Altın Gün: Aşk
Glitterbeat Records, 2023
Nizozemsko-turška senzacija anatolskega rocka, zasedba Altin Gün oziroma po naše Zlati dan, je na valovih Radia Študent precej dobro poznana. Skupina, ki že od samega začetka poustvarjanje, posvečanje in prirejanje ponarodelih turških skladb prejšnjega stoletja dojema kot svoje poslanstvo, je letos pri založbi Glitterbeat izdala svoj peti album, naslovljen Aşk oziroma Ljubezen. Gre za plesno, všečno in priljudno selekcijo neofunka in psihedelije, ki obeležuje povratek h kitarsko obarvanim temeljem zasedbe.
Če smo na predlanskih izdajah Yol in Alem poslušali odvode sintpopa poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja, se na Aşk Altin Gün v zasnovi in zvoku vračajo k začetkom, k izdajama On in Gece. Amsterdamski sekstet je ob koncu pandemskih razmer elektronsko obarvanim idejam nedavnih albumov samozavestno obrnil hrbet in se vrnil k udobju kolektivnega studijskega ustvarjanja v živi izvedbi. Nova plata je odsev te vrnitve – šesterica je dobrih štirideset minut materiala posnela v ortodoksni studijski postavi psihedeličnih sedemdesetih, pri čemer je uporabljala anahronistične magnetofonske trakove in analogne orgle. Basist in neke vrste idejni vodja zasedbe Jasper Verhulst je ob izdaji izrazil svoje zadovoljstvo nad starimi praksami in svežimi gledišči – tovrstna sinteza pa se dobro preslika na poslušalsko izkušnjo. Album se preliva med energičnimi, rafalskimi štikli, kot sta uvodna Badi Sabah Olmadan in izpostavljeni singel Rakiya Su Katamam, ter med folkovskimi baladami, kot sta denimo Dere Geliyor in Güzelligin On Para Etmez. Inštrumentalni nabor je prefinjen, obenem pa ničesar ne prepušča naključju – vsak komad je bogata sestavljanka efektiranih kitarsko-sintetizatorskih sekcij, nagravžno nalezljivih bas linij in izvrstnih vokalov Merve Daşdemir in Erdinça Ecevita Yıldıza.
S priljudnega vidika je torej Aşk izredno poslušljiva kolekcija vintažev kanonizirane turške popevke, značilnih za zasedbo. Kot rečeno, pri tem temelj ustvarjalnega etosa zasedbe ostaja prirejanje bolj ali manj znane turške folk glasbe, pri čemer je avtorski pečat omejen na izvedbeno variiranje. Ko je radijski sodelavec Andrej Pervanje že pred leti recenziral njihovo debitantsko ploščo On, je izpostavil vprašanje umetniške vrednosti takšne glasbe, ki za kritično in podučeno uho ostaja malodane nična, če ne hudo omejena. Opažamo, da se je v letih spremenilo bore malo. Altin Gün so lastno kreativno gibljivost, če ne celo potencial, zavestno omejili na krmarjenje med okostenelimi žanrskimi razlikami – krmarjenje, ki od albuma do albuma svoje orientalizme estetizira z menjajočo se zvočno preobleko.
Če Altin Gün z nekoliko okrnjenega gledišča dojemamo v prvi vrsti kot cover band, njen etos pa kot iskreno posvetilo koreninam, gre za eno najbolj kohezivnih zasedb našega časa. Če pa z istimi idejnimi nastavki razglabljamo o idejni svojskosti, takorekoč o žmohtu zasedbe, nam okornost in okrnjenost takšnega zaključka ne uideta. To sicer ni težava zgolj za Altin Gün – gre za sistemski pojav orientaliziranja in ekonomizacije kulturnih praks zunajzahodnega sveta, ki je prisoten že od pojava tako imenovane world music. Če sodimo po zasedbah, ki v slogu Altin Gün in Khruangbin raziskujejo tradicijo in glasbeni konservativizem s sodobnega gledišča, vse nakazuje na skupno lastnost čedalje večje fluidnosti referenčnih žanrsko-zgodovinskih točk. V luči nedavnega porasta digitalne dostopnosti praktično celotne zgodovine zvočnega zapisa lahko opažamo poenotenje in amalgamiranje končnih glasbenih produktov, katerih izhodišča postajajo čedalje bolj zabrisana, porazgubljena in v končni točki nepomembna.
S stališča glasb sveta bi po Saidovem Orientalizmu Altin Gün najbrž dojemali kot bolj pristno inovativne, če bi svoje klišeje nabili na steroide in se z odra premaknili na slabo tlakovane ulice anatolskih vasic, pri tem pa špilali na tamburice in lute. Obvezno bi vse skupaj dišalo pa kavi, kebabu in baklavi. Morda bi v takšni konfiguraciji nizozemsko-turški zasedbi, če bi bili zdaj v davnem letu 1977, celo uspelo izboriti si svoje mesto na Voyagerjevih Zlatih ploščah. Ta čas je zdaj za nami: tudi zato je danes etos anatolskega rocka postavljen pred strelski vod. Na zmedo in nesmisel je obsojena njegova omejenost, zaradi katere samega sebe preslika v vlogo razvodenelega tržnega označevalca v slogu eko limon in free-trade kave.
Tako kot bomo vseeno uživali v obični kavi, bomo verjetno brez ovire veselo plesali na, roko na srce, precej dobro zveneč album benda Altin Gün. Obenem pa bomo opazovali od etosa in namena ločeno resničnost zasedbe. Če so na začetku Altin Gün še obetali premike zunaj in onkraj svoje orientalistične prakse, je zdaj, po petih izdajah, več kot očitno, da tovrsten pristop ni bil zgolj štihproba mlade zasedbe v razvoju, temveč, v dobrem in slabem, zavestna kreativna odločitev. Nova plata anatolskih rockerjev zabriše meje med prirejenim, poustvarjenim in lastnim. Sita impotentnega nabijanja z glavo v nepremični zid glasbene industrije raje svojo pot pod nogami poišče v čaščenju artefaktov preteklosti, ob tem pa se staplja v enolično, a vseeno všečno zvočno doživetje. Če si Altin Gün, v luči vsega povedanega itak bolj težko zmagaš. Ampak šesterici v uteho ostaja neizogibno dejstvo, da vsaka druga zasedba, ki uporablja vzhodnjaške glasbene lestvice in distorzirane tamburice, danes verjetno zveni bolj kot Altin Gün kot pa kot anatolski rock.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj