Cankarjevi torki: Ždrale / Bračko

Gallusova dvorana, Cankarjev dom, Ljubljana, 30. 3. 2021

Predvčerajšnjim se nas je ob osmi zvečer kakšna dvajseterica priklikala do Youtube okna za prenos koncerta iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma, kjer se je v sklopu cikla Cankarjevi torki obetal koncert Jelene Ždrale in Klemna Bračka. Oba sta na sceni že več let prisotna kot glasbenika, aranžerja in skladatelja. Kdaj pa kdaj sta tudi že zaigrala skupaj, sicer pa sta posamezno na domači grudi sooblikovala in še vedno soustvarjata številne projekte. Ker bi težko našteli prav vse, naj zadostuje, da omenimo Jelenino sodelovanje z zasedbami Brina, Fake Orchestra in tAman ter Klemnovo igranje z Brencl Bando, Terrafolk in All Strings Detached.

Po zasnovi spletne serialke solo/duo/solo pa sta se 30. marca na oder in zaslone spremljajočih vrnila bolj izpostavljeno. Napovednik dogodka je vsem tistim, ki se niso želeli povsem prepustiti presenečenju, že serviral dober vpogled v potek večera. Na meniju so bile improvizacije ter kompozicije z violino, violo in glasom, napovedana pa je bila tudi premierna izvedba skladbe komponista Nina de Glerie. Ravno ta kos muzike, ki se je napel med obema glasbenikoma in njunimi godali, je bil tudi veliko osrednje dejanje koncerta. Kot pripoveduje Jelena, je to skladbo, naslovljeno 44 krogov, dobila v dar za svoj 44. rojstni dan, s čimer je kompozicija, še preden se je sploh odvila, pridobila na teži in postala nekaj takšnega, kar zmore spodbuditi kotaljenje vase zazrtih misli in spominov. Premlevanju o eksistencialnih vprašanjih smo se tako lahko prepustili ob harmoniziranju viole in violine, Klemna in Jelene, ki sta si vsake toliko izmenjala pogled, nato pa se zazrla nazaj v note in usklajeno godla skozi 44 krogov. Ob poslušanju spreminjajočih se tem, nizanju krhkih in krepkih tonov smo se ozirali v preteklo in v prihodnje ter se spraševali, kakšna doživetja ali pa rojstnodnevne želje so navdahnile de Glerievo delo.

Solističnima točkama sta Bračko in Ždrale pristopila na različen način. Ždrale, ki se je na odru znašla prva, je sprva iz viole in nato violine izvabljala lahkotnejše zvoke, ki jim je med drugim dodala tudi vokalno interpretacijo Kosovelove poezije. Spet drugič je od nje muzika privrela silovito, kot bi jo gnal sam gnev do vsega, kar je bilo, še vedno je in s čimer se ne strinjamo. Z lokom je krožila po zraku in treskala po strunah, da so grmele, škripale, pele. Tako nas Jelena z napovedjo »kompozicija, inspirirana od časov, dogodkov in vsega sploh« niti ni mogla presenetiti, bolj je šlo za solidarnost, za občutek povezanosti, ki ga je vzpodbudila njena pojava – no, četudi je šlo za povezavo po ekranu in izpostavljenost enega človeka napram več njim, ki dogajanje spremljajo iz udobja lastne diskretnosti.

Po skupni točki je odrski prostor za zadnji del koncerta pripadel Klemnu, ki je preprosto uglasil violino, se pomaknil kakšen korak nazaj in začel. Njegov repertoar je sicer do koncerta ostal skrivnost, med pretočnim predvajanjem pa se je razkril z naborom nekaj neimenovanih kosov. Večji del so sestavljali popcapricci oziroma predelave pop komadov za violino po principu igrivosti. Tako je bil recimo v poskakujoči akustični različici za zaključek slišati hitič Get Lucky Daft Punk. Predelovanje pop komadov in njihova izvedba se sicer zdita tvegano, mogoče celo nehvaležno početje, če naletita na hitov naveličana ušesa. Vsaj tako se je pripetilo tokrat, in če nas morda ni fasciniral nabor, smo kljub temu občudovali Bračkovo vešče in čisto zveneče igranje. Še posebej spretno je prek inštrumenta nagibal lok, iz violine izvabljal ritmično podlago in nanjo hkrati polagal melodije.

Poleg različno pripravljenega materiala za nastop sta oba godalca različno zavzela tudi oder. S tem namigujemo na prezenco, ki sta jo tako Jelena Ždrale kot Klemen Bračko izkazovala vsak na svoj način. V skupnem delu koncerta, ko sta oba nastopajoča še z dodatno mero naboja ubirala strune, žagala in brenkala, se je resda zdelo, da je moč ravno v slogi. A ta ni umanjkala niti med njunima solističnima točkama, le skušala nas je doseči po drugačnih kanalih. Ko sta torej na oder stopila posamezno, sta se zdela razgaljena, in ko je Bračko po odigranem brez besed zapustil prizorišče in ko je Ždrale v nekem trenutku med nastopom pripomnila, da »ni vešča besed, da je njeno orožje drugje,« smo razumeli.