ART-AREA 220

V 220. izdaji oddaje Art-Area prisluhnite refleksiji aktualnega 30. grafičnega bienala. O bienalu ter o današnjem razumevanju in pomenu grafike je premleval Bojan Stefanović.

V nadaljevanju prisluhnite intervjuju z Emino Djukić in Jako Krambergerjem. Jasna Jernejšek se je z umetnikoma pogovarjala o njuni razstavi Iskanje obzorja, o njunem sodelovanju in o prepletu dveh medijev, fotografije in poezije.

30. GRAFIČNI BIENALE

Letošnji Ljubljanski grafični bienale se v svoji jubilejni 30. izdaji po krajšem predlanskem izletu v polje živega dogodka kot izraznega elementa sodobne grafike tokrat vrača h koreninam, in sicer k premisleku o naravi grafičnih procesov. Vsaj tako pravijo organizatorji bienala. Dejstvo je, da grafika kot likovni umetniški izraz že dolgo ni več to, kar je nekoč bila. Pri tem ne gre za neko krizo ali rojstvo nove umetnosti iz pepela stare, temveč za čisto naraven proces evolucije žive umetnosti, ki se spreminja in prilagaja novim okoliščinam zavoljo tehnoloških in posledično družbenih sprememb.

Umetniki se kot produkti svojega kulturnega okolja odzivajo na spremembe slednjega in posledično njihova umetnost reflektira novonastala stanja in probleme sodobnega človeka. Tako je tudi grafična umetnost od svojega nastanka pred nekaj stoletji doživela precej sprememb. Ob tem velja poudariti, da se spremembe niso dogajale zgolj na ravni tematike in motivov, temveč tudi in predvsem na ravni izbire medijev, diskurzivnih in umetniških praks, časovno-prostorske umestitve del ter večznačnosti umetniškega izraza.

Zato ne preseneča, da je osrednja razstava bienala z naslovom Prekinitev, ki jo je kurirala kustosinja Deborah Cullen iz New Yorka, posvečena ravno razvoju na področju grafike v sodobnem času. Če povzamemo uradno besedilo bienala, so se postopki tiskanja razširili in dotaknili številnih zvrsti sodobne likovne umetnosti. Medtem ko so se nekateri tradicionalni mediji prilagodili in ohranili pomen, so drugi utonili v pozabo. Po drugi strani se zdi, da se digitalne prakse dokončno uveljavljajo kot legitimna orodja umetniškega izražanja.

30. ljubljanski grafični bienale je tako s precej številčnim naborom domačih in tujih umetnikov poskušal prikazati, kako se slednji odzivajo na sodobne komunikacijske procese in orodja, kakšen je sodobni pogled na tradicionalne metode, in kako se nove tehnologije tiska uporabljajo v umetniških raziskovanjih. Smisel teh umetniških prizadevanj pa je raziskati, na kakšen način sprejemamo informacije, kako se sporazumevamo in v kolikšni meri ne razumemo sveta.

Znanost in tehnologija sta v zadnjih desetletjih postali vse bolj pogosti temi umetniškega raziskovanja. Nasičenosti navkljub je tematika povsem primerna. Tehnologije se v umetnosti še nismo prenajedli oziroma očitno še ne razumemo vsega. Prekrivanje in združevanje umetnosti in tehnologije na področjih robotike, biotehnologije, nano delcev, razširjenih komunikacijskih kanalov in protokolov, socialnih omrežij, video in sound arta in še marsičesa drugega služi predvsem preizpraševanju in raziskovanju odnosa med človekom in njegovo tehnologijo, ki ga je določeni filozof pred časom opredelil kot nesrečni zakon.

Čeprav Znanost vse natančneje secira človeka in naravo in čeprav se tehnologija nekontrolirano množi, širi obzorja in potencira možnosti, posamezniki tega sveta ne razumemo več. Naraščajoča kompleksnost sodobnih družb je tolikšna, da preprosto uhaja racionalni razlagi in refleksiji. Množenje prostorskih in časovnih identitet ter neskončnost vsakovrstne izbire vodi v patološka in shizofrena stanja zavesti. Globalizaciji navkljub, bolj tehnološko je razvita družba in večje kot je mesto, v katerem živimo, močnejši je ta neusmiljeni tok zavesti, ki mu na videz ni mogoče uiti. Kustosinja osrednje razstave bienala Deborah Cullen prihaja iz New Yorka. Za naslov in leitmotiv dogodka si je izbrala pojem Prekinitve. Kot pravi sama, prekinitev razume kot trenutek za premor, oddih in predvsem čas za razmislek. Z drugimi besedami, prekinitev sodobnega toka zavesti in oddih od nesmiselnosti človeškega stanja.

Morda bi takšno prekinitev in premor od nesmisla svojega trenutnega človeškega stanja potrebovali tudi neznani storilci, ki so pred nekaj dnevi uničili več razstavnih panojev na Jakopičevem sprehajališču v parku Tivoli. Ena izmed spremljevalnih razstav bienala s pomenljivim naslovom Roka Roki se je tako žal končala prezgodaj.

Če je umetnik produkt svojega kulturno-tehnološkega okolja in če je umetnost potemtakem refleksija tega okolja, potem nam ravno evolucija grafične umetnosti ponuja zanimiv vpogled v stanje sodobnega človeka oziroma v naš nesrečni zakon s tehnologijo. Transformacija umetniške zvrsti, ki obstaja že od 15. stoletja, je morda še bolj zanimiva kot pojav nove oblike umetnosti, ki ne nosi še nikakršne relacije do preteklosti.

Tisto, kar zaznamuje grafično umetnost že od samega začetka, je odnos med originalom in kopijo, pri čemer je ponavljanje del umetniškega diskurza. Grafika je tista tehnologija, ki ima najdaljšo tradicijo koncepta ponavljanja: je nekakšna zgodovina ponavljanja v likovni umetnosti. S svojim multiplativnim značajem je pogosto posegala v sam koncept umetnosti in ga tako spreminjala. Različni pogledi na koncepte originala, kopije in avtentičnosti so se spreminjali skladno s tehnološkim in družbenim napredkom. Postmoderna ideja, ki jo je Baudrillard izrazil s 'xerox society', izničuje razliko med obema poloma. Mehanska reprodukcija omogoča raz-različenje razlike med originalom in kopijo. Katera koli kopija je sočasno tudi original. Umetniška dela niso več kopije realnosti, temveč realnost sama postane seštevek različnih umetniških del oziroma je sestavljena iz različnih tehničnih reprodukcij.

Sodobna grafična umetnost je tako refleksija na stanje avtopoetične diktature tehnologije in neusmiljene invazije neštetih podob in informacij ter posledične globoke krize identitete človeka. Ali drugače, za grafiko ne potrebujemo več papirja.

Ob tem pripomnimo, da je bil prejšnji, 29. ljubljanski grafični bienale na temo dogodka kot izrazne oblike grafične umetnosti deležen precejšnjih kritik s strani širše javnosti. Večina obiskovalcev si je ob omembi besede grafika najbrž predstavljala zgolj papir, prešo in črnilo. Takšne kulturne pogojenosti jim sicer ne gre naravnost očitati, pa vendar ravno njihov odziv predstavlja enega izmed prej omenjenih simptomov nerazumevanja naraščajoče kompleksnosti sodobnega sveta in nezmožnosti refleksije mnogoterih realnosti. Nekateri epistemološki rezi se očitno še niso zgodili, nekaj pa je gotovo: časi stroge delitve umetniških zvrsti po principu medija so mimo.

Tokratni grafični bienale na temo prekinitve pa tudi prejšnjega na temo dogodka je torej treba razumeti v kontekstu umetniškega preizpraševanja mnogoterosti in kompleksnosti fenomenov sodobnega sveta ter postmodernega strukturiranja realnosti, ki je na meji simulakruma.

Vsem tistim, ki se jim zdi sodobna grafika preveč abstraktna ali odtujena od tradicije, da bi jo lahko razumeli, pa priporočamo ogled zelo kakovostne spremljevalne razstave na temo preteklosti ljubljanskega grafičnega bienala, ki se neprekinjeno odvija že od leta 1955. Kustosinja Petja Grafenauer je pripravila celovit kronološki pregled, ki obsega izbrana dela, arhivski material, pričevanja in različna druga gradiva, povezana s skoraj šestdesetletno zgodovino tega dogodka. Takšna pregledna razstava omogoča redek vpogled v družbeno-politično realnost vsakokratnega bienala, hkrati pa je izjemno dragocena za razumevanje razvoja sodobne grafične umetnosti in poti, ki so jo vodile do danes.

Bojan Stefanović

ISKANJE OBZORJA

Nadstropje nižje od glasnejšega bienalskega dogajanja, se je v Mali galeriji Cankarjevega doma potiho končala razstava Iskanje obzorja vsestranskih umetnikov Emine Djukić in Jake Krambergerja, ki je bila tam na ogled med 11. septembrom in 13. oktobrom. Razstavo, ki je v vizualno-dnevniško-pripovedno izpoved združila dva avtorska izraza, literarnega in fotografskega, bi težko označili kot razstavo za vse okuse. Jakove misli, gibajoče se na meji med neposredno kritiko, ironijo in osvežujočim negativizmom, dopolnjujejo Eminine črno-bele fotografije močnih kontrastov in nizkih, temnih tonalitet. Te napisano na nekaterih mestih omilijo, na drugih zaostrijo, na tretjih razbremenijo.

Avtorja, nemirna iskalca in preizpraševalca tako posameznikove identitete, kot sveta, ki ga obkroža, gledalcu, ki si vzame trenutek, da vizualno pripoved razgrnjeno pred njega, tudi dejansko absorbira, ne ponujata odgorov, temveč brez pretenzij predvsem refleksijo stanja, takšnega kakršno je – dejstva, da se realnost in družba, v kateri živimo, le pretvarjata, da sta del najboljšega možnega sveta, v resnici pa sta le postan približek sveta, ki ne obstaja. Kljub temu pa navidezno brezupnost in brezihodnost posameznikovega položaja prežema mračni, mestoma obešenjaški optimizem, ki obljublja, da sicer bolje ne bo nikoli, kar pa ne pomeni, da se ob tem ne moremo pošteno nasmejati. O tem in še o čem smo se z avtorjema pogovarjali na zadnji dan razstave.

////////////////////////////////////////////////////////////////

* Intervju je v posnetku oddaje

////////////////////////////////////////////////////////////////

Jasna Jernejšek