Flock: Flock

Strut Records, 2022

 

Kot smo omenili že februarja v recenziji albuma saksofonistke Chelsea Carmichael – ki nas je potem obiskala na letošnjem Ljubljanskem jazz festivalu – smo z britansko oziroma, natančneje, londonsko novojazzovsko sceno še kar dobro seznanjeni. Nenazadnje smo poleg omenjene saksofonistke letos lahko koncertno preverili še eno znano ime s te scene, dvojec Binker & Moses, ki je nastopil na festivalu Jazz Cerkno. Oznaka »londonska scena« se je, čeprav je, strogo gledano, le geografska, že dobro prijela tudi kot hkratni opis početja glasbenikov. Ti so jazz vpeli v nešteto kombinacij, v katerih ga povezujejo z drugimi žanri in pristopi, od karibskih ritmov in melodij prek duba in reggaeja do postrockovskih eksperimentov, raznovrstnih elektronskih slogov in še česa.

Čeprav se zaradi povezav s prej omenjenimi pristopi, še posebej tistimi, ki prihajajo iz muzik, namenjenih plesu in zabavi, to sceno večkrat preveč na hitro enači s širokim pojmom »klubskih muzik«, na sceni deluje toliko raznovrstnih poetik, da je takšno poimenovanje zelo kratkogledo in zavajajoče. Nov dokaz za rečeno je album, ki ga tokrat predstavljamo v Tolpi bumov. Gre za album Flock istoimenske zasedbe, ki pravzaprav ni zasedba v klasičnem pomenu, saj gre za peterico glasbenikov in glasbenic, ki so se zbrali v ad hoc formacijo in po nekaj dotedanjih, tudi virtualnih srečanjih v enem samem dnevu v navdihnjenem muziciranju in improviziranju posneli album. Pobudo je dala vibrafonistka in multiinštrumentalistka Bex Burch, ki sicer vodi zasedbo Vula Viel, katere glasba temelji na zvokih glasbila gyil, balafona z elektronskimi dodatki.

Tudi drugi člani in članice te mnogozvočne jate imajo v svojih referencah znane zasedbe in sodelovanja, tako kot pobudnica projekta pa vsi po vrsti igrajo več inštrumentov. Zvoke različnih elektronskih klaviatur in sintetizatorjev prispeva Danalogue iz The Comet Is Coming, Sarathy Korwar skrbi za bobne in tablo, za klavirjem in drugimi tipkovnicami je Al MacSween, pihalka Tamar Osborn, ki drugače vodi bend Collocutor, pa muzicira z basovskim klarinetom, flavto in sopranskim saksofonom. Osnova glasbe, ki jo slišimo na albumu, so bili zapiski Bex Burch, ki si jih je zamislila kot neke vrste notacijo; ta je služila kot temelj za skupinsko muziciranje, ki ga avtorica po angleško imenuje »murmuration«. Beseda hkrati označuje jato škorcev ali pa mrmranje. Zato tudi tak naslov projekta in albuma; tudi nekateri naslovi skladb namigujejo na ptice, mrmranje ali pa dihanje – slednje glasbeniki razumejo kot pomemben gradnik skupnega ustvarjanja glasbe.

»Besedila sem pisala kot notacije za snemanje s poudarkom na dihanju in poslušanju drug drugega. Za vse nas je bilo to potovanje v neznano, kjer nikoli nismo imeli popolnega nadzora.« Tako pravi Bex Burch, mi pa lahko pristavimo, da je treba njeno misel o nepopolnem nadzoru vzeti z zrncem soli. Nemara ni nameravala povedati, da so bili glasbeniki izgubljeni ali nebogljeni, marveč je želela poudariti, da je bila venomer v prvem planu skupno ustvarjena godba in ne njeni posamezni členi. In kaj nam sploh ponuja godba tako izkušenih glasbenikov, ki povrhu obvladajo za cel arzenal glasbil? Enoznačen odgovor je tako nemogoč kot nepotreben. Seveda gre za jazz, a to oznako je treba vzeti v najširšem možnem pomenu in kar se da inkluzivno.

V zvočni in miselni izraz peterice se ob jazzu enakopravno v ospredje posamičnih skladb prerinejo odmevi minimalizma Terryja Rileyja, odkruški hipnotičnih zahodnoafriških ali pa arabskih godb, elektronski ambientalni pasaži, spiritualni in kozmični jazz in še kaj. Golo naštevanje tudi ne pove ničesar, če ne poudarimo, da vsi ti gradniki delujejo povsem naravno in neprisiljeno, saj se zdi, da izhajajo drug iz drugega in da se medsebojno dopolnjujejo in oplajajo. Hkrati pa jih peterica veščih glasbenikov tako pretkano kombinira in sopostavlja, da se poslušalcu večkrat zavrti v glavi ne le od psihedeličnosti muzike, pač pa še bolj od navdušenja nad spretnostjo drsenja med temi gradniki in brezšivnega prehajanja med njimi. Vzemimo na primer uvodno skladbo Expand, naslov katere se sliši kot navodilo, napotek glasbenikom, ki nas v album uvede s počasnimi, zadenfanimi ritmi in otožno se razlegajočim basovskim klarinetom.

Kaj kmalu nosilna pihalska tema izgine ali se, bolje rečeno, potopi v morju drugih zvočenj, ki valovijo in burkajo atmosfero komada v zadeto cinematično godbo, ki obenem deluje znano in skrivnostno. Po drugi strani pa se predzadnja, daljša skladba How Many Are One? začne z zahodnoafriško poliritmijo, ki namiguje, da nas v nadaljevanju čaka kakšna ritmično zelo razgibana in nagruvana tema. A čeprav peterica še kako dobro zna zagruvati, nas v tem, skoraj štirinajst minut trajajočem kosu glasbe ves čas zapeljuje in zavaja. Reči hočemo, da je skladba vse, samo ne enoplastna ali linearna. Prav nasprotno, v njej se prelamljajo in premešajo tako raznorodne tehnike in slogi, da bi kakšni drugi, manj domiselni glasbeniki samo iz kompendija idej ene same skladbe ustvarili cel album …

Londonska nova jazz scena nas torej še naprej preseneča in navdušuje z novo godbo, ki črpa iz širokega nabora tradicij, ki so ali pa še večkrat niso povezane z jazzom. Slednji se je tako ali tako vedno prenavljal in se znova samoizumljal ne le s kršitvijo pisanih in nepisanih pravil, ampak tudi s sprejemanjem drugih zvrsti in tradicij. To se z jazzom v bistvu dogaja že od samega začetka, kar trdovratni puristi vedno pozabljajo in vztrajajo pri »čistem jazzu«. Ampak jazz je najbolj čist ravno takrat, ko je najbolj kontaminiran, sploh z zvrstmi, ki ponujajo drugačen vpogled v naravo improvizacije in eksperimentiranja, ki sta tako ali tako temeljni gonili vsakega, ne le glasbenega ustvarjanja.