Laibach: Naše pesmi, vaše sanje

Cankarjev dom, 9. 5. 2016

Še ne leto po prelomnem gostovanju v Severni Koreji, so se Laibach v začetku aprila podali na evropsko turnejo, na kateri so predstavili del programa, ki so ga lanskega avgusta izvajali v Pjongjangu. Zaključek turneje je bil v ponedeljek zvečer v veliki Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki je bila ob tej priložnosti razprodana, in že na začetku je bilo jasno, da je trboveljsko-ljubljanski kolektiv zelo uspešno ponovno zavzel osrednje prizorišče narodove elitne kulture, kamor sedaj nedvomno spada tudi sam. V slogu retroavantgardnega imperializma se je podobno zgodilo v številnih mestih, kamor jih je zanesla turneja »The Sound of Music«, s katero se zdi, da podirajo še zadnje okope popularne kulture in si podrejajo zadnji košček tistega, kar se je celo za Laibach zdelo nedotakljivo. Toda njih sedaj že preveč dobro poznamo, da bi lahko podvomili v to, da si upajo še dlje, in znameniti muzikal je prelahka tarča. Morebiti tako lahka, da si ga je celo Laibach vzel preveč na hitro, saj so bile priredbe iz filmskega muzikala dejansko najšibkejša točka celega koncerta, kljub temu, da so mu vsaj po vizualni plati pridale najbolj zanimive vsebine.

In prav vizualije so že od prihoda v dvorano, ob spremljavi originalnih pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje, obetale zelo zanimiv severnokorejski zasuk, ki pa je na koncu ostal dokaj neizkoriščen. Z drugimi besedami, bilo ga je premalo, še posebej, če povzamemo tematski plakat, ki je koncert oglaševal po prestolnici in pa neskončne možnosti, ki jih ponuja severno-korejska industrija propagandnih umetniških izdelkov. Takih, ki kar čakajo na laibachovski tretma. Ogromna cinema-skopska projekcija je povečini sledila tematskim sklopom koncerta, ki se je pričel z lepim odmerkom hrupa, tudi iz Steinwayevega velikega koncertnega klavirja, ki je bil po mnenju avtorja tukajšnje recenzije na koncertu vendarle premalo izkoriščen in je deloval bolj kot scenski element. Kot del scenografije moramo izpostaviti kraftwerjansko postavljeno zasedbo na izbranih sintetizatorjih zvoka in impresivni bobnarski bateriji v ozadju, vse skupaj pa je dopolnjeno z izdelanim programom odrskih luči, ki je filigransko naštudiran do zadnjega milimetra, do zadnjega bliska reflektorjev v smeri publike. V tem je bil Laibach vedno občudovanja vredna celostna umetnina in tudi ponedeljkov koncert je bil zavidanja vreden spektakel, dogodek, na katerem tisti večer ne gre manjkati. Dogodek, v katerem lahko uživa praktično kdorkoli.

In prav tukaj se pojavi prvi pomislek. Laibach je neujemljiva tvorba, ki protislovja srka vase in jih s pridom zasuka v svojo smer, tako da je koncert v Cankarjevem domu lahko prav delček takšnega početja. Ampak vendarle se nisem mogel znebiti občutka, da sedim med zelo anemično publiko, ki ne pozna skladb, ki si ne momlja besedil in ki ji je zvok »naštiman« malce prenaglas. Da ne bo pomote, koncert je bil ozvočen perfektno, filigransko, kar je na koncu potrdilo blago zvenenje v ušesih, kot se za koncert Laibacha spodobi. Ampak v avditoriju ni bilo zaslediti skoraj nobenega iskrenega užitka ob opresivnih zvokih, ki so povzemali različna laibachova obdobja. Na začetku skupek predelanih najstarejših pesmi, potem izbrani deli albumov WAT in Spectre, za katere pa se je zdelo, da niso povsem stekli, kljub zelo uvidevnim aplavzom. Sledil je skupek predelav, ki so ga verjetno izvajali tudi v Severni Koreji in za katerega bi si želel, da bi bil deležen veliko bolj iskrenega laibachovskega tretmaja, namesto površne patetike. Sem sodijo pesmi Do-re-mi, Edelweiss, The sound of music ter Climb every mountain, ki pa je že napovedal tisti del večera, ko na oder stopi duet Silence. Kljub temu, da sta bila severnokorejska sopotnika Laibacha, se je zdelo kot da je njun intermezzo popolnoma nepotreben, saj je bil z izjemo ene korejske narodne pesmi zasnovan kot posvetilo pred kratkim umrlim Tomažu Pandurju, Davidu Bowieju in Princeu?????? Zadnji je tukaj zapisan s šestimi vprašaji.

Tole se bo zdelo kot jezna in arogantna alter kaprica, ampak po njunem nastopu se je na nek način tudi Laibachu odprlo, saj je bil drugi del koncerta, ki je trajal dobri dve uri, tudi najboljši del večera. Sledili so namreč delček manj znanega projekta, izvedenega na Poljskem, pa nepogrešljivi Whistleblower in tako razmeroma hrupno in poskočno do dveh navdušenih bisov, kjer so poleg My favourite things odlično odzveneli B Mashina ter Life is life v res famozni izvedbi, kjer so šle končno pokonci dlake in kjer je Gallusova dvorana vsaj malce zavibrirala na sedežih.

In spet smo pri pomislekih in vtisih, ki jih dva dni kasneje še vedno spravljam skupaj. Mogoče je vse skupaj preveč spominjalo na rock'n'roll v žlahtni štadionski izvedbi, kamor sedaj v modernih časih zahajajo družine z otroki in celo tisti, ki jih le malce »matra firbec«. Ideološko je to za Laibach popolna zmaga. Sedaj res predstavljajo koncept, ki je absurdno sprejemljiv za najširše množice. Glasbeno pa se je vsaj za avtorja te recenzije Laibachova pot zaključila leta 1990. Po tem trenutku so dejansko le še koncept, ki se vedno znova reciklira in ponovno rojeva v različnih političnih kontekstih. Tega se Laibach še vedno loteva zelo spretno, kar nedvomno dokazuje tudi pot v Severno Korejo, kar je seveda genialna subverzivna poteza, s katero je Laibach le še bolj vseobsegajoč. Osvojili so vse totalitarizme, odpeli vse predelave najbolj znanih pesmi, ampak njihovi aranžmaji so še vseeno malce nerodni, preveč mainstream tehnaški in novodobno spolirani. Projekcije so fascinantne zaradi časovne natančnosti, sugestivnosti in velikanskega formata, ampak se vendarle zdijo kot iz nekega preteklega obdobja, mogoče iz kakšne »trance« zabave proti koncu devetdesetih.

Laibach je obrtniško zelo dober izdelek, pravzaprav vrhunski. Obisk njihovega koncerta bi priporočil vsakomur, a vendarle bi morali od Laibacha pričakovati več. Če se izrazimo v marksističnih terminih: zelo dobro in strokovno je poskrbljeno za bazo, pri nadstavbi pa jim je vsaj na ponedeljkovem koncertu malce zmanjkalo.