Abstral Compost: Nébuleuses
Hummus Records, 2024
Abstral Compost je raper, ki ga primerjajo s Clipping, Moor Mother, Run the Jewels, Kae Tempest in Ausgang, če bi bil N'toko svetovno znan, pa bi lahko zraven postavili še njega. Krovni, malodane ideološki têrmin za vse naštete je woke rap, torej ulična poezija, ki ne sledi popularnim žanrskim smernicam. Tematsko se pogosto vrti okrog družbene kritike, politike in samorefleksije, slogovno pa je zelo svoboden in sega v druge eksperimentalne žanre. Woke rap je zato po eni strani lahko izredno zanimiv, če je poglobljen, kritičen in aktualen, predvsem pa opolnomoči rap kot resen žanr, tako z avantgardnim pristopom k zvenu in slogu pisanja kot z vstopom v višje družbene razrede poslušalcev. Hkrati pa se upravičeno vprašamo, koliko dejansko opolnomoči nižje družbene razrede, za katere nenehno izraža skrb, a jih nemalokrat kot poslušalce vidno odvrača. Če recimo za pridigami ne stojijo dejanja ali pa vsaj tehten razmislek z občutkom za družbo in z osebnimi izkušnjami, je woke rap lahko veliko bolj neokusen kot njegovi bolj neposredni žanrski bratje. V recenziji bomo ugotovili, ali Abstral Compost z novim albumom Nébuleuses – da, z za naše izhodišče zelo povednim naslovom nebuloze oziroma meglice – dejansko presega stereotipno žanrsko oznako.
Tako kot prej omenjeni frankofonski kolegi Ausgang tudi Abstral Compost ustvarja glasbo že zelo dolgo. Natančneje petnajst let, zato bi lahko za vrednotenje nemudoma uporabili kakšno od obarvanih besed, recimo »zastarel« ali nasprotno »izkušen«, a bomo samo poudarili, da tudi rap že vsaj petnajst let ni več mlad žanr. Nam pa njegova starost vseeno ostane v mislih, sploh ko izvemo, da prihaja iz Švice, ki je prispodoba za blaginjo. Zato je povsem sprejemljivo, da na Abstral Compost s sončne strani Alp gledamo nekoliko postrani, češ, kaj nam lahko Švicar srednjih let užitnega skuha. »Družbenokritična« rap juha iz sestavin, kot so mirne soseske, alpska idila in ustaljeni življenjski vzorci, ne deluje apetitlih. Z našega vidika nikakor ni takoj dojemljivo, da je Švica država velikih neenakosti in da je relativna revščina večja kot pri nas, kar lahko potrdi skoraj vsak gastarbajter, ki je tam neumorno delal, potrdi pa lahko tudi, da se nasploh dobro živi – tako kot Švicar ali pa kot recimo Balkanec s švicarskim denarjem – in tako utrjuje našo predstavo o družbenem ozadju raperja, ki ga tokrat obravnavamo. Toda pustimo zdaj Švico in materialno plat njene družbe ter se posvetimo jeziku, ker Švica pač ni jezikovno homogena in glasbenikov doseg ni omejen na državne meje, znotraj katerih smo se vrteli do zdaj.
Francoščina je v Evropi eden treh imperialnih jezikov poleg ruščine in angleščine. S tem ciljamo na ideološki ustroj Francije, Velike Britanije in Ruske federacije, v katerih jezik sicer izvira iz največje ali najmočnejše etnične skupine, države same pa niso nacionalne. Jezik je torej med- ali predvsem nadkulturno orodje tako izobraževanja kot širjenja vpliva ali podrejanja, zato je dobro imeti v mislih, da frankofonski raperji nagovarjajo širok nabor globalne družbe, ki jo povezujejo tri revolucionarne ideje. Zato morda ni naključje, da ima prav frankofonska sfera dolgo tradicijo kvalitetnega liberalno-družbenokritičnega – ko govorimo o družbeni kritiki nasploh, kakopak skoraj vedno mislimo liberalno – rapa, ki dejansko ne zveni neokusno pridigarsko, ne kleše se s ponotranjenimi idejami poslušalstva in razumevanja jezika. Vse to omenjamo zato, da prikažemo drugačen zven oznake woke rap v frankofonskem kontekstu v primerjavi denimo z našim, kajti živimo v nacionalni državi z nacionalnim jezikom. Skratka, prej omenjeni dežurni woke pridigar N'toko bi s svojimi témami verjetno zvenel veliko bolje v francoščini ali pa v naši regionalni lingui franci, srbohrvaščini.
Nazaj k Abstral Compostu, ki je album Nébuleuses pripravil s svojim dolgoletnim sodelavcem, bobnarjem Pascalom Lopinatom. Specifičen zven albuma postaja med poslušanjem vse bolj jasen. Vedno se prilagaja témam, tako da so verzi nenehno v ospredju, toda zato podlage niso nič manj zanimive. So nekoliko skromnejše od tistih, ki jih pripravljajo denimo Clipping, toda podobne v jasnih ritmih in odsekanih zvokih. Prepoznamo lahko tudi kar nekaj veščih navezav na starošolski hiphop, recimo v komadu Sans dormir ali pa L'été, v katerem gostuje gostobesedni lucidni rimoklepač Obaké. V nasprotju z uvodnim delom albuma, ki ima v sebi več gneva kot uvida, so kasnejše skladbe nekoliko bolj sproščene in do izraza pridejo besedne igre. Vešč slog drži pridigo na vajetih, zato tudi bolj angažirani verzi ohranijo prvine dobre pripovedi. Sploh pa so simpatični bolj humorni, na videz otročje preprosti asociativni komadi, kot sta denimo Les gumes ali Vendredi. Abstral tu izkaže tisto drugo redko veščino pesnjenja – lahkotno večplastnost. Prva veščina, ki je neizpodbitna od začetka albuma, pa je ohranjanje enotnega tematskega polja. Nekaj teatraličnih trenutkov v zaključnih dveh komadih lahko vzamemo v zakup, pa ne zato, ker pritičejo žanru, temveč ker dodajo osebnejšo noto k sicer bolj tehnicističnemu rapanju.
Album Nébuleuses je torej veliko manj pretenciozen, kot bi se zdelo na prvi pogled. Kljub nišnosti in trdemu zadirčnemu uvodu vsebuje kakšne odezennovske trenutke zelo poslušljivega modrovanja, ki se nekako bolj prilegajo poetovemu položaju in letom. Morda bi si želeli še več všečne čudaškosti in malo manj stroge predanosti starošolskim raperskim osnovam. Toda vendarle se tu kaže obrtniška veščina, ki ima seveda svoj doseg in nas opozarja na Abstralovo in Pascalovo vseživljenjsko predanost glasbi, kar občinstvo ceni. Recenzent pa predvsem ceni, da se album uspešno spopade ne le z resnimi družbenimi, temveč z vse bolj introspektivnimi témami, ki uspešno razbijajo grenak priokus moralne vzvišenosti woke rapa.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj