PRVA DNEVA 57. JAZZ FESTIVALA LJUBLJANA

Cankarjev dom, različna prizorišča, 29. in 30. 6. 2016

Na fotografiji: Thomas de Pourquery Supersonic (foto: Nada Žgank)

Jazz festival Ljubljana zdaj že vrsto let sledi dobro dodelanemu konceptu s koncerti v različnih dvoranah Cankarjevega doma, z mešanico dobro znanih imen in pri nas še neslišanih glasbenikov ter tudi z bogatim spremljevalnim programom - od predavanj do razstav in bolšjaka plošč. Letos so preizkušenemu konceptu dodali solistične koncerte v Parku Evrope, ki so povrhu zastonj in imajo tako tudi nalogo animirati občestvo, ki se sicer morda niti ne bi pomudilo na kakem jazzovskem koncertu. Več kot dobra poteza je bila, da se je letošnja 57. izdaja festivala začela prav s takim solo nastopom na odprtem, saj so organizatorji na ta način lahko še dodatno spromovirali novopridobljeno prizorišče.

Obenem so s tem koncertom uvedli enega letošnjih fokusov ali središč štiridnevnega jazziranja: bobnarje in tolkalce v različnih kombinacijah. Günter »Baby« Sommer, nemški veščak na opnah, činelah, ropotuljah, gongih in mnogih drugih zvočilih, je imel čast krstiti oder in odpreti festival. To legendarno ime novega evropskega angažiranega jazza je sredi 80. let že nastopilo v Cankarjevem domu, a kot se je slišalo iz njegovega nagovora, se tega ne spomni … Nič ne de, morda je zaradi narobe razumljenega dejstva, da v Ljubljani igra prvič, v svojo bliskovito in duha polno igro vpletel kako iskro več, kot bi jo sicer. Sommer je izvajal sklade z albuma Dedications, zgovorno naslovljenega izdelka, na katerem se je poklonil številnim vzornikom, kajpak samim bobnarjem, kot so Baby Dodds – po katerem si je nadel vzdevek –, Max Roach, Art Blakey, Han Bennink in Paul Lovens.

Na svoji razširjeni bateriji bobnov, ropotal in drugih zvočnih pomagal, ki jim je občasno dodal kake orglice ali troblje nenavadnega videza, je mojster barvanja dinamike ob kratkem nagovoru odigral svoje skladbe, posvečene bobnarskim legendam, in jim na koncu dodal spet zgovorno poimenovan štikel Selfportrait. Vsaka skladba je tako obenem predstavljala vpogled v tehniko posamičnega tolkalca in hkrati v zgoščeno zgodovino jazzovskega bobnanja. V komadu Von Max für Max, posvečenemu Maxu Roachu, je ob razpršenem in mogočnem udrihanju kričal naslove prelomnih Roachevih albumov, denimo We Insist! ali pa Deeds, not Words. Skladbo Harmonisches Gerassel für Han, ki jo je namenil Hanu Benninku, pa je odigral z oranžnimi palicami, ki bi lahko bile tudi ropotuljice ali kiji za žongliranje. Na koncu jih je – prav tako, kot bi to storil Bennink – preprosto odvrgel.

Poučen in zabaven ter duha in humorja poln špil je bil pravšnji uvod za naslednji dogodek, ki smo ga nestrpno pričakovali, saj česa takega pri nas še nismo slišali oziroma videli – jazzovski cirkus! V Linhartovi dvorani je nastopil več kot 20-članski francoski kolektiv, v katerega so združili moči jazzerji iz Surnatural Orchestra, cirkuška trupa Cirque Inextremiste in vrvohodka Tatiana Mosio-Bongonga. Z do pičice izpiljenim scenosledom različnih, niti ne strogo med seboj povezanih točk je številčna ekipa pokazala osupljivo obvladovanje ravnovesja, saj so muzičisti igrali na kotalečih se plinskih jeklenkah ali pa so na njih postavili dolge deske ter lovili ravnotežje in podobno. Višek nastopa je bila gotovo točka vrvohodke, ki jo je izbran ducat poslušalcev pomagal dvigniti pod strop dvorane.

Ob vsej tej telesni ekvlibristiki je bila muzika pretežno v drugem planu, spričo kratkosti ali nemara tudi zahtevnosti posamičnih točk pa se zvočna zasnova mini big banda s funkovskimi, neworleanškimi in tudi svobodnjaškimi prijemi niti ni imela priložnosti razviti do kraja. Kljub temu smo dobili nekaj zvočnih cvetk v aranžersko ohlapnejšem prostodrvečem zvočnem toku, a to je bilo že proti koncu nastopa. Vendarle pa se je izplačalo videti to domiselno postavljanje jazza v neko drugo, veliko starejšo umetnost že zato, ker tega doslej nismo poznali. Ne gre pozabiti niti tega, da je bila to izjemna priložnost na jazzovski koncert zvabiti širše občinstvo in otroke, kar je organizatorju glede na dobro zapolnjeno Linhartovo dvorano tudi uspelo.

Drugi festivalski dan se je začel tam, kjer se je prvi končal, v Linhartovi dvorani. A tokrat je bilo nažalost občinstva le za vzorec. Bilo nam je kar malo škoda nastopa Sama Šalamona, ki je za ta koncert zbral zanimiv mednarodni sekstet, a se je dvorana med koncertom vendarle še malo napolnila. Naš kitarist je okrog sebe sestavil dokaj nenavadno zasedbo dveh pihalcev, dveh bobnarjev in kontrabasista. Pomembneje od tega, da gre za sama priznana imena, pa je dejstvo, da jim je dal Šalamon veliko prostora za medigro, samostojne izlete in impro vložke.

Pihalca Julian Arguelles in Achille Succi sta imela ob vodji zasedbe vlogo nosilcev melodijskega toka, ki je bil vse, samo premočrten ne. V daljših skladbah oziroma suitah skladb, ki bodo izšle na albumu Colors, so se glasbeniki sprehajali od nervoznega mnogoglasnega vrveža do počasnejših pasaž, v katerih je v ospredje stopilo iskanje zvoka, idealnega razmerja med inštrumenti in njihovimi odtenki. Bobnarja Christian Lillinger in Roberto Dani sta odlično prežela svoja raznolika sloga igranja, si včasih kontrirala, včasih pa se dopolnjevala. Čvrsto in neomajno, a včasih tudi prijetno škripajočo in prostolebdečo podlago je vsem naštetim držal kontrabasist Pascal Niggenkemper. Šalamon se je izkazal kot skladatelj širokega obzorja, ki se je z novimi skladbami podal v še bolj negotovo območje: razpršeno igranje, različne medigre, prehodi od kaotičnega v lirično. To je le nekaj značilnosti njegovih novih skladb. Dokazal se je tudi kot pretanjen poslušalec svojih kolegov in premišljeno vstopal v zvočno sliko. Občasno nas je vendarle zmotilo, da je bila njegova kitara ob vseh ostalih glasbilih slišati prepotiho, zato bi pričakovali, da bi na kitari izbral ostrejši, predirnejši zvok, ne pa zamolklega, kakršen je bil prisoten v večini skladb.

V isti dvorani se je večer nato nadaljeval z ameriškimi prijatelji. Nastopil je naš stari znanec, bobnar Nasheet Waits s svojim kvartetom Equality, v katerem igrajo še saksofonist Darius Jones, basist Mark Helias in pianist Abel Marcel Calderon. Priznamo, najbolj nas je mikalo slišati Dariusa Jonesa, za katerega smo prvič slišali, ko so kolegi hvalili nastop benda Little Women na jazz festivalu v Saalfeldnu, potem pa smo odkrili tudi njegove lastne zasedbe. Jones, ki doslej pri nas še ni nastopil, se je izkazal kot presunljiv solist na altovskem saksofonu, iz katerega je ob rezkih tonih z lahkoto izvabljal tudi mehkobo. Dodatno je presenetil in navdušil s solo nastopom, v katerem je z neverjetno osredotočenostjo z rezkimi improvizacijami variiral globoke, ritem dajajoče ponavljajoče se tone.

Kot je Waits poudaril v nagovoru, ime kvarteta Equality dejansko pomeni ne le enake vloge v igranju, marveč tudi v prispevku k repertoarju. Slišali smo pisan nabor skladb od razdivjanih svobodnjaških meglic do očarljivih balad, za katere se je zdelo, kot da prihajajo iz pesmarice standardov jazza. Resnici na ljubo, nekaj je bilo tudi poklonov velikim mojstrom, kakršen je pokojni pianist Andrew Hill, eden od Waitsovih mentorjev. Morda se je nenačrtovano s tem odkril še en fokus letošnjega festivala, namreč odkrito nanašanje na mojstre iz polpreteklosti jazza ali pa samih njegovih začetkov.

V takem duhu je gotovo potekal naslednji iz cikla solo koncertov v parku. Na njem je na pianinu nastopil poljski pianist Marcin Masecki, ki je večino repertoarja našel v zapuščini Jamesa P. Johnsona, pionirja stride piana - samosvojega sloga, ki ga je Johnson razvijal v 20. in 30. letih 20. stoletja. Masecki je skladbe izvajal nonšalantno, a preudarno. Včasih s pišem ragtimea, včasih z dodatki sodobne klasike od Satieja dalje. Teme je razvijal pedantno ter z občutkom za dinamiko in jakost. Istočasno smo imeli občutek, da poslušamo nekaj svetega in nekaj vsakodnevno zabavnega, kar bi konec koncev lahko bila tudi ena od definicij umetnosti.

Podobni občutki so nas prevevali tudi ob veliko bolj divji in nebrzdani godbi benda Supersonic, ki ga krmari čokati in bradati saksofonist Thomas De Pourquery. Dovolj je vedeti, da njegova banda preigrava komade Sun Raja, in tudi če zadeve niste poznali od prej, je bilo že od točke nič dalje jasno, da nas bodo popeljali v vesoljske zvočne sfere, kjer se slavi drugačnost, drznost in pogum. Upravičeno samozavestno so zabredli v nepredvidljiva valovanja, ki jih je za seboj pustil veliki Ra. Od Rocket Number Nine prek Love in Outer Space do sklepne Space is the Place in v dodatku odigrane Watusi Egyptian March.

Čeprav je na odru stal sekstet, so imenitno poustvarili orkestrski zvok. Člani močne pihalske sekcije so malone tekmovali v tem, kdo bo ušpičil bolj neverjeten solo, klaviaturist se je sprehajal med klavirjem in sintetizatorjem, iz katerega je pošiljal popačena elektronska vijuganja, električni basist in bobnar pa sta občasno zazvenela, kot bi igrala v The Stooges, nabrito in nafuzzirano, napadalno. Odličnemu zvočnemu vtisu je pripomogel zasedbin tonski tehnik, ki je ves čas brzdal skupinsko vrvenje pred zdrsom v kakofonični kaos.

Supersoniki so postregli s sodobnim branjem Sun Rajeve zapuščine, v kateri ni manjkalo navezav na art in hard rock. Furiozno in nebrzdano so leteli iz komada v komad, v petih skladbah in nagovorih so izkazali humorno črto in pošteno zabavali navdušeno občinstvo, ki je z gromkimi aplavzi in kriki navdušenja pospremilo popotovanje po vesoljskih cestah. In čeprav se nam je zdelo, da se po odlični sklepni Space is the Place ne spodobi nadaljevati koncerta še z dodatkom, so nas prepričali v nasprotno. Sledila je slavnostno evforična Watusi Egyptian March, ki je s ponavljajočo se glavno melodijo iz takta v takt zvenela bolj odpičeno in omamno. Zdelo se je, da ne bodo nikoli nehali s svojim uživaškim groovanjem, z zavzetim igranjem so dodali piko na i nedvomno najmočnejšemu nastopu prvega polčasa letošnjega ljubljanskega jazz festivala.