomo sprememba, ali bomo posledica spremembe. Izbira je prosta in vsi se lahko odločamo.