Angelique Kidjo

Cankarjev dom, 1. 3. 2014

Albumi afriške zvezde Angelique Kidjo, ki sicer prihaja iz Benina, a že vrsto let živi na Zahodu, trenutno v New Yorku, izdajajo njen čut za perfekcijo, tako v aranžmajih kot produkciji. Gotovo se sama zaveda, da je na odru nemogoče ponoviti studijsko prefinjenost, povrhu pa je v komadih velikokrat gostila imenitne goste, katerih angažma za koncerte bi kajpak pomenil precejšen logističen zalogaj. Pa vendar smo sinoči v eni pesmi slišali tudi gostujočo pevko, resda s posnetka, ko je v prelepi baladi »Bana« s Kidjovo zapela kar njena mama.

Na sinočnjem koncertu v lepo zapolnjeni največji dvorani Cankarjevega doma smo, kljub občasnemu občutku, da pri kaki pesmi manjka nekaj polikanosti, zelo uživali. Dejstvo je pač, da je pri Kidjovi produkcija le dodaten okras, saj se njena največja moč skriva v razgibanih pesmih, še bolj pa v izjemno močnem vokalu. Kljub občasnim nihanjem v toku koncerta zato mirne duše lahko zapišemo, da smo doživeli enega boljših afropop koncertov v zadnjih letih.

Beninska pevka je imela s seboj odlično spremljevalno zasedbo, katere člani so tako z zavzetim igranjem kot spremljevalnimi vokali pričarali na začetku omenjeno popolnost zvoka na njenih posnetkih ali pa se mu vsaj precej približali. Dodatna »pika na i« pa je bilo spoznanje, kako dobra zabavljačica, performerka in plesalka je Kidjova, ki je s skakanjem, plesanjem in nenehnim migetanjem dodobra podžigala občinstvo.

Ogrodje koncertnega repertoarja je bil njen zadnji album »Eve«, postregla pa je tudi s kakim starejšim komadom ter dvema predelavama, ki sta pošteno navdušili občinstvo, pa čeprav je bila ena izrazito plesno naravnana, druga pa božajoče nežna. Slišali smo krasno različico klasike Miriam Makebe, »Taxi Pata Pata«, ki je brstela od ritmične razgibanosti, ter pesem »Malaika« kenijskega avtorja Fadhilija Williamsa, ki jo poznamo v številnih različicah, tudi Makebini. Pesem »Malaika« pa je Kidjova zapela le ob spremljavi akustične kitare Dominica Jamesa, ki je tudi sicer z veščim obvladovanjem številnih slogov na električni in akustični kitari pomembno dopolnjeval njeno iskrivo vokalno interpretacijo.

Medtem ko je basist Ben Zwerin komade podlagal z mastnimi funkovskimi rifi, sta bobnar Daniel Freedman in tolkalec Magatte Sow dodajala pravcati ognjemet prepletajočih se ritmov, ki je bil večkrat, poleg pevkinega vokala, v ospredju komadov. Tolkalec Sow se je posebej izkazal proti koncu koncerta, ko je pevka na oder povabila občinstvo. Kaka dva ducata navdušenih poslušalcev je nato poplesavalo na odru, višek predstave za ušesa in oči pa je bila svojevrstna ceremonija, ko je pevka odbirala plesalke in plesalce, ki so iz oči v oči s tolkalcem in njegovim govorečim bobnom »tamo« morali z gibi spremljati njegovo igranje.

Kidjova je znana tudi kot ambasadorka Unicefa in zagovornica pravic žensk. Med komadi je večkrat opozarjala na pereče probleme ter izpostavljala stereotipe zahodnjakov do Afrike. Resda je sem ter tja zaradi tega koncert izgubil dinamiko, a je ponavadi to kmalu popravila s sklopom nalezljivo plesnih in živahnih pesmi.

Kot je sama Kidjova poudarila v nekem intervjuju pred koncertom, jo zelo moti, ko Afriko zahodni svet dojema kot državo, saj gre za celino, ki premore kar 53 držav, in vsaka ima svoje posebnosti. Podobno raznoliko se je slišala njena godba, ki ji upravičeno lahko rečemo panafriška, po drugi strani pa afriške prvine vešče prepleta z zahodnjaškim popom, funkom in soulom.

Če temu prištejemo njeno neverjetno energijo in pozitivno naravnanost, s katerima je za dobri dve uri začarala Gallusovo dvorano, je na dlani, da jo upravičeno imajo za legendo, pa čeprav je šele v svojih zrelih letih. Kar dva dodatka, od katerih je na drugega prišla po daljšem skandiranju in ga zato odpela pred že malce izpraznjeno dvorano, sta podčrtala njeno in skupinino izjemno energijo in željo do muziciranja. Čeprav je tok koncerta občasno nihal in dvorana ni bila nabito polna, je gotovo, da bo moral morebitni organizator njenega naslednjega koncerta pri nas poiskati večje prizorišče.