Primitivizem leta 2020
Seveda smo že vajeni tega, da smo nad uprizoritvami v SNG Drama ali Mestnem gledališču ljubljanskem še prevečkrat razočarani. Ne ponujajo nič inovativnega, oklepajo se svoje klasičnosti, ko poskušajo nekaj novega, se spotaknejo in si polomijo zobe … Kakorkoli že, prevečkrat vse to kupimo in se gremo loterijo v upanju, da se nam morda nasmehne sreča. Včasih smo zadovoljni, včasih razočarani. A to, kar smo pred kratkim videli na odru Cankarjevega doma, presega besedo razočaranje. Pravzaprav najprej postanemo jezni, nato postanemo obupani, na koncu pa le še cinični in sprijaznjeni s tem, da Cankarjevemu domu, Drami in Mestnemu gledališču pač ni več pomoči.
Ko tole pišem, se sprašujem, ali ima sploh smisel. Institucije pač, isti ljudje, isti frisi, iste veze, reprodukcija istega. Vsak dan. Ampak recimo, da se kljub temu pojavi jeza, in jeza je okej, je boljša kot žalost ali razočaranje, in da je vseeno bolje, da se bes izlije v tekst namesto v pošteno brco ali šamar, ki bi le nadaljevala isti primitivizem, kot se ga grejo opice in krave na odru Cankarjevega doma. Opice in krave, dobesedno.
Aja, če še niste ugotovili, gre za predstavo 2020, ki je nastala v koprodukciji Drame, Mestnega gledališča in Cankarjevega doma. Predstava zagotovo ni namenjena študentom, saj karte stanejo, kot vedno, med 16 in 25 evrov, kar itak nikoli ni bila sprejemljiva cena. Zdi se, da je namenjena srednjemu razredu in starejšim, ki si nekajkrat na leto privoščijo spektakel. Vonj po parfumu, šminke, visoke pete, to je vendarle Cankarjev dom, zaboga! Bombončki v publiki šumijo, gledalke in gledalci med predstavo kričijo in odgovarjajo gledalcem, četudi to ni del spektakla samega. Saj, tudi takšno publiko potrebujemo, a ne za ta denar.
Predstava 2020 je nastajala procesualno; baje naj bi vsi, ki so bili vključeni v ustvarjalni proces, prebrali knjige Sapiens (kratka zgodovina človeštva), Homo Deus (kratka zgodovina prihodnosti) in 21 nasvetov za 21. stoletje. To so dela Yuvala Noaha Hararija, zgodovinarja in filozofa, homoseksualca, Juda, človeka, ki je trenutno eden izmed najpopularnejših pisateljev poljudnoznanstvenih knjig. Je namreč avtor, ki se je lotil pisanja zgodovine človeštva. Pompozen projekt, skratka. Vsebina teh del mi ni znana, a morda v tem primeru to niti ni tako pomembno. Predvidevam, da jih je redkokdo na odru v celoti in s pozornostjo prebral in da je odru prav prepustiti avtonomijo, skozi katero spregovori.
Kakorkoli že, predstava se vleče tri ure, na začetku govori o evoluciji, o tem, kako je homo sapiens prevladal nad vsemi ostalimi vrstami in zavladal svetu. Recimo, da so glasbeni vložki okej in da v opice oblečeni igralci še kar usklajeno plešejo. Ideja, ki se vleče skozi celotno predstavo, poveličuje individualizem, esencializem, biologicizem, boj za obstanek in svobodo odločitve. A istočasno hoče sovražiti kapitalizem. Eden izmed bolj paradoksalnih stavkov, ki smo jih na odru lahko slišali, je bil: »Ne pristajaj na zakon trga. Izberi biti človek.« Pa kaj biti človek tu sploh pomeni? Biti rastlina, biti neka negibna goba, da lahko pristajaš na zgolj in samo bit. Morda pa smo zakreditirani, v minusu, odpuščeni, prekarci, brez fletov, brez možnosti, da bi sploh ušli trgu in izbrali kaj drugega. Gobo, na primer.
Poleg kapitalistične ideologije, ki jo predstava skuša prodati na vsakem koraku - sumim, da nevede -, seveda ne uidemo seksizmu. Čeprav okusen seksizem sploh ne obstaja, je ta v 2020 tako ogaben, da človeka med predstavo prime bruhat. Ženska je samo še objekt, zgoraj brez skače po odru, je popolnoma objektivizirana in pristane na funkcijo rekvizita, ki si ga lahko igralci med seboj podajajo. Jurij Zrnec poka svoje seksistične šale, s svojimi bednimi izjavami utiša lezbijke in je prav posebej primitiven, veliki oder Gallusove dvorane pa tako spet transformira v epopejo penisa.
Ampak geji so pa kul. Ženske so mame, kurbe ali muze, homoseksualci pa so tisto, kar je trenutno treba rešiti. Menim, da je režiser, Ivica Buljan torej, s predstavo Zgodovina nasilja to nekoč znal dobro tematizirati. A v tej predstavi je tematika gejev v dramaturgijo zgodbe pristala kakor padalec in prikazala, kako težko je biti del religiozne družine in hkrati gej. Ko Zrnec reže pečenko, da bi svoji družini postregel kosilo - prizor je namreč umeščen kar tako -, eden izmed družinskih članov moškega spola seksa s svojim ljubimcem. Falocentrizem kar poka po šivih in zdi se, da si je Buljan, še preden je predstavo sploh začel delati, rekel: »Hočem videti dva tipa, kako se pred množico ljudi poljubljata na odru Gallusove dvorane.« In to mu je uspelo. Aplavz.
Vse, kar na odru hoče biti kritika, pade v zanko primitivizma. To se zgodi tudi pri tematiziranju vere. Hiengmana malo slečejo, mu prekrižajo noge in stegnejo roke, pa se odločijo, da bo Kristus. Nato oponašajo muslimane in zelo nerodno opravljajo obred molitve. Človek kar švica, tako bedno je vse skupaj. Seveda pa je budizmu in meditaciji dodeljenega več prostora. Predstava hoče povedati, da moramo biti ljudje, da nas kapitalizem pač vsak dan pere in da moramo zato najti mir v sebi, srečo v majhnih stvareh, v nekaj vdihih in izdihih. New age fora, ki se izjemno lepo priklada kapitalistični produkciji individualizma in razdrobljenosti dandanašnje družbe. Koga tukaj pere?
»Predstava se sprašuje o tem, kaj je dobro življenje. Sprašuje se, kako človeštvo uresničuje temeljni vrednoti: ljubezen in spoštovanje do drugega.« To, kar ste slišali, je citat, ki ga najdemo pod opisom predstave. Če je ta hotela povedati, da človeštvo ne uresničuje ničesar od obojega, cilj res ni bil težek. Na oder postaviti reprodukcijo istega sranja, ki smo mu priča vsak dan, pač ni in nikoli ne bi smela biti funkcija odra. V tem primeru je predstava nastala zaradi dobrega biznisa in uveljavljanja pozicije moči v gledaliških krogih. V Gallusovi dvorani si lahko privoščimo neizmerne dimenzije kretenizma in za to nam nikoli ne bo treba odgovarjati, so si očitno rekli. Ker nekateri pač lahko.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentarji
"Na oder postaviti reprodukcijo istega sranja, ki smo mu priča vsak dan, pač ni in nikoli ne bi smela biti funkcija odra."
To je ideološki stav.
Predstava se vendar imenuje 2020. In skozi to optiko postane tudi ta recenzija (in Radaljčina in Hajnškina) del predstave.
Jajca. Dajte se vsaj pozanimat, kateri igralec je v sceni, ki jo linčate... Jezus ni Mandic, temveč Jure Heningman. Lp
Hiengman? Shots fired??
Za predstavo ne vem, ampak tale zapis je pa globoko pod splošnimi standardi analitičnega mišljenja. Morda gre ravno v tekstu za performiranje primitivnosti? Če ja - good work!
temvec god work performiranje v luknjo...
Ne bom šel na ogled te predstave.
Smelo napisano.Še obstaja upanje za mlade kritike. Tudi exit je zaznati, pohvalno.
Ko zapišem, da "na oder postaviti reprodukcijo istega sranja, ki smo mu priča vsak dan, pač ni in nikoli ne bi smela biti funkcija odra.", se nanašam na razumevanje odra kot na prostor razkrivanja, odkrivanja banalitete vsakdana, je prostor, kjer se lahko osvobodimo družbenih konvencij, ponuja nekaj več kot samo mimesis družbenih vlog... tako ga pač razumem... če pa je to ideološko?- ne vem.
In zame je seksizem, ki smo ga videli na odru reprodukcija konvencij, poveličevanja kapitalizma in individualizma prav tako.
Primitivizem leta je tale recenzija.
"Vsebina teh del mi ni znana, a morda v tem primeru to niti ni tako pomembno."
Vsebina je še kako pomembna. Kako lahko pišeš o predstavi, če sploh ne veš o čem se gre in kaj je njeno ozadje?
"Predvidevam, da jih je redkokdo na odru v celoti in s pozornostjo prebral"
V pogovornem delu predstave je očitno, da so igralci dobro seznanjeni s Hararijevimi deli. Če bi avtor tega besedila dela prebral, bi morda to tudi opazil.
"Jurij Zrnec poka svoje seksistične šale, s svojimi bednimi izjavami utiša lezbijke in je prav posebej primitiven"
Gre za parodijo vsebin, ki se nam jih servira na tv-ju. To je bilo zalo očitno narejeno, how could you miss that?
Predstava je super narejena, lepo povzame Hararijeva dela in jih nadgradi. Priporočam ogled!
ps: Karte za mlade so po 12,35€
haha včeraj mi je po predstavi kolega ki hodi na agrft rekel naj si preberem to recenzijo, ker smo se smejali tisti iz dela...pa wadafak?? haha včeraj smo stali na aplavzu in bojda se to zdaj redno dogaja...ta predstava je kar ludilo, popolno izsmejevanje raznih malomeščanskih nazadnjakov. pa kakšen mimesis v komentarji?? če pa ja kode te uprizoritve pripadajo drugemu koncu performativne zgodovine, living theatre, Mnouchkine itd. sej to se učimo še na kakem drugem faksu...uglavnem svašta!
za primerjavo: http://koridor-ku.si/oder/dvatisocdvajset/
Draga avtorica zgornjega prispevka,
trenutno sem na letalskih povezavah in ker imam totalno stisko zaradi predavanj, se ti javljam zgolj s pismom, ki ga je generiral bot. Cankarjev dom me je namreč pred dvema dnevoma obvestil o tvoji kritiki predstave 2020.
V svetu preplavljenem z nepomembnimi informacijami, je moč v jasnosti. Teoretično se vsakdo lahko vključi v v razpravo o prihodnosti, vendar si mnogi ne moremo privoščiti razkošja raziskovanja, saj imamo nujnejša opravila – hoditi moramo v službo, skrbeti za otroke ali postarane starše. Toda če bo o prihodnosti človeštva odločeno brez nas, ker smo preveč zaposleni s hranjenjem in oblačenjem otrok, bomo mi in naši potomci kljub temu čutili posledice. To je skrajno krivično. Toda kdo je rekel, da je zgodovina pravična?
Sedem milijard ljudi ima sedem milijard ciljev. Samohranilka iz zairskega sluma, ki stežka preživlja svoj otroka se posveča prihodnjemu obroku, prebežniki na čolnu sredi Sredozemskega morja zrejo v obzorje in iščejo kopno, hudo bolni v barcelonski bolnišnici zbirajo moč za nov vdih. Vsi ti ljudje imajo hujše težave, kot je segrevanje ozračja in kriza liberalne demokracije.
Ljudje razmišljamo v zgodbah- in ne v dejstvih, številkah in enačbah. Čim preprostejša je zgodba, tem bolje. Vsak človek, vsaka skupina in država ima svoje zgodbe in legende. Vendar so svetovne elite v New Yorku, Berlinu in Moskvi oblikovale tri velike zgodbe, ki naj bi razložile vso preteklost in napovedale prihodnost vsega sveta. Prepričan sem, da jih poznaš. Druga svetovna vojna je odpihnila fašistično zgodbo. Od konca 40-ih do konca 80-ih prejšnjega stoletja je bil svet bojišče le med dvema zgodbama: komunizmom in liberalizmom. Nato je komunistična zgodba propadla. Prevladujoča paradigma za človeško preteklost in nepogrešljiv priročnik za prihodnost sveta je postala zgodba liberalcev – vsaj tako je menila svetovna elita.
Liberalna zgodba poveličuje moč svobode. Pripoveduje, da je človeštvo več tisočletij živelo pod jarmom zatiralskih režimov, ki so ljudem dodeljevali malo političnih pravic, gospodarskih priložnosti in osebnih svoboščin ter izrazito zavirali pretok posameznikov, blaga in idej. Toda ljudje so se bojevali za svobodo in ta se je korak za korakom krepila. Surove diktature so zamenjali demokratični režimi; gospodarske omejitve je premagalo svobodno podjetništvo. Ljudje so se naučili razmišljati z lastno glavo in slediti srcu, namesto da bi ubogali fanatične duhovnike in nazadnjaške tradicije. Zidove, obrambne jarke in bodečo žico so zamenjale odprte ceste, trdni in široki mostovi ter živahna letališča.
Vseeno liberalna zgodba priznava, da ni vse rožnato in da moramo premagati še veliko ovir. Velikemu delu sveta še vladajo tirani in celo v najliberalnejših državah državljane mučijo revščina, nasilje in zatiranje. Poleg tega je vsakomur jasno, da kapitalizem človeško bivanje surovo pretvarja v potrošništvo, ter da preprečuje v človekovi duševnosti iskati kakršnokoli globino, saj je globina nekaj slabega in napornega. Vseeno pa vemo, kaj nam je narditi, da bi težave premagali – ljudem je treba dati več svobode! Varovati moramo človekove pravice, vsem dati volilno pravico, oblikovati moramo svobodne trge ter posameznikom, blagu in idejam omogočiti čimbolj neovirano gibanje po svetu.
Vendar so od začetka svetovne gospodarske krize leta 2008 ljudje po vsem svetu čedalje bolj razočarani nad liberalno zgodbo. Spet so v modi zidovi, ograje in krepi se upor proti preseljevanju in trgovinskim sporazumom. Demokratične vlade spodkopavajo neodvisnost pravnega sistema, omejujejo svobodo novinarjev, kupujejo volitve, nerazumno spreminjajjo organizacijo vsakdana in vsakršen upor proti temu označujejo kot izdajo lastnega naroda.
Leta 2016 se je zgodil referendum o Brexitu in vzpon Donallda Trumpa v Združenih Državah Amerike. Še pred nekaj leti so Američani in Evropejci z orožjem želeli osvoboditi Irak in Libijo, ampak zdaj se zdi liberalna vizija mnogim v Kentuckyu in Yorkshiru nezaželena, pa tudi nedosegljiva. Nekateri so vzljubili star, hierarhično urejen svet in se preprosto nočejo odreči privilegijem, ki jim jih omogočajo rasa, spol in narodnost. Če živiš v Berlinu, ti priseljenci iz Azije in iz vzhoda zaradi bele polti resnično zavidajo barvo kože. Izkazalo se je torej da sta liberalizacija in globalizacija v resnici prevari, saj se na račun maloštevilnih krepijo elite, ki se valjajo v neizmernem bogastvu.
Leta 1939 so ljudem ponudili na voljo tri zgodbe, leta 1968 dve, leta 1998 se je zdelo, da prevladuje samo ena- danes pa smo brez kakršnekoli zgodbe. Ni čudno, da so trenutne elite povsem medle in zbegane.
Pomirjujoče je, če je zgodba ena – vse je kristalno jasno. Srhljivo pa je, če nenadoma ostanemo brez sleherne zgodbe. Podobno kot sovjetska elita sredi osemdesetih tudi liberalci sedaj ne razumejo, kako se je zgodovina odmaknila od začrtane smeri. V zmedenosti razmišljajo apokaliptično, kot da lahko to, da zgodovina nima srečnega konca, pomeni le eno: svet drvi v propad. Um, ki ne more preveriti resničnosti, se lahko oprime le katastrofičnih možnosti, seveda pa bo pri tem zapis smrti pomagala pospešiti še tehnologija!Res smešno.
Tako kot človek, ki si predstavlja, da hud glavobol pomeni zadnji stadij možganskega tumorja, si liberalci predstavljajo, da je Donijev vzpon in Brexit konec človeške civilizacije.
Ana, če ti zgoraj opisani elitneži iz Cankarjevega doma zatežijo, jih mirno pošlji nekam.
Če bodo nadaljevali, jim bom prepovedal uprizarjati predstavo.
Z lepimi pozdravi,
Yuval Noah Harari-bot
Tejle recenziji povsem verjamem; Gallusova dvorana pa je že dlje časa in ne samo v tem primeru programsko v srži precej podobna spektakelskim Stožicam, s to razliko, da se v Stožičah vsaj ne pretvarjajo, da jim gre za "visoko kulturo".
za pravo primerjavo:
https://www.dnevnik.si/1042921178
https://www.delo.si/kultura/ocene/ocenjujemo-272280.html
https://www.vecer.com/banalni-kaos-10121340
Komentiraj