60. Jazz festival Ljubljana, prvič
* foto: Nada Žgank (na fotografiji: Fire! with Mariam Wallentin)
Različne lokacije, Ljubljana, 17.–22. 6. 2019
Letošnji obletniški, šestdeseti Jazz festival Ljubljana se je začel dan pred uradnim torkovim začetkom s prijetnim druženjem in priložnostnim nastopom saksofonista Matsa Gustafssona, ki je z zvočnim sprehodom po Mali galeriji Cankarjevega doma popestril odprtje razstave Žige Koritnika. Naš najbolj znan glasbeni fotograf je letos objavil odmevno knjigo Cloud Arrangers, a je namesto podob iz knjige raje izbral fotografije, ki so nastale v zadnjih letih, povrhu pa je posebej za to razstavo ustvaril kolaž stotih analogno posnetih fotografij, ki so z eno samo izjemo nastale na ljubljanskem jazz festivalu med letoma 1992 in 2005. Razstavo toplo priporočamo ne le zaradi izjemne ekspresivnosti Koritnikovih ujetih trenutkov, marveč tudi zato, ker v današnji hitri zanki hipnega spomina in splošne zgodovinske pozabe – tudi na področju godb! – deluje kot hvalevreden dokument minulih festivalov ter koncertov.
Dogajanje se je nato preselilo v Gromko, kjer je v koprodukciji ljubljanskega jazz festivala in cikla Defonija nastopil naš dober znanec, norveški bobnar Paal Nilssen-Love s projektom New Brazilian Funk. V udarnem kvintetu so mu družbo delali njegov rojak in stari sodelavec Frode Gjerstad na altovskem saksofonu ter troje brazilskih glasbenikov: Felipe Zenicola na električnem basu, Rodrigo Bessone - Bartolo na kitari in Paulinho Bicolor, ki je igral na tradicionalno tolkalo cuíco. Prav cuíca je s svojim piskavim zvokom pomembno obarvala zven zasedbe. Bicolor je bil na skrajni levi strani odra, medtem ko je bil na skrajni desni Gjerstad, ki je iz svojega saksa prav tako izvabljal igrive visoke tone, ki niso nikoli prevladovali oziroma zavzeli osrednje vloge, pač pa je bil saksofon le eden mnogih delčkov nenehno brbotajoče, z močnim ritmičnim temeljem zaznamovane godbe.
Ime zasedbe, čeprav smo prepričani, da bi se nekomu, ki bi pričakoval plesno funk muziko s primesmi brazilskih idiomov, zdelo popolnoma zavajajoče, se nam zdi čisto na mestu. Brazilska komponenta namreč ni bila prisotna le v omenjenem tolkalu, pač je sam vodja zasedbe Nilssen-Love svoje nikoli pojenjajoče večslojno ritmiziranje zasnoval na ritmih sambe in drugih specifičnih vzorcev domovine tropicalie. Slednjega gibanja ne omenjamo kar tako, saj je bend počel točno to, kar so delali protagonisti tega prevratniškega gibanja leta 1968: združevali so po poreklu sila različne si zvrsti in pristope, tudi koncepte in filozofije. Rezultat je bil v ponedeljkovem primeru ena sama eksplozija ritmov, ki ji ni bilo videti ne začetka ne konca: bend je kar polagal nove in nove ritme, jih množil in poudarjal … Sem ter tja so se v zvočno sliko vrinile odsekane melodije, ki so v končnici dajale vtis, da so vsi člani dejansko del velike in mogočne ritem sekcije, ne glede na občasne distorzirane vpade kitarista ali besne basistove funkoidne linije. Udarno in brezkompromisno, ves čas konsistentno, brez padcev v energiji ali izrazni moči.
Naslednji dan nas je še pred najbolj pričakovanim sredinim maratonom Johna Zorna čakala še njegova improvizacija na orglah, naslovljena The Hermetic Organ. Zorn se je do instrumenta vedel spoštljivo, z rešpektom, pa čeprav nemara stene Gallusove dvorane še niso slišale takega orgelskega grmenja. Vsestranski glasbenik je bolj kot na kake rastoče melodije in njihove variacije stavil na sam zven, na gmoto zvokov, ki jih je kot za šalo izvabljal iz mogočnega glasbila. Občasno je v roke vzel saksofon in na grozeče tone orgel pristavil še kak kratek, jedko-sladek solo pa tudi kaka lirično raznežena tema je padla. Zorn se je izkazal za resnično renesančnega človeka neštetih vrlin in veščin. Bombardiral nas je z valovi pregnantnih bučno zvenečih grozdov, na katere je nato enkrat dodajal bolj pretanjene okraske, drugič pa s pedali pomnoževal silovitost zvočnega oblaka, ki se je vil nad dvorano.
Kot smo pred tem slišali v filmu John Zorn 2016–18 francoskega režiserja in igralca Mathieuja Amalrica, Zorn razume skladanje kot nekaj zelo organskega. Povedal je, da ko enkrat začne sestavljati muziko, se ta nato kar sama izpiše do konca. Enak občutek smo imeli ob poslušanju njegovih vragolij na orglah. Kot bi z instrumentom stopil v nek poseben, skrivnosten dogovor ali raje dvogovor; zadostovalo je, da je pritisnil nekaj tipk in iz orgel je zadonela glasba, ki bi ji težko našli ustreznice v besedah, saj smo jo dejansko začutili kot silo narave. Pa ne neukrotljivo, seveda, zato je pred orglami sedel umetnik, ki je zvoke usmerjal, pačil, jih izkrivljal in ravnal, da smo prejeli panoptikum doživetij in tem za razmišljanje.
Za sklepni del prvega uradnega dne smo se nato preselili v poln Klub Cankarjevega doma, kjer je nastopil pri nas dobro znan skandinavski trio Fire!, a tokrat okrepljen s pevko in občasno tolkalko Mariam Wallentin, sicer članico razširjene zasedbe Fire! Orchestra. Za bobni je bil Andreas Werliin, medtem ko je namesto otroka čakajočega stalnega basista Johana Berthlinga električni bas igral Jo Myhre. Na gromkih saksofonih pa kajpak vodja zasedbe Mats Gustafsson, ki je skrbel tudi za elektronsko generirane šume, škripanja in podobne popadke. Bend je odlično uigran in deluje monolitno, kar je za tovrstno godbo, ki stavi na mogočen zvok, nadvse pomembno. Gruleči baritonski saksofon, čvrsti in pogosto rockovski bobni, brneče strune električnega basa so dajali lepo podlago za doživeto vokalno izvedbo Mariam Wallentin.
Na trenutke se je zdelo, da poslušamo kako pozabljeno pevko iz obdobja razcveta rocka, denimo kako nezakonsko hčer Janis Joplin, ki pa ima namesto dobro naoljenega bluesovskega benda za seboj trojico srboritih novojazzerjev pa tudi postrockerjev, ki njeno petje podlagajo z brnenjem, nenehno tenzijo, zvočnim migljanjem in odzveni. Dolgi komadi so idealna platforma za razvoj zvočnih idej benda: začetni saksofonski rif, ki se kmalu umakne v dronanje in iskanje modulacij, trdno podpirata razvejana basovska linija in dinamično, premočrtno ter na trenutke bolj razpuščeno bobnanje. Ko se je Mats lotil vijačenja in je pevka prav tako v tok poganjala razna zvočila, se je zvok benda približal soundtracku kakega napetega filma, spet drugič so z razvejanimi linijami na pihalih, ki so se vzpenjale od zemeljsko globokih in hrapavih do visokih piskov, dali jasno vedeti, da je ravno jazz tista sestavina, ki najbolj določa njihovo početje. Uglajeno in hkrati razkuštrano, nežno in robustno, zasanjano in psihedelično … in kar je še podobnih dvojic … Skratka, odličen špil, ki se je po ustvarjenih občutjih in gmoti zvoka lepo nastavil na Zornovo improvizacijo na orglah.
Prikaži Komentarje
Komentiraj