Kollapse: AR
Fysisk Format, Vinyltroll Records, Head Records, 2024
Klin se s klinom zbija, bolečine najbolje premagamo z novimi bolečinami, krik pa moramo preglasiti s še intenzivnejšim krikom. Poznate tisti občutek, ko tesnoba takó reže, da želite kričati, toda tega ne zmorete, potem pa obiščete kakšen koncert? Začutite, kako glasbeniki kričijo tudi v vašem imenu. Vpijate ugodje med sproščanjem vsega, kar utesnjuje, medtem ko se vsaka celica v vašem telesu združuje v eno z zvokom.
Tako prijetno uničujoče zveni nova plošča danske zasedbe Kollapse. Kratek naslov – AR – v prevodu iz danščine pomeni brazgotine, ob besedi brazgotine torej stoji beseda kolaps. Verjetno ni treba posebej pojasnjevati povezave, toda ob besedi kollapse se porodi tudi vprašanje, ali se ni morda zasedba poimenovala po istoimenskem albumu švedske posthardcore zasedbe Breach, ki je bila aktivna med letoma 1994 in 2002. Trio Kollapse sestavljajo bobnar Peter Drastrup, basist in vokalist Thomas Martin Hansen ter kitarist in vokalist Peter Clement Lund. Glasbeniki so aktivni od leta 2012, ko so izdali prvi EP, skupaj z albumom AR pa so do danes izdali tri dolgometražne plošče. Dolgometražni prvenec Angst je izšel leta 2017, nato leta 2021 plošča Sult, ki je zasedbi prinesla nekaj več prepoznavnosti, osmega marca letos pa je izšla še aktualna plošča AR, ki je celovito zaobjela in nadgradila dosedanjo diskografijo tria Kollapse.
Album odpre naslovna skladba albuma, krajši uvodni komad z izmenjajočimi se kriki, obdanimi s hrupno osnovo, ki jo občutimo kot kitarski efekt distorzije. S tem se takoj na začetku razkrije vzdušje celotne plošče, zareže neposredno v nas. Drugi komad, Autofagia, načetega vzdušja ne pogasi, temveč suvereno prevzame štafeto z nekaj preprostimi kitarskimi rifi, dokler se ne priključi uničujoča ritem sekcija z bobni in basom. Kollapse zvenijo kot končna sprostitev od vztrajnega potlačevanja travm, težav in frustracij z izstopajočim poudarkom na ritmu in v kombinaciji z vokali, ki utelešajo sila poznane občutke brezizhodnosti.
Intenzivnost plošče nekoliko pojenja v četrti skladbi Form, v kateri se ritem toliko upočasni, da lahko naracija albuma zadiha, z njo pa zadiha tudi poslušalec. Edina spremenljivka, ki nikoli ne popusti, so vokali, prepričljivo vdani vlogi osvobajajočega odpiranja ventilov. Zasedbo navsezadnje zanimajo eksistencialna vprašanja, ekspresionizem in osebne stiske, z glasbo želijo člani benda utelesiti žgoče občutke praznine vsakdana, s krikom pa zarezati v mračnost sveta, ki jo doživljajo tudi sami. Benda žanrsko po eni strani ne moremo preprosto ožigosati, po drugi pa ga lahko osebi, ki ji je domač zvok zasedb, kot sta denimo Great Falls in Kowloon Walled City, opredelimo vsaj v odnosu do omenjenih in njim sorodnih bendov. V recenziji plošče Great Falls Objects Without Pain smo se nekoliko dotaknili žanrov noise rocka in posthardcora, na presečišče katerih zlahka umestimo tudi zasedbo Kollapse, čeravno ta ista kategorija ostane še vedno enako ohlapna.
Zvok benda Kollapse torej lahko opišemo z oznakami posthardcora, noise rocka in sludge metala, kar v grobem pomeni preizkušanje žanrov oziroma poigravanje z značilnostmi doom metala, hardcora, noisa in tudi postpunka. Toda bolj kot opredelitev zvočne podobe je za zasedbo pomembna izkušnja oziroma čutenje ob zvoku, kajti glasbe ne ustvarja zavoljo zvoka samega, pač pa zaradi potrebe po raztreščenju življenjskih izkušenj, ki v skupnost povezujejo tako glasbenike same kot tudi poslušalce. To zasedba preprosto ponazori z že omenjenimi kriki, ki jih poslušalec, naklonjen takšni glasbi, zlahka posvoji, ponotranji, podobno pa se godí tudi z uničujočo ritem sekcijo, ki jo sestavljata bobnar in basist.
Vzdušje na albumih zasedba Kollapse jasno ponazori tudi z vizualno podobo. Naslovnico plošče Angst je krasila nadvse abstraktna slika človekovega obraza, naslovnico za album Sult je zamenjala nazorna podoba obraza, slečenega kože, z izstopajočimi, široko odprtimi očmi, ki dajejo vtis, da jih ni mogoče zapreti. Aktualni izdelek pa krasi podoba človeške glave v živahnem, magenta odtenku roza barve z obrazom, razžrtim od kisline, razbrazdano združenem v en sam tok utekočinjene kožne površine.
Kollapse se lahko pohvalijo tudi s sodelovanjem s Scottom Evansom, kitaristom zasedbe Kowloon Walled City, ki je zmiksal komade za ploščo AR, s tem pa zasedba zasluženo cilja na nekaj več prepoznavnosti. Čas je, da se brezizhodnosti, ki med nas vdira bolj ali manj iz Združenih držav, pridruži še truma glasov obupa iz Evrope in drugod, ker stare brazgotine lahko premagamo samo z novimi brazgotinami. Klin se s klinom zbija …
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj