Recital III: [infra.norma.meta]

Dvorana Duše Počkaj, Cankarjev dom, Ljubljana, 25. 5. 2023

Pretekli teden, v četrtek, se je v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu odvila še tretja edicija Recitala. Gre za cikel koncertov, ki jih dobro leto Inštitut .abeceda. Tudi tokrat smo lahko prisluhnili kompoziciji Dréja A. Hočevarja kot tudi krstnim izvedbam skladateljev Maja Brinovca in Sama Vidica ter skladbam Claudie Sofie Alvarez Cube, Maximiliana A. Sota Mayorge in Darcy Copeland.

Ob vstopu v dvorano nas je pričakala nekoliko nekonvencionalna postavitev sedišč. Nekaj stolov je bilo namreč za prvi del koncertnega programa postavljenih v isti ravnini z nastopajočimi in s hrbti obrnjenimi proti odru, tisti, ki niso dobili mesta na stolih, pa so se posedli na tribuno in so lahko opazovali glasbenike. Namen tega je slonel predvsem na ideji, da se poslušalec popolnoma preda zvočnemu dogajanju na odru in ne temu, kar vidi oko. Opus I., delo skladatelja Dréja A. Hočevarja, predstavlja komponiran sistem, ki izvajalcem služi kot baza. V četrtek smo v Cankarjevem domu tako slišali izseke kontinuiranih del izvajalcev, ki so nastajale na tedenski ravni.

Gašper Livk s kontrabasom, Oskar Longyka z violino, Jules Monnier z violo, Neža Zupanc s flavto, Jan Kopač s kitaro, Brina Kren s saksofonom in Lovorka Nemeš Dular za klavirjem so v polurnem performansu izmenjevali vloge solistov in komorne zasedbe. Celotna izvedba je bila razdeljena na epizode skupnih in solističnih delov, ob inštrumentih pa so izvajalci uporabljali tudi svoje glasove, ki so v poslušalcu pogosto vzbudili občutek simultanega dogajanja. S tem mislimo predvsem prepletanje poslušalca in izvajalca, saj so vsi nastopajoči hkrati nerazločno govorili in igrali na svoj inštrument. To je bila tudi glavna ideja Dréja A. Hočevarja, namreč postaviti nastopajočega ne samo v pozicijo izvajalca, temveč tudi v pozicijo poslušalca, analitika in ustvarjalca. Ob tem pa je bilo obiskovalcem, ki niso uspeli dobiti stolov na podestu, hitreje jasno, zakaj tudi posebna postavitev dodatnih sedišč.

Po končanem Opusu I. je sledil kratek premor, med katerim se je zasedba znatno zmanjšala. Na odru sta se Oskarju in Julesu pridružila še violinistka Anja Kralj in Sebastian Bertoncelj z violončelom, sledilo pa je pet komponiranih skladb za godalni kvartet. Prva skladba drugega dela je bila gritos silentes oziroma tihi kriki, ki je predočila faze nasilja nad ženskami v domačem okolju. Pet faz obravnava potek vse od začetkov nadlegovanja osebe do posledic, ki se na koncu kažejo pri žrtvi, vse pa se izrazi v prepletu razburkanosti in obupa. Kompozicija namreč nenehno skače med hitrimi pasažami in dolgimi, skoraj enoglasnimi deli, med intenzivnimi skoki in vibrati ter ponovno nepremičnimi in umirjenimi toni. Brez predhodnega pojasnila o vsebini iz programskega lista je ta kompozicija vzbudila občutek rokenrola, ob poznavanju te vsebine pa poglobljenega povezovanja glasbenega dogajanja in zgodbe.

Sledila je kompozicija Maximiliana A. Sota Mayorge z naslovom in Circuit lies oziroma z Ovinki, ki je bila v primerjavi s prejšnjo na prvi posluh manj kompleksna. Zvočno dogajanje so namreč ustvarili daljši, ležeči toni, ki so se jim inštrumenti sporadično priključevali. Mestoma so zvočne gmote oblikovale zvok, ki nas je spomnil na grozde. Vsekakor ta kompozicija ni imela določenega začetka in konca, kar pa je bila tudi ideja skladatelja. Mayorga je izpostavil, da gre za delo, katerega dolžino lahko prilagodi potrebam programa, kar kaže na pragmatičnost, ki je v sodobnem času podrejena predvsem trženju.

Zadnja kompozicija v srednjem delu je bila c a s c a d e s ali kaskade skladateljice Darcy Copeland, ki se ukvarja s problematiko podnebnih sprememb. Od vseh skladb je imela ta glede na glasbeno dogajanje najbolj jasen naslov. Kaskada oziroma slap je tudi najbolj povzel zvočno dogajanje, ko smo skozi celotno kompozicijo spremljali naraščajoče in padajoče motive. Se je pa skladba od preostalih razlikovala v tem, da je bil akustičen zvok podvržen tudi elektronski produkciji, ker smo poleg godalnega kvarteta lahko slišali tudi posnetke oziroma tone, ki jih proizvajajo elektronski inštrumenti. Čeprav zvok iz monitorjev ni bil pretirano melodičen, je bilo prav njegovo ozadje tisto, ki je kompoziciji dodalo plast in posledično ponudilo več prostora za tehnični aspekt akustičnih inštrumentov.

Po še enem premoru je nastopil še del novitet. V zadnjem delu sta se namreč zgodili dve krstni izvedbi skladateljev Maja Brinovca in Sama Vidica, kompoziciji pa sta bili po zvočnosti dokaj različni. Prva, Brinovčev Godalni kvartet št. 1, je predstavila različnost in enakost hkrati. Šlo je namreč za približek klasicističnega rondoja, ki še zdaleč ni bil očiten. Prav nasprotno. Klasicističen rondo se vedno znova vrača k prvotni temi, Brinovec pa se je namesto tega raje nagibal k jasno razločenim motivom. Te je nato razporejal skozi kompozicijo in z njimi dosegel kontrast, ki je poslušalca zlahka obdržal angažiranega vseh petnajst minut.

Zadnja skladba večera je bila pravo nasprotje predhodnega Godalnega kvarteta št. 1. Kompozicija Voicelesness oziroma Brezglasje skladatelja Sama Vidica je temeljila na zvočnem valovanju, ki so ga inštrumenti dosegli z utripanjem dolgih, ležečih tonov. Ob pogledu na notni zapis smo videli, da so si inštrumenti intonančno dokaj blizu, kar ustvari ponoven občutek grozdov in nekakšne sinhronosti. Vsekakor zanimiva ideja, a je poslušalec ob dokaj enoličnem glasbenem dogajanju težko vzdrževal popolno osredotočenost.

Skoraj dve uri dolg koncert se je zaključil bolj umirjeno, kot je sprva kazalo, a to ni vplivalo na vtis celotnega dogodka. Morda bi si želeli podoživeti prvi del, a tokrat s hrbtom obrnjenim proti odru, pri čemer bi delo dojeli malenkost drugače. Govorjenje in igranje sta izgubila nekaj pomena, ko smo izvajalce med njihovim nastopom lahko tudi opazovali. Podoživeti pa bi si prav gotovo želeli vrhunca večera, skladbi gritos silentes in Godalni kvartet št. 1.