The Frictions: Torch

Maraton Records, 2019

Danes se v Tolpi bumov podajamo na navidez brezbrižno nočno vožnjo po kaki stari in načeti slovenski hitri cesti, predvsem stran od glavne prometne infrastrukture, pomembnežev z audiji in vsega takega ... Rokenrol to ta čas rabi. Ta svet, ta muzika danes mu ne more odgovarjati, zato vintage feel, zato te stare ceste, zato tudi prepite noči. Torch je bakla, morda bojna bakla, morda pa zgolj sveti v temi. In v primeru zasedbe The Frictions je Torch, naslov njihovega letošnjega novega albuma, metafora, plodovita v obeh nakazanih pomenih. Rokenrol je v ideji tudi še danes bojevniško vozilo, četudi je sovražna vojska investirala javna sredstva v neznane leteče predmete. In zato želi naš mali žanr razsvetliti temo, a svetloba, ki jo mečejo njegove prizemeljske bakle nikakor ne zareže v noč, skozi katero tam nekje zgoraj, nad, daleč in vuhmepiševsko, kakor časovno – iz neke bajeslovne prihodnosti – in od človeškega stika oddaljeno švigajo plovila nadzora in moči. Resnično bedna in izgubljena situacija je to, takšna, ki ustvari tudi veliko nove teme, nov srednji vek, novo predrazsvetljenstvo, novo sektaštvo.

Glasba / Tolpa bumov

BERNARD KOGOVŠEK: HORIZON IN THE MIST

Na veliko zanimivejša pota ...

Andrej Dujc

 / 2. 2. 2019

Veliki problem rokenrola danes je zanikanje, ki ga povzroči izguba perspektive, prizemljenega zornega kota, ko bakla ugasne. To je danes tako zelo očitno - koliko te muzike je izgubilo vsako kritično ost, občutek odgovornosti tudi navzven, zmožnost samodiagnoze. Morda se zato tisti redki pronicljivi starejši segment žanra posveča predvsem osnovam in minimalizmu žanrskih značilnosti, tako kot The Frictions na novi plošči. Bend, sestavljen iz ostankov v tem prostoru legendarnih Hic Et Nunc - Tomija Popita in Bernarda Kogovška, v družbi z Luko Šaleharjem ter osamelcem Chrisom Eckmanom, kot posameznikom že tako svojevrstno baklo na sceni, deluje zdaj že slabo desetletje. Od prvenca Halogen Sky (v naslovu mimogrede čisto slučajno vzporedne metafore pravkaršnjemu simbolnemu natolcevanju o cestah, baklah in NLP-jih) so zdaj po osmih letih in po kar nekaj tehničnega zavlačevanja povili nov album, ki zveni hermetično, staro, že slišano – na absolutno zavesten način. Bend tu išče osnove svoje godbe, spet preigrava osnovne riffe in bobnarske vzorce, spet išče pomen v vzorcih muzike, ki jim je še nekaj pomenila. Njihove nove pesmi so napisane kot stare, prototipske pesmi in njihovi aranžmaji stojijo brezhibno. Muzika nas tu spomni na preštevilne bende in vas bo spomnila na mnoge drage noči. V basovskih linijah in nekaterih kitarskih vložkih vas bo res spomnila tudi na nekaj sodobnejšega, na čas po bluz-rokerskem preigravanju, vendar ne skrbite, The Frictions niso šli nikamor daleč, njihovi škornji so še vedno umazani v tistem močvirju.

Če rokenrol lahko kam resnično še sili, mora siliti tja, vendar zato, da bi samega sebe opomnil na to, kaj je tam res bilo. Nikakor zaziranje nazaj, nikakor nostalgija, nikakor zastarelost, konservatizem. Bila je preproščina, samoizučenost, širšedružbena zavest. In če mora muzika siliti nazaj v osnove, da bi nakazala metode preživetja, pa naj, preveč jih je že izgubljenih. Posamezniki v The Frictions kajpak to niso ...