Ko prostor postane dogodek

Pride čas, ko prostor sam postane dogodek, ki se lahko odvije v več dejanjih. Natančneje: v dveh. V novem projektu Petre Varl, naslovljenem Prostor v dveh dejanjih, smo postavljeni v pozicijo tako gledalca kot obiskovalca, prostor pa nas prej ali slej dobesedno pogoltne vase. Produkcijsko zahteven projekt je nastal kot sodelovanje več ustvarjalcev: kustos projekta je Tevž Logar, arhitekturo je osnoval Matic Vrabič, za režijo svetlobe sta poskrbela Pascal Merat in Janez Grošelj, oblačilo asistentke je oblikoval Uroš Belantič, za zvok pa je poskrbel Sašo Kalan. Projekt je bil prvič predstavljen v Galeriji Rigo v istrskem Novigradu, trenutno pa ga je mogoče videti v Ljubljani, saj je nastal v koprodukciji Mestne občine Ljubljana in Muzeja in galerij mesta Ljubljane. 

Kaj pomeni, da se prostor pred nami razgali v dveh dejanjih? V instalacijo, predstavljeno v umetničinem ateljeju v njenem domu, vstopimo dvakrat. Na dva ločena dneva. Prvo dejanje: vstopimo v atelje, ki se skriva za zadnjimi lesenimi vrati Študentovske ulice na poti na grad. Smo sploh na pravem mestu? V prostor nas spusti umetničina asistentka. Posede nas na klop pred ogromno strukturo – pred zaprt prostor, za katerega zgolj pričakujemo, da bo odprl svoja vrata in dopustil našemu pogledu, da ga preišče. Vrh vrat je osvetljen z belo LED-svetlobo. Medtem ko opazujemo vidni prostor in pričakujemo razkritje nevidnega, nas prične obdajati umetna megla. Če smo sprva še lahko opazovali sončne žarke, ki pronicajo skozi veliko okno na naši levi, se v megli, ki jih sprva materializira, postopoma razblinjajo. Znajdemo se v skorajšnji temi, vidna ostaja zgolj umetna svetloba z vrha vrat. Nato asistentka odpre vrata skritega prostora. Zatem še vrata, skozi katera smo vstopili. Megla se razblinja, sončna svetloba se vrača v prostor. Postopoma lahko vidimo prej nevidno notranjost arhitekturne strukture. Kot nebotičniki, ki kukajo iz zamegljene mestne krajine, se pred nami prikazujejo paketi, zloženi v majhne stolpe. Še preden bi se megla povsem dvignila, se vrata pred nami zapro. Odprt vhod nas kliče kot izstopna točka. Konec prvega dejanja.

Drugo dejanje: če prvi dan nismo bili prepričani, kam se odpravljamo, te skrbi tokrat nimamo. Ne vemo pa, kaj nas bo v zdaj že poznanem prostoru pričakalo tokrat. Ponovno sedimo pred zaprtimi vrati prostora v prostoru. Ponovno nas obda megla. Ko asistentka tokrat odpre vrata, zagledamo belo kocko, na kateri leži izolacijska odeja. Asistentka nas povabi v prostor. Uležemo se na zlato odejo, vrata postavljenega prostora se zapro. V megli vidimo zgolj umetno belo svetlobo na vrhu zaprtih vrat. V ozadju se začne predvajati glasba. Zremo v strop in opazimo, da so z LED-lučmi osvetljene vse zgornje stranice začasnega prostora. Z belo svetlobo osvetljujejo gosto meglo, v katero leže zremo. Svetloba začne postopoma usihati. Znajdemo se v popolni temi, zaprti v arhitekturno kocko. Ostanemo sami. Ko že pomislimo, da je to vse, se v naše vidno polje počasi priklati rdečkasta svetloba. Megla postane rožnata. Ko znova skoraj pomislimo, da smo pri koncu, se svetloba ponovno prevesi v svojo belino in nas še zadnjič za kratek čas presvetli. Asistentka odpre vrata. Konec drugega dejanja.

Prostor v dveh dejanjih nas postavi v vnaprej določeno vlogo časovnega opazovalca in soustvarjalca instalacije. V prvem dejanju smo zgolj opazovalci pripravljenega prizorišča, ki se pred nami odvije načrtovano, ne da bi dopustilo vnos večjih načrtovanih naključij. Ostanemo pasivni gledalci umetničinega dela. Zaboji predstavljajo njeno preteklo delo, hermetično in dobesedno zaprto, ki se pred nami med meglicami pojavi zgolj za hip, nato pa izgine. Dela sodobne umetnosti so lahko bolj ali manj obstojna – ne moremo z gotovostjo trditi, da bodo v aktualnosti obstala še naslednjih tisoč let. Kaj materialnega bo ostalo od Prostora? Arhitekturna struktura je zamišljena kot netrajni objekt, megla prej ali slej izgine, glasba nas spremlja zgolj v določenem časovnem okviru in ostaja na svojem nosilcu, učinek svetlobe pa je odvisen od gostote megle in gledišča osebe, ki je v izkušnjo instalacije ujeta. Tako kot so minljivi vsi elementi dela, je minljiva tudi izkušnja, ki jo kot obiskovalci instalacije doživimo. Umetnica s poslavljanjem od lastnega dela prevprašuje obstojnost svoje pretekle umetnosti znotraj obstoječega sistema, hkrati pa je to vprašanje prisotno tudi v Prostoru, ki predstavlja prelom v njeno novo obdobje.

Varl se v predstavljenem projektu približa instalacijam, kot jih postavljata James Turrell in Robert Irwin, v katerih instalacija pogoltne telo obiskovalca. Teoretičarka Claire Bishop tovrstne instalacije opredeli kot izkušnje mimetičnega pogoltnjenja, saj nas instalacija prisili v razkroj občutja lastnega telesa. Znotraj instalacije postanemo performativni subjekt, ki pod natančno določenimi pogoji delo s svojo prisotnostjo dopolni. Prav to umetnica doseže v tem projektu, ko nas ujame v okolju meglice ter umetne in naravne svetlobe, doda pa tudi časovno dimenzijo. V instalacijo smo postavljeni za omejen čas, hkrati pa se izkušnja raztegne na dva dneva. Po prvem dejanju pričakujemo naslednje. V tem času smo ujeti med izkušanjem in gledanjem, pričakovanjem, pozabljanjem in spominjanjem.

Prostor, zapolnjen z meglo, pa ni namenjen zgolj gledanju – ko gledamo prvo dejanje, prav toliko soustvarjamo instalacijo kot v drugem dejanju, ko vanjo vstopimo in prevzamemo vlogo performativnega subjekta, brez katerega instalacija ni popolna. Prvo dejanje je namenjeno gledanju; brez gledalca, ki s pogledom pokuka v notranjost arhitekture, pa je enako, kot če bi delo ostalo nevidno za zaprtimi vrati. Skoraj dramska zasnova prvega dejanja nas postavlja v vlogo vsevidnega gledalca, a samo v trenutku, ko nam pogoji instalacije to dopuščajo. V drugem dejanju se zavemo, da umetnosti brez nas ni – s svojim telesom jo dopolnimo. Umetnica v celotnem delu ni prisotna, sama je podala zgolj idejo za obliko in pogoje prostora, v katerega se potopimo. Delo tako zaživi v trenutku, ko kot gledalci zavzamemo svojo performativno vlogo tistega, ki je določenim pogojem instalacije podvržen. V instalacijo smo vključeni kot pasivni opazovalci, a je pasivnost namenska, saj nas v takšno izkušnjo privede delo, katerega namen je opuščanje lastne fenomenološke izkušnje, samo dejanje opustitve telesa pa je performativno. Tako smo kljub lastni pasivizaciji aktivno postali del instalacije.

Poglavitni elementi, ki omogočajo občutenje potopitve, so v Prostoru v dveh dejanjih svetloba, zvok in tema. Napetost se vzpostavlja med naravno belo svetlobo in umetnimi LED-svetili: obe vrsti svetil združujeta vse barve, vendar nas v popolni megli, ki nas loči od vsakdanjosti in vzpostavi prostor instalacije, objema zgolj umetna, njenemu spreminjanju in učinkom pa smo podvrženi. Vodena izkušnja, za katero bi sprva trdili, da kot notranjo témo vzpostavlja belo barvo in njen odnos do svetlobe, nas v drugem dejanju preseneti s temo in rdečino. V stanju popolne potopitve smo od popolne svetlobe obdani s temo. Kljub temu da je instalacija namenjena predvsem mimetičnemu pogoltnjenju in opustitvi samega sebe, smo pripravljeni situaciji podrejeni in kot njen sestavni del vanjo ujeti.

Kljub temu da smo po lastni volji v instalacijo ujeti, nas asistentka prej ali slej iz nje izpusti - izkušnja je vendarle časovno omejena. Po zmagoslavju umetne svetlobe smo povrnjeni v objem naravne. Vrata ateljeja se odpro in meglica se začne spuščati. Mi pa se iz umetno ustvarjenega ambienta instalacije podamo ven, v vsakdanji svet neprirejenih naključnih izkušenj.

 

Foto: Tomaž Šantl, Prostor v dveh dejanjih