Rabbit Rabbit feat. Carla Kihlstedt, Mathias Bossi & Jeremy Flower

Klub Cankarjev Dom, 24. 10. 2017

Včeraj zvečer je svoj koncert v Ljubljani odigrala zasedba Rabbit Rabbit oziroma Rabbit Rabbit Radio, v kreativnem jedru duo Carle Kihlstedt in Matthiasa Bossija, ki se mu na odru pridružuje še kitarist Jeremy Flower. Vendar dolgi včerajšnji dan ni bil tudi najbolj srečen dan za imenovano zasedbo: nekje med Parizom in Ljubljano jim je letalska družba zapravila prtljago, med drugim tudi vsaj nekaj inštrumentov in vso robo za prodajo, vse CD-je, kar je za tovrstno ameriško zasedbo na turneji po Evropi gotovo hud udarec, vsa odrska oblačila, skratka vse …

Kot nalašč pa se je zasedbi nato zgodil še slabše obiskan večer v Klubu nad Ljubljano, ki je odzvenel skozi zelo umirjeno, skoraj nekoliko nerodno, vendar prijetno in spoštljivo vzdušje, ki je ne glede na vse morebitne ugovore ustrezalo tudi nravi vsaj tokrat predstavljene - oziroma za specifično priložnost gotovo tudi posebej odbrane - glasbe.

Glasba zasedbe Rabbit Rabbit Radio se jasno navezuje na širši kontekst zasedb in dela tudi v privatnem življenju partnerskega dueta Carle in Matthiasa. Med njunimi skupnimi zasedbami je vredno vsaj na hitro omeniti zasedbe Cosa Brava, The Book of Knots ter verjetno najodmevnejšo Sleepytime Gorilla Museum, ki smo jih, zdaj že skozi desetletje in pol, v večini spoznavali tudi na naših odrih, večkrat tudi v krasnih, na dolgi rok zapomnljivih paketih. Gre torej za praktično veteransko navezo in tudi skozi glasbo zasedbe Rabbit Rabbit Radio veje močan patos, ki delo dueta oziroma predvsem Carle Kihlstedt naredi takoj prepoznavno, nezgrešljivo.

Sicer pa tokratna zasedba še močneje stavi na povezave z miljejem americane - ameriškega folk rocka, kot je ta izpeljan skozi tradicije bluesa in elementov tradicionalnih muzik skupnosti ameriškega podeželja in mest. Ta glasba je, kot jo je tokrat predstavil trio s klavirjem, tolkali, kitaro, violino in glasovi, izrazito tiha in nežna, temačna in groba zgolj na oddaljenih robovih, v ospredju pa vsak trenutek močno dominira brezhibna vokalna izvedba Carle Kihlstedt pa tudi izjemna prisotnost njene violine.

Zasedba je z odra, razpoloženju v ksiht, z nekaj zadržanega heca od publike sicer terjala tako rekoč pivniško sodelovanje, vendar bi si bilo koncert, kot se je odvil včeraj, težko predstavljati ob glasni publiki in barskem hrupu. Verjetno najmočnejši trenutki koncerta so bili prav tisti najtišji, ki so tudi najbolje zrcalili določeno melanholijo njihove na glas izrečene, razočarane politično protestne note, kakršna projekte te tudi družinske naveze spremlja vseskozi, in očitne patine delovnih glasbenikov z družinami, mamami, ki doma čuvajo otroke in jim pripovedujejo zgodbe. Pravzaprav pa je skozi vse to izzvenelo tudi nelagodje, ne tiste vrste, ki bi terjalo kritično kontro, temveč takšno, ki grenkobo sodobnosti spremeni v eter, gost kot megla, ki mu ni smisla bežati, sploh pa ne na precej banalen jesenski večer v precej tihi, očitno z dogodki prenapolnjeni Ljubljani ...