ODD JOBŠTA

samozaložba, 2021

Dobrojutranji ambientalci, tokratna Svašta zavzema formo pasje bombice, v kateri bomo na kratko recenzirali spletno izdajo Odd Jobs, ki jo je 14. novembra na Bandcamp naložil default user. Kljub kratkemu samozapisu v biografiji, da »nima pojma, kaj počne«, so komadi precej koherentni. Amaterski ustvarjalci so že od nekdaj marginalizirani, glasbene institucije pa jih označujejo celo za naivne, vendar prav oni pogosto vpeljujejo inovacije, saj lahko delujejo povsem zunaj ustaljenih paradigem. Pri tem gre seveda tudi za drugačno perspektivo, saj v glasbo pogosto vstopajo iz povsem drugačnih disciplin, na podlagi katerih konceptualizirajo svojo kompozicijo. Četudi ne poznamo ozadja default userja, lahko uvidimo, da za ustvarjanje glasbe izkorišča razpoložljive tehnologije.

Odd Jobs predstavi precej umirjeno elektronsko, že skorajda ambientalno zvočno produkcijo. Tempi so počasni, teksture se razvijajo ležerno in noben zvočni element ne izstopa iz kompozicije. Komadi na Odd Jobs so nevpadljivi, vendar niso dolgočasni. Bolj kot eksperimentalno delo lahko izdajo razumemo kot nekakšno satiéjevsko kuliso, ki bi bila odlična spremljava kaki ne preveč akcijski računalniški igrici, saj se komadi po vzdušju razlikujejo ravno dovolj, da narekujejo potencialno spremembo virtualnega okolja. Osnovna ideja, ki jo je poskušal uresničiti Satié, je namreč ustvarjanje glasbe, ki ne bi zahtevala pozornosti, temveč bi samo soobstajala v prostoru kot zvočno pohištvo. 

Glede na opis in dejstvo, da gre za glasbenikovo prvo izdajo, lahko domnevamo, da je bolj ko ne novinec v svetu ustvarjanja glasbe, vendar nas prav to pritegne. Gre za povsem anonimno delo, okleščeno kakršnega koli konteksta, v katerem bi takšno glasbo konzumirali, če ne bi nanjo naleteli med brskanjem po spletu. Izdelek pa ne spada zares v klubsko okolje, kjer bi ga lahko spremljali v živo. 

Glasba / Tolpa bumov

TRINAJST: ANOMIE

Tretji dolgometražec

Jan Kopač

 / 10. 10. 2021

Takšnih anonimnih producentov je na svetovni in tudi domači sceni veliko. Pri slednji bi default userja lahko primerjali recimo s fijijem ali Andri Wayem, do neke mere morda tudi s Trinajst, ki na albumu Anomie ustvarja podobno ambientalno glasbo. Glede na majhno kilometrino ustvarjalca se nadejamo, da bomo sčasoma priča nadaljnjemu razvoju njegovega glasbenega izraza. Z albuma bomo poslušali komad Enough Hope.

+

Komad s plate Street of Dreams, ki so jo za Blue Note posneli pianist Bill Charlap in njegov trio. Kot pritiče veliki newyorški založbi, gre za povsem tradiciji zvest jazz album, ki je kot nalašč za mrzle dni ob ognjišču in vam bo nedvomno všeč, tudi če se jazza navadno izogibate.