Manja Ristić in Giovanni Di Domenico: Alinea
Inexhaustible Editions, 2022
V Tolpi bumov se tokrat zopet prepuščamo kuratorski roki v Ljubljani nastanjenega madžarskega ljubitelja eksperimentalne glasbe, založnika in promotorja Lászla Juhásza, skrbnika kataloga Inexhaustible Editions, ki redno nudi širok nabor iz mednarodnega bazena improvizatorjev in skladateljev takšne in drugačne žanrske eksperimentalne glasbe, predvsem v razponu med prosto improvizacijo in sodobno komponirano glasbo. Plošča Alinea, ki se ji posvečamo tokrat, je izšla na prvi dan oktobra lani in nam predstavlja sodelovanje med dvema glasbenikoma iz, recimo temu, širše lokalne geografije.
Giovanni Di Domenico je italijanski pianist, izvorno iz Rima, delujoč v Bruslju, Manja Ristić pa je violinistka in mojstrica terenskega snemanja, razpeta med srbsko prestolnico in hrvaškim otokom Korčulo. Oba na Radiu Študent poznamo, gotovo najbolje iz specializiranih oddaj o glasbi. Manja je bila sicer kot ustvarjalka s širšega področja Balkana v zadnjih petih letih tu deležna več pozornosti; med drugim smo leta 2020 v Tolpi bumov predstavili njeni dve izdaji Water for Fire in the naked flame trembles in an empty room, spoznavali pa smo jo tudi v kontekstih projektnega sodelovanja z lokalnimi promotorji, predvsem zavodom za procesiranje sodobne umetnosti CONA. Giovanni, na drugi strani, je mednarodno močneje uveljavljen igralec, ki se lahko pohvali s sodelovanji z nekaterimi velikani sodobne eksperimentalne glasbe, med drugim z Nateom Wooleyjem, Arvom Henriksenom, Jimom O'Rourkom, Okjung Li in Tošimarujem Nakamuro. Tukajšnjih odrov v daljšem obdobju, kolikor nam je znano, žal ni videl, premoremo pa v arhivih tehle valov besedilo Tolpe bumov iz prvih dni leta 2018, ko smo predstavili njegovo solistično ploščo Insalata Statica, ki jo še vedno prav radostno priporočamo.
Alinea je plošča oddaljenega sodelovanja, torej dela na daljavo, kakršnega specifike spremni tekst k plošči povezuje s postkovidnim stanjem sveta, predvsem odtujevanja digitalno neposredovanih družbenih odnosov. V odsotnosti omenjenega spremnega besedila bi sicer težko interpretirali káko homogeno pomensko linijo idej, vključenih v ploščo. Tematiziranje postkovidnih konkretnih in simbolnih distanc je tu sicer, tako se zdi, bolj naključna opazka, izrečena v kontekstu metode nastanka plošče. Kot namreč nakaže tudi samo besedilo, so glasbeni ustvarjalci takšnih dinamik komunikacije ob ustvarjanju vajeni že dolgo, pravzaprav jih s pridom izkoriščajo. Naslova dveh sklopov skladb, Lune Di Giove oziroma Jupitrove lune in Fantasmi Appiccicosi oziroma Lepljivi duhovi, namigujeta vsak v svojo smer, a vsekakor brez tematske linije, prav tako je sam naslov Alinea, hja, pač, a-linijski, v vsem skupaj vsekakor protilinijski, najverjetneje kar čista estetika – lep, fino zveneč, alter.
Vrnimo se torej mimo promocijskih besedil k metodi ustvarjanja. Giovanni in Manja, ki se poznata že dolgo, sta ploščo v celoti posnela na daljavo. Glede na odnos med naslovi teh kosov in samo zgradbo glasbe Alinea deluje kot pretežno Giovannijevo skladateljsko delo oziroma njegovi klavirski parti delujejo kot temelji, okoli katerih vijugajo, zijajo in pihajo Manjine violine, pretežno v ozadju pa ves čas sem ter tja šetajo prav tako njeni številni terenski posnetki, drobni zvoki in šumi predmetov. Klavirske osnove so nastavljene kot minimalistični razvoji repetitivnih fraz, ki niso pretirano izvirne in tudi ne vpadljive, slonijo predvsem na drami občutij samotnega, distanciranega, odrezanega hrepenenja, vsekakor prej kot nostalgičnih skominov. Di Domenicov pianizem tu spominja na improvizacije za solo klavir Giacinta Scelsija, čeprav je manj solipsističen, manj duhaboječe posvečen sam vase. Vzdušje plošče tako z vsemi plastmi godalnega patosa in razosebljenih, nevtralnih šumov okolja v najboljšem deluje samostansko kontemplativno, če že ne Pärtovsko sveto, razvleče pa se tudi v prav turobno. In čeprav obe kompoziciji z razvojem in na trenutke tudi gostim nasnemavanjem zaznamujejo gibanja v tempu in dinamiki, ves čas vzdržujeta monoton ton, ne prehajata, kvečjemu se vračata in vračata. In vračata.
Oba ustvarjalca na Alinei vsekakor demonstrirata lastne kapacitete. Oba šolana glasbenika in v določeni meri vsekakor virtuoza svojih inštrumentov sta tukaj predvsem ambiciozna, vendar morda njuna ambicija ob tokratni demonstraciji ne seže zares onkraj materiala. Ostane zgolj vzdušje, in to ima tudi lahko svoj čas in svoje mesto.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj