Maoupa Mazzocchetti: UXY Dosing ©

Brothers From Different Mothers, 2021

V sodobni glasbeni umetnosti človek pogreša malo več modernističnega zanosa. Le redkokateri glasbenik si danes drzne govoriti o tem, da je ustvaril nekaj novega, pa čeprav z nekaj zdrave samoironije. Toda spremni tekst k tretjemu solo albumu v Belgiji situiranega italijanskega producenta in didžeja Maoupe Mazzocchettija z naslovom UXY Dosing© daje vtis pravega modernističnega manifesta. Starega znanca naših radijskih frekvenc, ljubitelja analognih mašin in all things weird se spomnimo po ekstravagantnem reggaeton albumu Luna Nueva iz leta 2019, ki je nastal v sodelovanju s francosko producentko Claro!. Še bolj pa po albumu Gag Flag iz leta 2018, enemu bolj samosvojih kantavtorsko-elektronskih dolgometražcev zadnjih let, ki bi ga lahko označili za nekakšen izrodek grotesknega popa ... Ali – še raje – kot soundtrack za bad trip epizodo islandske otroške TV-serije LazyTown.

Glasba / Tolpa bumov

Maoupa Mazzocchetti: Gag Flag

S popom, orientalo in kitaro začinjena elektronika

Špela Cvetko

 / 4. 1. 2019

Z aktualnim albumom nekonvencionalni Italijan v svojem opusu odpira novo poglavje. V spremnem tekstu beremo, da je UXY Dosing© radikalni naslednik minimalizma; je maksimalističen žanr elektronske glasbe, ki ni vezan na specifičen stil ali estetiko in ki ga povezujemo s praksami zvočne umetnosti. V ospredju so na heterogenost, aranžmajske jukstapozicije in konflikti med posamičnimi zvoki. Kateri koli zunanji vpliv lahko služi kot potencialni material za obdelavo. Vendar ne gre le za sosledje posamičnih žanrskih karakteristik, pač pa za eksperiment brez primere, iz katerega se rodi MDM - maximal dance music.

Spremni tekst fino zaobjame vse specifike sodobnih hibridnih elektronskih muzik, ki se izmikajo vsakršnemu predalčkanju. V sferi napredne elektronike lahko v zadnji dekadi opazujemo trend maksimalizma kot protipola minimalizma. Ameriški muzikolog Richard Taruskin v svojem delu Music in the Early Twentieth Century iz leta 2010 maksimalizem prepozna v glasbeni avantgardi zgodnjega 20. stoletja, recimo baletu Pomladno obredje iz leta 1913 Igorja Stravinskega. Taruskin govori o jačanju glasnosti, povečanju zvočnih resursov, sprejemanju disonance in saturacije, kalejdoskopskem kombiniranju različnih zvočnih motivov in o tem, da so barve zvoka zasičene s pomeni. V 21. stoletju lahko izvore posodobljenega maksimalizma iščemo pri Skrillexu in njegovem amerikaniziranem dubstepu iz leta 2010, ki se je kasneje transofrmiral v EDM. Njegovo estetiko sta zaznamovali ekstremna saturacija in jakost zvoka, pa tudi norčave kombinacije zvočnih elementov. Nekje na sredini prejšnje dekade pa se je konsolidirala še maksimalistična hyperpop estetika – in ostalo je zgodovina. 

Sorodna izhodišča definirajo tudi album UXY Dosing©, ki predstavlja svojevrstno sintezo dekonstruiranih postklubskih estetik zadnjih let. Že uvertura nam da vedeti, da imamo opravka z nečim, kar je »too weird to live, too rare to die«. Visokoresolucijska zvočna podoba posamičnih komadov je prerešetana z raznimi zvočnimi prebliski; ritmi se neopazno prelivajo en čez drugega, njegova sintovska arhitektura pa spominja na izkušnjo virtualne resničnosti, pri kateri prostor nastaja neposredno pred nami. V komadu Moon Is a Bell for Meteor glas mehiške vokalistke Vice Pacheco poskakuje po fragmentiranih reggaeton ritmih, medtem ko v ozadju odzvanjajo digitalno-kovinske sintovske abstrakcije. Ob blaznih industrial brejkih komada Serenade to a Gelatin, pri katerem je sodeloval egipčanski producent ZULI, si prav lahko predstavljamo breakdance bitko med humanoidnimi roboti podjetja Boston Dynamics. A komad se iz vročičnega vajba vrhunca noči v zaključnem delu nenadoma prelevi v komorno kompozicijo za godala. Na srečo gre verjetno le za poseben Mazzocchettijev humor, ki ga še bolje uteleša 41-sekundni štikl EDMeme (feat. Phillip Jondo) – nekakšna interna šala na račun EDM maksimalizma, ki od pretirane ekstatičnosti implodira sam vase. 

Industrijsko obarvan metal grime komad Luxembourg Station and Me(n)tal zveni kot skladba za sintetiziran bas in ansambel kovinskih perkusij. Kompozicija Rekt II, pri kateri sodeluje gostujoča vokalistka Charmaine Lee, pa zaradi izmaličenih, peklensko procesiranih vokalov učinkuje kot poklon satanovim litanijam ameriške avantikone Diamande Galás. Na še najmanj toliko nepričakovanih nasprotij naletimo v sklepnem delu albuma. Mon Dico recimo prinaša preplet bližnjevzhodnega melosa, mrakobnih trap beatov in predirljivega zvoka violin iz grozljivk, medtem ko UXYTalking App© predstavlja Mazzocchettijev doprinos k raziskovanju še neraziskanih potencialov jungla skozi prizmo galerijsko tridimenzionalne zvočne podobe. Sklepna Guido Always Wins in the End pa v spomin prikliče scene iz italijanskih triller krimičev, znanih kot giallo.

UXY Dosing© obstaja svetove stran od ideje prijetnega poslušanja. Je resen zalogaj – tudi za najbolj zagrizene zagovornike novih zvočnoestetskih smernic. Zahteven pa ni zaradi samega zvočnega dizajna, saj je tudi sredinska publika že skoraj vajena pop maksimalizma à la Sophie, ki posega tudi po hrupu in drugih nepopovskih prvinah. Gre bolj za to, da se v komadih, ki so v povprečju dolgi okoli tri, štiri minute, preprosto zgodi več, kot so naši možgani zmožni procesirati. Posledično poslušalec težko ponotranji fluidne aranžmaje posamičnih komadov, ki včasih zvenijo kot grotesken amalgam štirih ali petih drugih skladb. A upamo si trditi, da bi se vsaj polovica štiklov, vključenih v album, odlično obnesla tudi v postkoronskem klubskem kontekstu. S tem pa Mazzocchetti upravičuje visokoleteče koncepte iz spremne besede … Maximal Dance Music je rekonstruirana dekonstruirana klubska muzika za iskalce čudnega čutnega maksimalizma v elektronski muziki.