CAMILLE

Cankarjev dom, Gallusova dvorana, 18. 4. 2018

Francoski šanson je lahko kot dobro rdeče vino. Žlahtna opojnost za dekadentne noči, ki ustreza chic lajfstajlu. Tukajšnjemu življu, ki si radi barvamo dneve z vinom in glasbo, so na voljo lokalna vina in festivali slovenskega šansona, vredni priznanja tudi drugod. Zato je, ob vsem bogatem domačem, zanimivo, zakaj toliko vzhičenja, ko je v preteklem tednu po desetletnem prigovarjanju pri nas le nastopila francoska pevka Camille. Čemu je sedaj žgečkanje ušes po francosko, po desetletjih zlajnanega popevkarstva, spet zanimivo?

Camille se je v svetu uveljavila kot suverena pevka in atraktivna koncertna izvajalka konceptualno napredne produkcije. Lani si je v Franciji celo prislužila nagrado za najboljši nastop preteklega leta. Kot Parižanka pooseblja veliko francoskega, ki mu doda svojevrstno ekspresijo in poglede - tudi svojo kritiko. V predstavi, polni metafor, spaja folk, himne, pop balade, uspavanke in acapelle s plesno-performativnimi elementi, obenem pa je njen glasbeni izraz dovolj zgovoren tudi za tiste, ki si niso najbližje s francoščino. Ko smo se za oddajo Razširjamo obzorja s Camille pogovarjali o njenem zadnjem albumu OUÏ, ki ga je posnela v nekem samostanu iz 14. stoletja, so pričakovanja le še zrasla.

Koncert se je otvoril s scenografijo mističnega prostora ob vodi. Poganski ritual ... Vodne nimfe so s svojimi starimi spevi častile rusalko, gospodarico jezera, ki se je skozi šamanski ritual očiščenja raztopila in predrugačila v nekakšno praobliko. »Morda je potreben preskok v domišlji, da bi se v času modernih gospodinjstev zavedli magičnega elementa, ki ga pretoči voda.« Za nas je tak preskok izvedla Camille v uvodu svoje pripovedi. V njem je voda delovala kot nekakšna fluvialna sila stvarjenja, ustvarjanja, življenja in preporoda.

Po skrivnostnem pričetku je v nadaljevanju osrednje mesto na odru pripadlo velikemu bobnu, ki je obsijan predstavljal polno luno, sevajoč mesečino v prostor. Primitivnim udarcem se je pridružil vokal in izza ogrinjala se je pokazala Camille. Nato so se zgostila vokalna plastenja preostalih spremljevalnih pevk in podkrepile so jih Moogove harmonične atmosfere. Med inštrumentarijem pa se je bohotila tudi nekakšna plešoča rit - v haljo odeti tolkalec, obrnjen s hrbtom proti avditoriju, ki je z udarci na bobne sprožal svojevrstno električno bas glasbilo, ki je izgledalo kot nekakšna drevesna goba.

V uvodni pesmi Sous Le Sable je pevka prepevala o maior ad minor navezi makro in mikro kozmosa. V trenutku se je izrisalo, da lahko v nadaljnji naraciji ob vseh večpomenskih metaforah pričakujemo še veliko več od začetne šov teatralnosti. Sledila je Fontaine de Lait, pesem, katere naslov bi lahko prevedli kot Vodnjak mleka. Nenavadna pop pesem, ki deluje celo baletno, morda še najbolje demonstrira ustvarjalno Camille. Avtorica tu poje o vzročnem efektu prehajanja njegove sperme v mleko, njega pa v vodnjak. Biološki proces od spočetja do laktacije v zvočnem smislu simbolizirajo sprva nabrekujoče linije klarineta, ki si nato preko granularnih beatov utrejo pot do svojevrstne mistične evfonije angelskih glasov spremljevalnih pevk. Komična preslikava procesa je bila očitna tudi skozi scenografijo, ko je naenkrat delovalo, kot da smo se znašli v maternici in smo ob prepevanju glasov zaslišali bitje ...

Sinkopirani ploski so zaznamovali dinamično pesem Lasso, nato pa smo slišali tudi spajanje različnih sodobnih francoskih stilov v eterični koralni pesmi z v spomin vtisljivim motivom, pesmi Je ne mâche pas mes mots. Sledila je še manična pesem o jabolkih in čokoladici Twix, ki je prikazala vokalne sposobnosti Camille, ki suvereno dosega visoke lege, iz svoje mehkobne vokalne poezije pa hitro prešalta tudi v vreščeče izbruhe. Sledila je serija starejših komadov, ki so bili zapeti v angleščini. V tem obdobju se je avtorica očitno tematsko in emocionalno osredotočala na in postavljala v vmesja neuresničene ljubezeni in promiskuitetne vulgarnosti. Ob preostalih komadih moramo izpostaviti še pesem o volkovih Les Loups, ki z rezkimi sintovskimi linijami dviguje nekakšen baročni madrigal, obenem pa Camille z glasom imitira zvok didgeridooja. Kot smo omenili, je soj velikega dvignjenega bobna predstavljal luno in tako je tudi ples volkov zadobil tisto prvinsko esenco, ki je ob petju izpadla celo malce srhljivo. Omembo si zasluži še v angleščini odpet komad Seeds z zadnje plošče, ki se sprašuje o vnovčenju semen, kako jih prodati in kaj omogočajo. Seveda gre za metaforo, ki naslavlja komodifikacijo ustvarjalnosti v času, ko štejeta le blišč in instant zadovoljstvo.

Francozinja je - kot vedno - nastopila bosonoga, da bi čutila vibracije in energijo v prostoru. Začetno zadržanost gledalcev je skozi koncert pregnala z angažiranjem publike, ki jo je vabila k veseljaškemu, skupinskemu plesu in improviziranemu acapella prepevanju. Ob lahkotnejšem izteku dogodka sta prevladali njena dostopnost in spontana muzikalnost. Več kot dveurni nastop ni pustil prostora za dolgočasenje.

Camille je vrhunska izvajalka, od katere smo kvaliteto tudi pričakovali. Koncert je zvenel polno, vokali so bili ubrani, izvedba tekoča, scenografija je bila ena najboljših ob tovrstnih glasbenih predstavah … Če je bila torej izvedba za čisto desetko, se postavi vprašanje: Kako kritiziraš dušo drugega? Vprašanje, ki ga je tudi sama Camille naslovila svojim izpraševalcem v zvezi z umetnniškim izrazom Yoko Ono. Prave napake v sami izvedbi res ni bilo najti, morda le z izjemo krovne konceptualne zasnove, ki je zaobjela tudi nekaj komadov iz predhodnih ustvarjalnih obdobij avtorice. Ti so - ob očitnih posegih v siceršnji dramaturški lok, osredotočen okoli nove glasbe - delovali kot nekakšen tujek v tonu drugačne, očitno pretekle pripovedi. Pesmi Too Drunk to Fuck in In a Manner Of Speaking loungewave zasebe Nouvelle Vague sta bili denimo popolnoma prearanžirani za sedajšnjo zasedbo, ki pa se je teh različnih tem lotila sem ter tja malce nenavadno.

Vendar je poleg vsega omenjenega novi album mojstrsko delo, ki skriva bogata sporočila, vredna tolmačenja. Avtoričin magični slavospev v času nakopičenih odpadkov in zastrupljenih virov po rousseaujevsko kliče nazaj k naravi. Današnje samouničevalne ekološke prakse namreč ne bodo več dolgo vzdržne in v kratkem pričakujemo tudi kulturno revolucijo. Camille, vive!