Festival Lunchmeat
Veletržní palác, Praga, Češka, 25.–30. 9. 2023
V češkem glasbenem muzeju, ki domuje v prostorih nekdanje baročne cerkve svete Marije Magdalene v praški zgodovinski četrti Malá Strana, lahko obiskovalci zaigrajo na legendarni brezstični elektronski inštrument teremin. Futuristična iznajdba sovjetskega fizika Leva Sergejeviča Termena iz leta 1920, ki še danes impresionira zaradi ezoteričnega koncepta igranja »po zraku«, je v tridesetih letih našla svojo pot v Ameriko in navdušila tudi mladega Roberta Mooga. Ta je kasneje sam revolucioniral svet glasbe s svojimi sintetizatorji. V istem muzeju je recenzent zaigral tudi na njegov kultni izum, prvi prenosni sint Minimoog Model D, ki še danes predstavlja arhetipski sint. Na njegove zvoke ste tripali ob glasbi Kraftwerkov, Moroderja, Sun Raja in številnih drugih legend.
Teremin, Moogove sinte in sodobna producentska orodja elektronskih izvajalk in izvajalcev, ki so nastopili na letošnji, štirinajsti ediciji avdiovizualnega festivala Lunchmeat v Pragi, povezuje široka mreža vplivov, norih ambicij in daljnosežnih idej, uspelih in neuspelih avdiovizualnih eksperimentov zadnjega stoletja. Češki festival lahko postavimo ob bok programsko sorodnim festivalom iz širše srednjeevropske regije, kjer ostaja mednarodno najbolj prepoznaven krakovski Unsound. Vendar so tu še nekateri drugi sorodni festivali, osredotočeni na nišne elektronske scene, eksperimentalne zvočne prakse in presečišča glasbe, vizualnih umetnosti in tehnologije. Izpostaviti gre avstrijska Donaufest in Elevate Festival, slovaški Next Festival, madžarski Inota Festival in ljubljansko Sonico.
Lunchmeat se že od začetka profilira kot festival, na katerem avdiokultura in vizualna kultura simbiotično sobivata. Koncept za festival se je rodil v času izbruha VJ-kulture in razvoja novih tehnologij za generiranje 3D-animacij, ki predvsem v zadnjih letih pospešeno doživljajo nov razcvet. Lunchmeat danes velja za referenčno češko institucijo, ki ima tudi državno podporo, predvsem pa ponuja platformo za predstavljanje domačih umetnic in umetnikov ob boku velikih tujih imen. Med drugim je Lunchmeat leta 2020 gostil zadnji nastop britanske ikone Sophie.
Poleg programskega poudarka na lokalni, regionalni in globalni sceni je morda najzanimivejši vidik festivala, da lahko v slabem tednu pridobimo precej dober vpogled v trenutne smernice na križišču eksperimentalne elektronike in trendovskih vizualnih jezikov. Glavnina festivala se je tudi letos zgodila v prostorih Narodne galerije v lični zgradbi Veletržnega paláca, eni zgodnejših predstavnic praške funkcionalistične arhitekture iz dvajsetih let minulega stoletja. Le v sklopu sredinega odprtja se je program tradicionalno odvil v transžanrsko usmerjenem gledališču Archa in znanem praškem klubu Ankali. Zaradi solo obiska in oddaljenosti Ankalija se je recenzent prvi večer zadovoljil le z otvoritvenim programom v centru mesta.
Avdiovizualno-plesni performans Hakanaï avtorjev Claire Bardainne in Adriena Mondota predstavlja enega od letošnjih vrhuncev. Impresivni interaktivni performans je vključeval posebno instalacijo v obliki kocke s stranico približno tri metre, z animacijo na vseh štirih stenah kocke in plesalko, ki je bila v neprestanem dialogu z animacijami in glasbeno spremljavo. Plesalka s senzorji na telesu je z ubranimi plesnimi gibi manipulirala dogajanje na stenah kocke. Predstavljajte si premik roke, ki projicirano statično mrežo vzvalovi kot vodno gladino. Izkušnja je bila v celoti precej psihedelična – prijetno nelagoden preplet človeških gibov, dezorientirajočih animacij in evokativnih cinematičnih kompozicij, ki so se odvijale kot serija glasbenih tem za spremljavo plesalkine koreografije.
Redni večerni program v Narodni galeriji med četrtkom in soboto je bil v smislu inovativnosti manj radikalen. Šlo je predvsem za klasične projekcije na odrskem platnu, ob glasbeni spremljavi. Tamkajšnji koncertni prostori so po zmogljivosti primerljivi s Kinom Šiška, saj se program odvija v mali dvorani za okoli 250 ljudi in osrednjem avditoriju za okoli tisoč ljudi. Če je ozvočenje male dvorane nekatere izvajalce s precej dodelano zvočno podobo pustilo na cedilu, pa je avditorij ponudil kar nekaj zunajserijskih avdiovizualnih izkušenj. Ta je zaradi betonskih stopnic arhitekturno primerljiv s spodnjim avditorijem ljubljanske Moderne galerije, le da je približno desetkrat večji. Posebnosti dvorane narekujejo zanimivo koncertno dinamiko, nastopi izvajalcev se namreč praviloma začnejo sede na stopnišču avditorija. Naposled pa je od glasbe odvisno, ali bodo obiskovalci vstali in napolnili spodnji, ravni del avditorija pod samim odrom. Praviloma se je to zgodilo že hitro po prvih komadih, a smo kljub temu dobili občutek, da je bila letošnja izkušnja v primerjavi z lansko bolj koncertna in manj »rejverska«. Le redkim nastopajočim je namreč uspelo vzpostaviti bolj razigran plesni vajb.
Tako performativno kot glasbeno je bilo eno prijetnejših presenečenj nastop katalonske zvezdnice v nastajanju, Marine Herlop, klasično šolane pianistke, izjemno karizmatične pevke in varovanke berlinske založbe PAN, ki je lani nastopila v Cukrarni. Herlop je v spremstvu dveh vokalistk/multiinštrumentalistk in tolkalca ponudila precej senzualno in šarmantno koncertno izkušnjo, ki v spomin prikliče Björk in Rodriga Cuevasa. Tehnično izjemno zahtevna večglasja in kompleksni ritmi so se neopazno spajali z elementi popa in klasične glasbe ter kaotičnimi kompozicijskimi prijemi, značilnimi za postklubsko elektroniko. Izvedli so dela z njenega uspešnega prvenca Pripyat in tudi novi material s prihajajočega albuma Nekkuja. Izstopala pa je tudi priredba po mnenju recenzentove češke kolegice nedotakljive skladbe Making of Cyborg japonskega skladatelja Kenjija Kawaija, ki jo poznamo kot naslovno skladbo vplivnega japonskega animeja Ghost in the Shell.
Četrtkov večer je zaznamovala tudi premiera prvenca Revanchist trance apologeta Eviana Christa, ki dvajsetega oktobra izide pri založbi Warp. Njegov evforični, z ekstatičnimi melodijami prepleteni nastop je spremljal zares hardcore stroboskopski spektakel Emmanuela Biarda. Vse skupaj najlažje opišemo kot preplet Lorenza Sennija in Tiësta v visokoresolucijski zvočni podobi, a je bil recenzent po celodnevnem pohajkovanju po mestu preveč izžet, da bi v celoti užival v Christovem mestoma precej pocukranem serotoninskem šusu.
Ob številnih britanskih in drugih tujih imenih je bilo fino videti številna lokalna imena. Izstopala je petkova premiera projekta Axontorr čeških umetnikov in producentov Oliverja Torra in Axonbodyja na osrednjem festivalskem odru. Njuni hiperaktivni ritmi, dekonstruirani elementi trancea, techna in hardcora, ki se ponašajo z zvočnim dizajnom na steroidih, in ekstremno avtotunani vokali obstajajo na presečišču med Amnesio Scanner in emo tendencami skandinavskega cloud rap kolektiva Drain Gang. Navdušile so njune sofisticirane 3D-animacije intrigantnih namišljenih pokrajin, ki jih za lažjo predstavo lahko opišemo kot psihedelično mutacijo svetov iz Cameronovega Avatarja. V mali dvorani pa je praška producentka in vokalistka Martyyna v sodelovanju z vizualnim umetnikom Igorjem Lorokom predstavila introspektivni projekt Written In Scars, intimno kontemplacijo o procesu samozdravljenja. Lorokove razpoloženjske vizualije so predvsem gradile na naravnih elementih, nebu, oblakih in sončnih zahodih, ter komplementirale Martyynine atmosferične, postnewagerske elektronske podlage in reverberirane vokale v liniji legendarne Enye.
Na drugi strani je nekoliko razočarala predstavitev novega albuma Rhizomes francoskega zvočnega eksperimentatorja Aha Ssana, ki smo jo letos doživeli tudi v Ljubljani. Ozvočenje male dvorane preprosto ni preneslo širokega frekvenčnega spektra in silovitosti njegovih produkcij, ki so nedavno izšle pri založbi Other People Nicolasa Jaara. Med festivalom je bila atmosfera v dvoranah večinoma precej temačna, distopična, apokaliptična, nekakšna zvočna tapiserija iz fragmentov power ambienta, dekonstruiranih klubskih ritmov, ekscesnega zvočnega dizajna, hyperpopa, trancea, nojza, techna in drugih žanrov. Dobrodošlo spremembo vajba je zato predstavljal nastop ameriške performerke in pevke Hyd, varovanke ikonične londonske založbe PC Music. Leta 2014 je pod imenom QT in s singlom Hey QT skupaj s producentom A. G. Cookom pravzaprav zakuhala hyperpop moment. Videti nastop ene od »legend« PC Music, ki je na Lunchmeatu predstavljala material novega albuma, ki ga je soustvarila tudi pokojna Sophie, je bilo zanimivo razočaranje. Njene sladkobne (hyper)pop balade, samogovori o vplivu polne lune na njeno počutje in dramatične izpovedi, kako je duh Sophie z nami v dvorani, nekako niso resonirali s publiko v avditoriju. Morda zgolj zato, ker je vse skupaj izpadlo nekoliko neiskreno, pač po ameriško …
Zaključni sobotni večer je prinesel še nekaj presežkov. Premiera projekta Weaving Fields nagrajene danske skladateljice in zvočne umetnice SØS Gunver Ryberg ter francoske umetnice in 3D-animatorke Sybil Montet je pustila zares močan vtis. Delo po naročilu Lunchmeata lahko estetsko primerjamo z že predstavljenim češkim projektom Axontorr. Aranžmajsko kompleksne, predvsem pa po zvočnem dizajnu osupljive eksperimentalne elektronske skladbe danske producentke so dopolnjevale Montetine animacije ezoteričnih digitalnih pokrajin, hipersintetičnih svetov, iriziranih objektov in tisočero vznemirljivih detajlov. Njuno sodelovanje, ki si vsekakor zasluži nadaljnje izvedbe, je brez dvoma prineslo enega najbolj navdihujočih avdiovizualnih spektaklov letošnje edicije.
Popolni obrat v vzdušju je prinesel nastop nizozemskega producenta Oceanica, ki je v mali dvorani serviral razmeroma ukročen, melodično izrazit live set avtorske glasbe z nove plošče Choral Feeling. Njegov nastop je zadovoljil predvsem ljubitelje melodične plesne elektronike v stilu Four Teta, deloval pa je tudi kot dobrodošla pavza od vseh ekstremno intenzivnih nastopov. Roko na srce, ne glede na posameznikovo afiniteto do eksperimentalnih elektronskih estetik, izkušnja več kot treh tovrstnih avdiovizualnih performansov v enem večeru predstavlja veliko obremenitev vašega čutnega sistema.
Čeprav si je večina kot sobotni vrhunec verjetno obetala nastop italijanskega ambient techno dvojca Voices From The Lake, producentov Donata Dozzyja in Neela, ju je predhodni avdiovizualni performans hamburškega dvojca Space Drum Meditation skoraj povsem zasenčil. V spregi s češkimi vizualnimi umetniki Aeldryn in Eli Eliasek nas je Space Drum Meditation peljal na halucinogeni zvočni trip. Šlo je za intergalaktično deep techno seanso, kot bi si jo zamislil sam Alejandro Jodorowsky, prežeto s kozmičnim dromljanjem, akuzmatičnimi zvoki džungle, glomaznimi organskimi tolkali in transportativnimi ritualističnimi vokali. Poslastica za vsakega zapriseženega fena čistokrvne techno psihedelije!
Zanimivo je, da je profil obiskovalcev festivala Lunchmeat razmeroma lokalen. Čeprav je Praga kot prestolnica neprimerljiva z Ljubljano, se po besedah festivalove piarovke večina ljudi s scene, ki pride na festival, med sabo pozna. Ob pogovorih z ljudmi z različnih evropskih elektronskih scen hitro postane jasno, da gre v sferi eksperimentalne elektronike, z izjemo Berlina, večinoma za zelo nišne, med seboj tesno povezane mikroskupnosti. Lunchmeat predstavlja eno od takih stičišč, če želite jedro češke avdiovizualne avantgarde, ki jo gradijo doma in na tujem živeči češke ustvarjalke in ustvarjalci. Če načrtujete zgodnjejesenski obisk Prage, imejte v mislih tudi Lunchmeat Festival, ki s svojim prefinjeno uravnoteženim programom vsako leto ponudi precej vznemirljiv prerez aktualnih avdiovizualnih trendov na obrobjih elektronske in eksperimentalne glasbe.
Foto: Lunchmeat Festival
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj