BRISANJE MUZEJSKEGA PRAHU
Institucija muzeja se je v času pandemije poleg že obstoječih očitkov elitizma soočala z dodatnimi izzivi. Težave, vezane tako na zaprtje med epidemijo kot tudi na spremembe ustanovnih aktov nekaterih slovenskih državnih muzejev, so sprožile splošno prevpraševanje politizacije institucij. Nova vprašanja so se tako pripela na že sicer prisotno zatrjevanje, da so muzeji zaprašene institucije, katerih delovanje ni v stiku s potrebami sedanjosti. Kot pridni geologi se tako ne smemo zadovoljiti s trenutno prevladujočo dikcijo, temveč moramo pogledati pod površje in se vprašati, čemu tak vtis sploh vztraja.
Za kratko predstavitev muzeološke teorije se obrnimo k enemu najpogosteje citiranih predstavnikov stroke, Petru van Menschu, ki je svojo teorijo strnil v doktorski disertaciji leta 1992. Van Mensch muzej opredeljuje kot stalno ustanovo, ki zbira in hrani predmete, jih raziskuje in proizvaja vednost o njih ter jo skozi strategijo muzejskih postavitev in razstav komunicira z obiskovalci. Kot taka ima institucija muzeja - predvsem zgodovinskega - posebno družbeno vlogo, ki jo pojasni direktorica slovenske izpostave Mednarodnega sveta muzejev, krajše ICOM, doktorica Kaja Širok.
Zaprašenost muzejev je lahko dobesedna, oprijemljiva, hkrati pa predstavlja koncept, ki opisuje konservativne in dolgočasne poglede na to, kaj muzej je in kaj bi moral biti. Finska etnologinja Inkeri Hakamies je diskurzivno prakso zaprašenosti muzejskih institucij opisala kot relativno: nekateri z metaforo opisujejo zastarelost same ideje muzeja, drugi njegov način delovanja, spet tretji rigidnost muzealcev in muzejskega profesionalizma. Varianta prahu, ki ga najdejo v muzejih, razkriva, kakšnega muzeja si uporabniki sintagme želijo. Eden prvih, ki je muzej opisal kot pokopališče jalovih trudov, je bil avtor Futurističnega manifesta, Filippo Marinetti, ki je izhajal iz lastne futuristične pozicije. [POMPOZNO] “Dnevni obiski muzejev, knjižnic in akademij so za umetnike to, kar je predolg nadzor staršev za inteligentno mladino, pijano od svojih lastnih talentov in ambicij,” je zapisal. Za umetnike in širšo družbo naj bi bilo po Marinettijevem bolje, da bi knjižnice in muzeje zažgali, da bi se njihovega trdovratnega primeža rešili in s tem razvili svoj lastni potencial.
Razprave o tem, kako zaprašene muzeje prevetriti, se že dalj časa nanašajo na očitke, da muzeji niso v stiku s svojimi obiskovalci. Sodobni muzeji, posebno velike institucije, ki, črno na belem, opravljajo javno službo muzeja, naj bi bile dostopne čim širšemu krogu obiskovalcev. Različne skupine potencialnih obiskovalcev se v muzeju ne počutijo dobrodošle in naslovljene zaradi svojih razrednih, etničnih, spolnih in drugih ozadij. Da so ti očitki še kako živi, je jasno pokazal uvodnik v tematsko številko revije Dialogi, naslovljene Muzejski izzivi, v kateri je urednica Meta Kordiš leta 2019 zapisala, citiramo: »Nobena utvara ni, da so muzeji del struktur moči in tako ali drugače odvisni od politične in finančne volje ustanoviteljev in upraviteljev.« Konec citata.
V ostalih prispevkih dotične številke smo tako lahko prebrali prispevke avtorjev in avtoric z različnimi ozadji in področji zanimanja, ki so predstavili strategije vzpostavljanja inkluzivnejše izkušnje obiska. Ravno januarja smo recimo lahko zasledili vest o odprtju prvega muzeja, posvečenega skupnosti LGBTQI+ v Braziliji. Razmislek o dostopnosti onkraj reprezentacije in občutka dobrodošlosti posameznih identitetnih skupin pa mora biti pozoren tudi na zagotavljanje gole fizične dostopnosti ranljivim skupinam. Upoštevati mora vidno, slušno in gibalno ovirane obiskovalce, katerih obisk mnogih slovenskih muzejev je še daleč stran od izkušnje ostalih obiskovalcev. V takšnih primerih je opus operandi mnogih muzejev še kako zaprašen.
Epidemija novodobne kuge je tudi na muzejskem področju razkrila rane, nekatere prisotne že dalj časa. Muzeji in galerije so bili prvič primorani zapreti svoja vrata obiskovalcem in uporabnikom brez ustreznih finančnih in materialnih nadomestil za opravljanje raziskovalne in komunikacijske funkcije z javnostjo. Nepripravljenost muzejev na pandemijo v svetovnem merilu nam je opisala doktorica Kaja Širok.
Koncept zaprašenosti muzeja pa ni nujno njegova zlonamerna obsodba. Muzeologinja Nina Simon v svojem vplivnem delu Participatorni muzej dotičnih sintagem sicer ne uporablja, vendar na podlagi izkušnje obiskovalcev in uporabnikov muzej opiše kot rigidno strukturo z avtoritarnim glasom, ki se mnogim ne zdi primeren. Pri snovanju koncepta participatornega muzeja, ki bi take izkušnje korigiral, pa izhaja iz predpostavke, da muzej ne pripada več domeni omike in izobraževanja, pač pa zabave, učenja in dialoga. O aplikativnosti koncepta participatornega muzeja za večje institucije nadaljuje Širok.
Delavnice, koncerti in festivalske aktivnosti, ki so v poskusih revitalizacije zadnjih nekaj desetletij naselili tudi slovenske muzeje, pa nemalokrat zasenčijo muzejevo primarno funkcijo zbiranja, raziskovanja in prezentacije. Formalnopravno gledano tudi slovenski muzeji opravljajo osnovne funkcije hranjenja in predstavitve predmetov ter izobraževanja, kot jih definira veljavni Zakon o varstvu kulturne dediščine, krajše ZVKD-1. V njem je muzej definiran kot, citiramo: “stalna organizacija v službi družbe in njenega razvoja, ki je odprta za javnost in ki zbira, ohranja, dokumentira, preučuje, interpretira, upravlja in razstavlja dediščino ter posreduje podatke o njej z namenom razvijati zavest o dediščini, širiti vedenje o njenih vrednotah in omogočati uživanje v njej.” Konec citata. ZVKD-1 predstavlja krovni zakon na področju delovanja muzejev v Sloveniji.
Zaradi dolgoletnih izkušenj delovanja pod okvirom zakonodaje, ki je po mnenju predstavnikov Skupnosti muzejev Slovenije, krajše SMS, pomanjkljiva in mestoma neustrezna, je dotična organizacija že leta 2012 izdala Predlog zakona o muzejih. ZVKD-1 je po mnenju avtorjev predloga delovanje muzejev ločil na dve funkciji, od katerih je zgolj zbiranje in raziskovanje opredelil kot javno službo, s tem pa ju uvrstil v domeno financiranja države. Glede prezentacije, ki jo ima zakon za sekundarno dejavnost, pa naj bi se muzeji znašli, kakor pač vejo in znajo, torej s prodajo storitev, projektnih razpisov in sponzorstev. Kot so predstavniki SMS zapisali v predlogu zakona, citiramo: “Muzeji že 18 let delujejo po nekih začasnih rešitvah in samo vsakokratnim razumnim dogovorom gre hvala, da se vsa struktura ne sesuje.”
Od 55 muzejev, ki so vpisani v razvid muzejev, je 33 takih, ki so državni ali pooblaščeni. To pomeni, da opravljajo državno javno službo na področju varstva. Trenutna pravna ureditev muzejev poleg tega ne nudi splošne podlage za imenovanje funkcionarjev, to je v domeni posameznih ustanovnih aktov muzejev, ki jih je za razliko od zakona lažje spreminjati, čemur smo lahko bili priča lani. Spreminjanje potrebnih kvalifikacij za imenovanje kandidatov na vodilne položaje, predvsem izbris zahtevane specializirane izobrazbe direktorja, potencialno vodi v manjšo mero strokovnosti prijavljenih kandidatov. Tovrstne spremembe smo lahko zasledili pri Moderni galeriji, Slovenskem etnografskem muzeju in Narodnem muzeju, kjer novoimenovani direktorji niso strokovnjaki s področij, ki so pred spremembami predstavljala kriterij za imenovanje. Tako direktorja kot tretjino članov sveta v nacionalne muzeje imenuje Ministrstvo za kulturo, prav tako Svet zavoda pri odločanju o imenovanju direktorja podaja zgolj mnenje.
Ustanovni akti so pravni dokument, ki določa tako delovanje posamezne institucije kot tudi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za položaje. Jeseni leta 2020 se je številnim direktorjem državnih muzejev iztekel petletni mandat. Profesorica muzeologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorica Katja Mahnič, opiše, kaj je bilo v postopku imenovanja novih direktorjev tokrat drugače.
S spremembami ustanovnih aktov muzejev je mesto direktorja muzeja po mnenju Mahnič postalo dostopnejše za kandidate, ki so strokovno podhranjeni. Funkcija direktorja muzeja namreč po trenutni zakonodaji ni le poslovodna, ampak tudi strokovna. Mahnič nadaljuje.
Vendar pa je do anomalij prihajalo tudi pred spremembami ustanovnih aktov. Opiše Kaja Širok.
Širok je opozorila še, da je do trenutnih sprememb prihajalo brez predhodnega posveta z ostalimi organi, ki skrbijo za delovanje javnih zavodov. Izjava Ministrstva za kulturo je vsebovala zagotovilo, da spremembe ustanovnih aktov niso nič posebnega. Po njihovih besedah so se ti spreminjali tudi v prejšnjih mandatih, kar naj ne bi vzbujalo posebne pozornosti. V prejšnjih mandatih so spremembe ustanovnih aktov sledile predvsem spremembam v zemljiški knjigi in prilagoditvam širšega zakonodajnega okvira.
Spremembe ustanovnih aktov, ki redefinirajo kriterije za imenovanje direktorja institucije, vidijo kot nujne za to, da lahko na mesta direktorjev nastopi najbolj usposobljen kader. Citiramo: “Samo pri nas so zadeve tako nesrečne, da tisti, ki so kompetentni, ne morejo vstopiti v ta prostor, zato je treba te pogoje spremeniti in jim vstop v ozko zaprte strokovne lobije omogočiti.” Konec citata. Prav tako ocenjujejo, da ni res, da stroka takšnih sprememb ustanovnih aktov ne podpira ali da je mnenja, da taki ukrepi manjšajo strokovnost institucij. Citiramo dalje: “Takega mnenja je del stroke, katere osebni interes je, da se nič ne spremeni. Strokovnjaki, s katerimi smo se posvetovali, so dejali, da so spremembe dobrodošle, saj je sistem povsem arhaičen in ne omogoča najboljšim kandidatom, da zasedejo mesta.” Konec citata. Proces imenovanja na strokovne funkcije v muzeju je sistemski problem, saj ga ureja vsak posamezni statut muzeja, ki ga vlada lahko spremeni brez javne razprave. Prav zato toliko večja potreba po samostojnem zakonu o muzejih, ki bi tematiko celostno zaobjel.
Vodstveni kadri tudi v zasebnih muzejih predstavljajo kopico problemov. Pri nas večjih zasebnih muzejev za zdaj nimamo, predvsem v ZDA pa so ti vodilni. Posebnost zasebnih muzejev je, da na stolčkih sveta muzeja ne sedijo zgolj izbrani strokovnjaki, temveč člane, ki jih pri nas na primer izbira ministrstvo, predstavljajo zasebni investitorji. Prav ti milijonarji so razlog, da na muzeje pogosto leti kritika o elitističnih in izključujočih praksah, saj njihova pridobitvena dejavnost temelji na takšnih vrednotah. Zanemarljivo ni niti dejstvo, da so s finančnimi donacijami muzejem pogosto deležni davčnih olajšav. Aprila letos se je oblikovalo gibanje StrikeMoMA, ki sicer opozarja na več težav muzeja sodobne umetnosti v New Yorku, te pa so v večji meri prav posledica milijonarjev, ki imajo vlogo svetnikov muzeja.
Še en očitek, ki pogosto leti na muzeje, je vprašanje komercializacije in vzpostavitve muzeja kot prostočasne dejavnosti. Opomnimo, muzejskih kavarnic, trgovinic in delavnic pred šestdesetimi leti še ni bilo. Muzeji danes niso toliko izobraževalna institucija, kot so kraj srečanja turistov in pridobitna dejavnost. Do takšne vzpostavitve muzeja je prišlo s postopnim preoblikovanjem institucije. Več pove Mahnič.
Število obiskovalcev je tudi pri nas postalo indikator uspešnosti muzeja in je vključeno tako v letna poročila kot tudi v petletne načrte za delovanje muzejev. Komercialna usmerjenost muzejev pa se ne konča pri štetju obiskovalcev. Ker muzeji v veliki meri postajajo odvisni tudi od donacij in sponzorstev, so postali mesto snemanja oglasov in videospotov, pa tudi modnih kampanj. Komercialna dejavnost muzejev postaja poglavitna funkcija in izpodriva raziskovalno ter izobraževalno, s čimer se muzej vzpostavlja prej kot mesto zabave kot pa prenosa vednosti.
Pod plastjo prahu smo nocoj poskušali osvetliti realno stanje, v katerem danes operirajo svetovni in slovenski muzeji. S postopnim spreminjanjem družbe se je spreminjala tudi njihova družbena vloga, slednja je včasih zaostajala za prvo, zaradi česar se je upravičeno razvil diskurz o okostenelosti teh terezijanskih institucij. Kritike, uperjene proti muzejski politiziranosti in elitističnosti, pa nemalokrat zamenjajo jajce za kokoš. Preden prevetrimo dvorane muzejev, se torej vprašajmo, kako zatohlo je v pisarnah zakonodajalcev.
Muzejski prah sta brisala Tina in vajenec Metod, lektorirala je Eva, tehniciral Linč, brala sva Pia in Muri.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj