billy woods & Kenny Segal: Maps
Backwoodz Studioz, 2023
Newyorški virtuozo pisane besede billy woods se preprosto ne ohlaja. Na svoji poti do prestola podtalnega, abstraktnega hiphopa z vsakim korakom pretresa sceno. Aprila lani je svoj naskok začel z izvrstnim, eksperimentalnim albumom Aethiopes, septembra je v navezi z Messiah Musik sledil Church, v začetku maja letos pa je s telemarkom zaključil svojo odisejado. Plata Maps, na kateri woods po štirih letih znova združuje moči z bitmejkerjem in producentom Kennyjem Segalom, je izšla pri avtorjevi založbi Backwoodz Studioz, na njej pa Newyorčan z opevanjem takšnih in drugačnih peripetij s turnej ponudi doslej morda najsočnejšo dozo hiphopa letošnjega leta.
Če sta bili lanski plošči Aethiopes in Church izrazito zakrčeni, klavstrofobični in abrazivni, se woods ob ponovnem snidenju s Segalom zvočno znajde na odprtem morju. Kompozicije mestoma spominjajo na njuno ikonično plato Hiding Places, večinoma pa od te čislane norme odstopajo – v fragmentih, z osamljenimi jazzovskimi pasažami in zasanjanimi, plastnatimi gmotami zvoka, ki nakazujejo na bledo sonce v oknih easyjetovega airbusa. Takšna ohlapna in sanjava narava plošče je namreč odsev novega idejnega osrčja, s katerim operira woods. Plošča Maps je nastajala v luči tegob in avantur turnejskega koncertiranja, s katerimi se je glasbenik soočal v postpandemskem obdobju. Kulturnemu šoku prehoda v raztresen življenjski slog buržoaznega potnika, razpetega med last-minute leti in luksuznimi terenci, neprestano botruje woodsova ironična distanca do vsega, kar se pač dogaja mimo njega. Zamuja na soundchecke, pozablja besedila in poha na vecejih, obenem pa se obupano skuša privaditi na kaos, ki ga obdaja. Kot nakaže v skladbi Bad Dreams Are Only Dreams: Jet-Lag, I can’t quite grab the new me, old self dozing in an aisle seat.
V svojem značilnem, barvno otopelem in besedno razgibanem slogu woods repa o zakrčeni izgubljenosti, ki ga grabi med nenehnim turanjem po svetu. Vseskozi je v gibanju – od Amsterdama do Bratislave, od Mexico Cityja do Utrechta. Mimobežnice njegovih transverzal se stekajo v občutke paralizirajoče pasivnosti, paranoje in depresije. V komadu Blue Smoke je, na primer, manično prepričan, da mu v Južni Afriki prisluškujejo zafrustrirani agenti FBI-ja, ki neuspešno poskušajo razvozlati njegove enigmatične stihe – paranoja pa permutira v užaloščenost, ko v komadih Soft Landing in Facetime opisuje svoje propadajoče intimne in prijateljske vezi, izmaličene zaradi nenehnega turanja: Didn't have to open the text, stupid prizes, couple’s therapy on zoom – it’s a train wreck. Vrh vsesplošne megle uteleša tudi skladba Hangman. Obešenjaško vzdušje ob opevanju Matissa brez barv in paralizirajočih zunajtelesnih izkušenj se navezuje na serijo slabih tripov s slabimi drogami – ko si na cesti, pač ni druge.
Tovrstno dinamiko razbremeni vrsta popkulturnih navezav in nadvse obskurnih dejstev, ki jih woods mojstrsko umešča v svoja globoko šifrirana besedila. Njegovo rimoklepaštvo na albumu meandrira med ekstremi preprostih stihov in abstraktne poezije, Segal pa ga dopolnjuje z godenjem vražjega kontrapunkta klavstrofobičnih zvenov in disonančnih linij. Dvojica je že na Hidden Places zaslovela po rabi gosto plastene teksture, ki se bohoti od dromljanja do donenja, in tudi tokrat predstavlja rdečo nit produkcijske plati plošče. Čez prasketajoča tolkala, ki služijo kot krušljivi oprimki časa in prostora, se pogosto razprostirajo mehke odeje distorzije. Vseprisotno vrtoglavico oplemenitijo tudi premišljeno vpleteni sempli jazzovskih godb in hrapavih letalskih obvestil, s čimer zvočna plat plošče sovpada z liričnimi tematikami nestalnosti in porazgubljenosti.
Maps bi lahko oklicali za eno najboljših konceptualno zastavljenih plošč iz polja abstraktnega hiphopa letošnjega leta. V omamljenem šumu letal, avtobusov in vlakov, tlečih džojntov in razsutih tablet woods skozi lastne izkušnje upodablja mikrokozmos velikokalibrskega podtalneža, čigar svet se počasi razliva. Njegov vsakdan postaja zgolj megalomanizirana različica formaliziranih biznis izletov, na katerih umirajo duše in odmirajo odnosi. Z ironično distanco do lastnega komercialnega uspeha razčlenjuje svojo izmaličeno satiro, ki let za letom bolj in bolj diši po grenko-sladkem. »Every victory Pyrrhic«, kot pove v skladbi Soundcheck: woods je zadel terno, he made it out of the hood, za nagrado si lahko prižge nešteto cigar v poslovnem razredu, v svetu, v katerega nikakor ne spada. Blišč osvojenih prestolov hiphoperskega podzemlja morda za woodsa v grenki luči turnejskih izkušenj nekoliko zbledi – a nova plošča newyorško-losangeleške naveze ne kaže, da se namerava izvrstni rimoklepač kaj kmalu ohladiti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj