Slowdive: everything is alive
Dead Oceans, 2023
Slowdive iz angleškega Readinga so kot skupina obstajali in sploh izvedli vse, po čemer so zasloveli, v pičlih šestih letih, med letoma 1989 in 1995 – po tem so namreč razpadli. V teh šestih letih so bili eden od motorjev tako imenovane »scene, ki proslavlja sámo sebe«, kakor so novinarji imenovali kulturno formacijo, ki se jo je šele kasneje povezovalo z žanrskim deskriptorjem shoegazing ali shoegaze. Slabšalni izraz »the scene that celebrates itself« se je namreč nanašal na dejstvo, da so bili obiskovalci koncertov najpogosteje tudi sami glasbeniki, tako da je šlo za nekoliko zaprt krog ljudi, ki je navzven deloval elitistično. Do danes je shoegaze dosegel diametralno nasproten status skoraj univerzalne priljubljenosti, ključno vlogo pa je pri tem igrala prav skupina Slowdive.
Danes pogosto pozabljamo, da je bil ta bend sprva kritiško precej porazno sprejet in da je zaživel šele v 21. stoletju, torej po tem, ko je bil v devetdesetih prisiljen v prenehanje delovanja. Člani Slowdive so leta 1989 podpisali pogodbo z založbo Creation Records, katere šef Alan McGee je znal najti sveže in nove ustvarjalce, kot so bili Primal Scream, My Bloody Valentine in The Jesus & Mary Chain. Toda tvegan poslovni model založbe, pri kateri je izhajala glasba jutrišnjega dne, se finančno pač ni obrestoval. Zato je moral McGee založbo prodati korporaciji Sony, nato pa jo je skoraj čez noč rešila britpopovska senzacija Oasis. Temna stran rešitve založbe pa je bila ta, da ni več popuščala neprofitabilnim ustvarjalcem.
Teden dni po izidu albuma Pygmalion februarja 1995 je založba Creation Records prekinila sodelovanje s skupino Slowdive, ta pa je kmalu po tem razpadla, saj so jo zapustili kar trije od petih članov. Preostali trije člani so nato svoj ustvarjalni potencial usmerili v projekt Mojave 3, nekakšen country spinoff benda Slowdive. V prihodnjih dveh desetletjih pa se je javno mnenje o skupini prevesilo v odobravanje ali pa kar oboževanje, album Souvlaki pa je postal ikona psihedeličnega hrupa britanske glasbe devetdesetih. Skupina je nato leta 2014 ponovno začela koncertirati, leta 2017 pa se je vrnila s studijskim albumom, naslovljenim Slowdive.
Enako bi lahko trdili za album everything is alive, izdan letos. Skupina tokrat ni bila pod pritiskom pričakovanj, povezanih s comeback albumom, in je tako lahko nekatere stvari storila sploh prvič. Ena teh stvari je, da so lahko varno izdali svoj lastni pop hit, namreč singel kisses, ki je napovedal izid albuma. Ta je strukturno v album umeščen na način, da izstopa kot živahnejša enota, nikakor pa zaradi tega ne trpi njegova kakovost. Če bi obstajalo nekaj takega, kot je klasičen zvok Slowdive nasploh, bi ga mogoče najbolje zastopala prav ta skladba.
Podobo albuma tudi tokrat tvorijo prvine, ki smo jih od benda že slišali, a se jih ne moremo naveličati. Tu je megleno razvlečena kitarsko-sintesajzerska atmosfera, ki jo prečijo ostrejše, a še vedno ne grobe kitarske linije, nekako tako kot sončni žarki prebadajo zakajeno sobo. Tu sta tudi vokala Neila Halsteada in Rachel Goswell, vedno v tisti zlati sredini med sramežljivim šepetom in tovariško tolažbo. Če bi imela skupina svoj značaj, bi lahko rekli, da ga v raznolikem naboru skladb albuma everything is alive tako poglobi kot tudi razširi.
Toda to bi bila premočna teza: Slowdive so doslej, in tudi tokrat, vsakič izumili nov izraz. Glasbo novega albuma deloma opredeljuje bendov ustvarjalni pristop. V intervjuju je frontman povedal, da je material napisal na modularnem sintesajzerju za načrtovan solo projekt, ki ga je opustil. In reči je treba, da je bila Halsteadova odločitev nič manj kot dobra. V skeletu skladb to sicer lahko slišimo zlasti v začetku uvodne shanty, v chained to a cloud, ki je grajena okoli arpedžiranega kroženja, in v zaključnem komadu the slab, ki sploh predstavlja skok v žanrsko neznano. Spet na drugih delih albuma se je sled procesa pisanja v medigri glasbil dodobra izbrisala.
Še očitneje kot na predhodnih albumih je slišen vpliv skupine The Cure in predvsem kitarskih poigravanj Roberta Smitha, na primer v skladbi andalucia plays. Poleg tega si z The Cure deli še eno lastnost – naslov everything is alive lahko umestimo v kontekst romantične filozofije in njene sle po neukročenosti. Zdi se, da so med snemanjem albuma sunkom hotene spontane ustvarjalnosti sledili intervali urejanja, zbiranja in usklajevanja, kar trezni premišljenosti predhodnega albuma zoperstavlja vtis rahlo omamljene organskosti in živosti.
Album everything is alive se zaradi vsega tega posluša nekako tako kot stvaritev odrasle osebe, katere talent so v otroštvu zatrli ali spregledali. Skupina Slowdive ima namreč še veliko za pokazati in niti približno ne obuja slave preteklih dni – saj te takrat pač ni bilo. Tako je mogoče, da kaže zrelost in izvirnost obenem – in, kar je najvažneje, še nobenih znakov izčrpanosti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj