Sonica Festival 2021
Različna prizorišča po Ljubljani, 27. 9.–2. 10. 2021
Prejšnji teden smo se odpravili na šestdnevno pot po ljubljanskih nadtalnih in podtalnih prizoriščih, katerih zemljevid je risala 13. izvedba festivala Sonica. Festival, ki ga organizira Muzej tranzitornih umetnosti – MOTA, predstavlja sodobne elektronske umetnice in umetnike domače in tuje produkcije. Razpon elektronskih oblik in odvodov je širok: v nekem trenutku smo plesali na techno in postinternetni set v Channel Zero, v drugem pa se na preprogah v Cankarjevem domu predajali eksperimentalnim zvočnim umetnostim. Sicer festival vsako leto izbere temo, ki naj bi delovala kot povezovalni dejavnik med dogodki; letos je to povezava med osebnim doživljanjem, zvočnimi in energetskimi vibracijami ter prostorom. Tema je dovolj nekonkretna, da dovoljuje na festivalskem dogodku praktično katero koli vsebino, a hkrati zaradi tega tudi izgubi pomen.
Odprtje festivala Sonica se je v celoti odvilo na širšem območju Metelkove. Tako je lahko v ponedeljek, 27. septembra, širša javnost vstopila v Muzej sodobne umetnosti Metelkova in si tam ogledala multimedijsko inštalacijo finskega umetnika Tuomasa A. Laitinena. Ta se ukvarja z vprašanji ekologije, mitologije in simbiotične produkcije znanja. Od leta 2016 svoje kreativne težnje obrača proti kognitivnim procesom in zavesti v nečloveških organizmih, pri tem pa ga zanimajo predvsem hobotnice. Finec se je na festivalu predstavil z delom Hemocianin iz leta 2019, videom, v katerem smo lahko obiskovalci festivala videli eno izmed njegovih hobotnic.
Mehkužec je v videu v svojem naravnem habitatu prišel v stik z eno izmed Laitinenovih steklenih skulptur, ki je bila razstavljena v isti sobi, v kateri si je bilo mogoče ogledati inštalacijo. Video je poleg tega spremljala glasba, ki se je sprehajala med glitcherskim noisom in novejšo internetno ambientalo. Glitch je poleg tega služil kot zvočni učinek ob pojavu določenih grafik v videu ali izpisu Laitinenovih sprotnih opažanj oz. poetičnih interpretacij hobotničinega početja v stekleni skulpturi. Skupaj s precej spretno montažo tako slike kot zvoka je inštalacija ves čas ostala dinamična in neotipljivo vzdušje, ki ga je iz slike privabil zvok, je tematiki dodalo kompleksnejšo globino.
Festival se je ob deseti uri s prvim glasbenim nastopom nadaljeval v bližnjem klubu Channel Zero, v katerem se je odvil debitantski nastop ljubljanskega Angleža Yila, ki je v preteklosti že sodeloval z domačim elektronskim producentom Christianom Kroupo. Producent in zvočni umetnik Alastair McNeill je predstavil razburljiv živi set, v katerem je s sekvencerjem in modularnimi vezji serviral tako drone, noise in ambientalo kot tudi trdnejše in plesnejše žanre techna in breakbeata. Nastop je bil del koncertne serije prizorišča imenovane Portal Ch0, in tako je McNeill stal za mizo med vrati, na hodniku za nastopajočim pa je za vizualno spremljavo poskrbela 5237, ki je uspešno sledila več znatnim zvočnim premikom, Yilov set pa je tako dobil vizualno utemeljitev.
Kinotečni torkov večer Sonice sta izoblikovala bolečina in video. Film Balada o Genesis in Lady Jaye je časovna kapsula režiserke Marie Losier, ki gledalca posrka v ljubezen, večjo od življenja. Romanca med Genesis Breyer P-Orridge, poznanimi iz Throbbing Gristle in Psychic TV, ter Lady Jaye je tako meseno kot konceptualno spajanje v eno bitje. Toda film ni udaren zaradi fascinantnega koncepta pandrogenosti, saj tega teoretsko ne razvije, temveč zaradi osebnega razgaljenja protagonistov. Ekstremna intimnost izžme srce z dveh polov, s pola ljubezni in bolečine, tako pa mnogokrat javno zahtevno persono dua materializira v najboljši različici vsakdanjosti. Postfilmsko poslušanje albuma Throbbing Gristle Journey Through a Body, odgovora na fizično smrt Lady Jaye, je potenciralo energijo izdaje, a atomizirano poslušanje je bilo na žalost v popolnem protislovju s prej podano hvalnico spajanja individuumov.
Sredin večer je bil nespretno zastavljen, saj se glasbeniki v klubski temnici Channel Zera niso smiselno povezali v celoto. Od umirjenih minimalističnih elektronskih podlag Tetemete in prav tako beatovsko sproščenega Octexa smo preskočili na intenziven in udarjajoč techno, potem pa v postinternetni club Gabi98. Posamično sicer kvalitetni nastopi Tetemete, Octexa, Swan Meat in Gabi98 so drug ob drugem učinkovali nerodno in nekoherentno. Vprašanje je, ali bi, če se dogodek ne bi dogajal ravno med vesoljnim potopom v prestolnici, do konca vztrajalo enako število obiskovalcev.
Četrtkov večer v Kinu Šiška je zaključil pot od eksperimentalnega do klubskega. Domen Gnezda je predstavil zgoščen ambientalni drone set, ki je kljub impresivnemu arzenalu efektov in druge opreme pustil le blag odtis v naših ušesih, preciznost minimalističnega zvena pa tako ni pustila trajnejšega mnenja od trenutne priljudnosti. Britanski glasbenik Spatial je z geometrijsko motoričnim setom, ki je slonel na stopnjevanju techno intenzivnosti, začrtal močno sinusoidno premico, ki se je izpeljala v katarzo. Takšna je bila očitno vsaj njegova želja, a senzorični maksimalizem je že tako zelo vpet v kroge umetniških festivalov, da se hitro pokaže slabost – premoč vzgiba teatralnosti nad zvokom.
Zadnji in festivalsko najbolj opevani Shackleton je predstavljal sveže izdani album Departing Like Rivers. Nastop se je izkazal za sladkorni trans, ki ga vzbudi okus po turškem medu. Sladkost izmenjav duba in bassa z močnimi perkusijskimi elementi je dodobra izzvala telesno-duševno telovadbo, repetitivnost, ki je izzvala padec v prostor brez časa, je hkrati proti koncu preizkušala meje potrpljenja in zanimanja. Kljub vsemu je treba Shackletona izpostaviti kot vrhunec festivala.
Na petkov večer smo se s prizemljenih kulturnih prizorišč povzdignili v visokoležeči Klub Cankarjevega doma in tri nastope, usmerjene v inovativne in eksperimentalne smeri elektronskih umetnosti. Deležni smo bili upogibajočih se kovin, na katere so bili privezani mikrofoni Silvie Rosani in bobenske instalacije Riccarda la Foresta, muzike, katere cilj je bilo opazovanje modulacij zvoka ter razpona inovativnih načinov proizvajanja zvoka in njegove kontinuitete. Po solo performansih sta nastopila še James Ginzburg s predstavitvijo novega albuma »crystalise, a frozen eye« in njegova gostja rouge-ah. Multiinstrumentalista in eksperimentalna ustvarjalca sta z mnogoterimi inštrumenti vodila ezoterično meditacijo. Spevne melodije, ki se atmosfersko niso omejevale, so zvenele že skoraj zunajzemeljsko, a nadvse prijetno. Menjava inštrumentov in postavitev poslušalstva na preproge med štirimi zvočniki sta ustvarjali izjemno povezanost publike z nastopajočima, pa čeprav sta bila povsem zatopljena v grajenje skupnega zvočnega sveta. Uporaba inštrumentov, kot so apalške cimbale, psalter in boben Daf, v kombinaciji z modulirano harfo rouge-ah-e pa je ustvarjala izvirno kombinacijo poetičnih melodij in predstavljala vrh petkovega koncertnega večera.
Nadzemeljska elektronska glasba, ki vseeno temelji na močnih beatih, pa se je nadaljevala tudi na poslednji festivalski večer, ki je potekal v sodelovanju z Mestom žensk v prostorih Stare mestne elektrarne in predstavil Kezz, Jessiko Khazrik in Aïsho Devi. Domača Kezz je obiskovalce z elektronskimi ritmi, prelitimi z močnim vokalom in kozmičnimi sinti, nemudoma pripravila k sproščenemu plesu, kar je nekako umirila Jessika Khazrik, vendar njen nastop ni bil tako zapomljiv kot ostali. Zadnjo, Aïsho Devi, smo lahko na Sonici slišali že leta 2018 in letos je navdušila tudi tiste, ki so zamudili njen prejšnji performans. Nastopila je s prevzemajočo prezenco, suvereno in prodorno. Njena muzika pa je bila zaradi iznajdljivih ritmov in zvočnih učinkovv kombinaciji z intenzivnim visokotonskim petjem slišati zunajzemeljsko in v bas vzbudila željo po dvigu s trdnih tal in spontanem lebdenju v prostoru.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj