Sigur Rós: Átta
Krúnk, 2023
Ob prelomu tisočletja se je mednarodno uveljavila islandska skupina Sigur Rós. V tistih časih je bil postrock resda na vrhuncu popularnosti, toda islandska zasedba se je od žanrskih vrstnikov razločila predvsem po drzni zvočni paleti in falzetnih napevih vokalista Jónsija. Ti so včasih v islandščini, včasih v izmišljenem jeziku, vselej pa polni čustvenega naboja, ki presega jezikovne meje. To je skupini omogočilo univerzalen domet in preboj do introvertirancev po vsem svetu. Poleg tega je zaradi nenehnega ustvarjalnega dinamizma z vsakim novim albumom dosegla nov nivo. Gre namreč za ene tistih glasbenih izvajalcev, pri katerih ima vsak album razločevalen in razpoznaven zven. Kaj je torej novega na bendovem osmem albumu Átta?
Predvsem je vredno omembe, da je od prejšnjega studijskega izdelka Kveikur minilo deset let, kar zaznamuje konec najdaljšega studijskega premora skupine doslej. Zasedba Sigur Rós je v vmesnem času doživela spremembe v svoji sestavi, koncertno pa je bila vseskozi aktivna – v naših krajih je nedavno nastopila v Šibeniku konec julija. Hiatus bi utegnil imeti dva možna izida: bodisi da je skupina iskala navdih in bi v tem primeru skladbe zvenele neizvirno, bodisi da je album nastajal deset let, kar bi se poznalo na neenakomerni konsistenci albuma. Lahko si oddahnemo – Átta se izogne obema možnostma. V nekem smislu je tako, kakor da nikoli niso nikamor odšli; kljub temu pa ob podrobnejšem poslušanju album vseeno odseva duhá časa, v katerem je nastal.
Če je bil predhodnik Kveikur eden od bendovih najtežjih izdelkov, v smislu perkusivne poudarjenosti in temačnosti zvoka, je tokrat nihalo zanihalo v nasprotno smer. Tolkalskih elementov na novem albumu skorajda ni, kar album Átta navdaja z navidezno lahkostjo. Toda neupravičeno bi sklepali, da album ne premore čustvene teže – tu bi se nam uporaba analogije iz fizike maščevala. Namesto tega intenziteto gradi z dramatično rabo orkestra, elektronskih zvokov in klaviatur, denimo s kontrabasovsko ozemljitvijo v skladbi Blóðberg. Za inštrumentalno hrbtenico albuma je tako poskrbel London Contemporary Orchestra, glasbeni sestav, ki obstaja od leta 2008 dalje in je sodeloval med drugimi tudi s skupinama Foals in Radiohead ter s Frankom Oceanom.
Glasba tokrat nima močnih ritmičnih elementov, ki bi s ponavljanjem ritma ustvarjali časovno razliko. Po svoji cerebralnosti in umirjenosti je album Átta podoben bendovemu albumu Valtari iz leta 2012. Ob poslušanju tako ustvari časovni mehurček, ki nas vrže iz vsakdanjega toka časa. Ob ubranem poslušanju je dejansko težko oceniti, koliko časa je minilo od začetka neke skladbe – da bi to uvideli, se moramo med poslušanjem orientirati glede na neko zunanjo referenčno točko, pogledati na uro.
Poleg časovne zamaknjenosti pa album zagotavlja tudi prostorsko bogato izkušnjo – toda ne zunaj, temveč v tistem notranjem prostoru v glavi, v katerem in skozi katerega doživljamo poslušano. Ena od odlik skupine Sigur Rós je tako ustvarjanje psihogeografskih vtisov, intimno prepletenih z jakostjo občutenja glasbe. Skorajda lahko govorimo o subjektivni kinematografiji glasbe, še posebej v trenutkih, kot je nastop prostranih zvokov klaviature na skladbi Skel. Drugače povedano, glasba albuma Átta je izrazito lepa, malodane sublimna, njeno poslušanje pa izrazito telesno. Neredko namreč izzove to, da nas ob poslušanju spreleti srh. To lahko pripišemo natanko odmerjenemu razmerju med pričakovanim in presenetljivim, kar pa skupina doseže intuitivno, na ravni tako kompozicije kot izvršitve.
Namenimo še nekaj besed zgodovinskemu trenutku albuma, ki se povezuje z njegovim smislom. Njegova naslovnica ne prikazuje fantastičnih motivov ali abstraktnih pokrajin, temveč je na njej mavrica v ognjenih zubljih. Vokalist Jónsi, gej, je motiv, ki v naših krajih zlovešče spominja na prizor z letošnje parade ponosa, v nekem intervjuju sicer povezal z napadom na pravice LGBT+ oseb. Toda v isti sapi je album izvzel iz političnega diskurza, češ da skupina ustvarja le nevtralno glasbo. Ne glede na Jónsijev deklarativni univerzalizem pa naslovnico lahko razumemo kot sestop skupine z nebesnega sveta nekonfliktne in vsevšečne glasbe v opredeljenost in zavzemanje drže.
Na ravni diskografije Sigur Rós se album torej kosa z dosedanjimi prizadevanji, kar je spoštovanja vreden dosežek že sam po sebi. Poleg tega njegova časovna raztelešenost ponuja ne homogeno, temveč toliko bolj potopitveno izkušnjo. A če so predhodni izdelki ponujali popoln eskapizem, pa bendov osmi album kot s kavljem ostaja pričvrščen v svojo družbeno realnost. Skupine Sigur Rós torej ni zgolj povzdignil na naslednjo ustvarjalno etapo, temveč je odstrl neko povsem novo razsežnost bendovega delovanja.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj