Budizem tranzicijskih volkodlakov

Po več letih zatišja - od izida romana Sveta knjiga volkodlaka je minilo že šest let - smo v slovenskem prevodu dobili novo knjigo, zbirko kratkih zgodb Rumena puščica enega najpomembnejših sodobnih ruskih pisateljev Viktorja Pelevina. Kakor vse njegove romane, ki so v prejšnjem desetletju izhajali dokaj redno, jo je odlično prevedel Borut Kraševec, prejemnik Sovretove nagrade za prevod Svete knjige volkodlaka. 

Vendar pa so kratke zgodbe v tej zbirki vse prej kot nove. Nekatere izmed njih so bile objavljene že v eni prvih Pelevinovih zbirk kratkih zgodb Modra svetilka, ki je v ruščini izšla leta 1991, naslovna Rumena puščica pa je izšla dve leti kasneje. Gre torej za pisateljeva najzgodnejša dela, vendar pa že tu najdemo ideje in pisateljske postopke, značilne za njegove kasnejše in slovitejše romane. Kakor je v študiji o Viktorju Pelevinu zapisal Miha Javornik, imamo namreč pri Pelevinu “vseskozi opraviti z istim ogrodjem in različnimi variacijami iste ideje. Kot da bi Pelevin ves čas pisal le eno samo delo.”

Prva zgodba v zbirki, Problem volkodlaka, kot je razvidno že iz naslova, načenja temo, ki jo je kasneje Pelevin razvil v Sveti knjigi volkodlaka. V kratki zgodbi sledimo mlademu Saši, ki se izgubi v nočnem gozdu nekega ruskega zakotja, kjer nato naleti na trop volkodlakov ter se, na svoje začudenje, preobrazi tudi sam. Tako ime volkodlaškega protagonista kot tudi pripovedni svet in vloga volkodlakov v njem sta enaka kakor v omenjenem romanu - volkodlaki tudi v tej zgodbi razkrijejo, da zasedajo visoke funkcije v vojski in policiji in to že dolgo: “Kako misliš smo pa gnali bele čez Sibirijo?”

Tudi ta zgodba je - kakor bolj ali manj vsi Pelevinovi teksti - fantastična groteska, ki v maniri Bulgakova in Venedikta Jerofejeva satirično kritizira družbeno stvarnost, ter sočasno nekakšen spiritualni Bildungsroman, le da je tokrat, jasno, zgolj kratka zgodba in ne roman o duhovnem iskanju in rasti. Pa vendar je ta spiritualni nauk - ponavadi budistične provenience - v Pelevinovih tekstih praviloma zapakiran okusno, nevsiljivo in z dovolj humorja, da lahko tudi neiskalci nirvane v zgodbah uživamo.

Preplet ravni fantastične zgodbe, družbenokritične groteske in budističnih naukov je v Pelevinovih delih namreč integralen. Kot je zapisal Javornik, je “naloga, ki si jo zastavi Pelevin, namreč blizu soc-artističnemu konceptu: z vedno novimi preigravanji in kontekstualnimi sopostavljanji je treba razgaliti mehanizem, na katerem temelji sovjetska predstava o stvarnosti, in razkrinkati sovjetski sistem kot simulaker, ki se skuša vedno znova vzpostaviti kot prava realnost.” Pri tem Pelevin praviloma operira z več stopnjami na poti od simulakra do realnosti. Preobrazba v volkodlaka sicer protagonistu razkrije resnico o njem samem ter sovjetskih oziroma postsovjetskih institucijah in svetu, vendar pa še ni končni cilj. Ta je, kot vemo iz Svete knjige volkodlaka, pa tudi pravzaprav domala vseh Pelevinovih tekstov, izstop iz varljivega sveta in budistično prebujenje v čisto praznino.

Na tem potovanju k razsvetljenju Pelevinovi protagonisti praviloma srečujejo duhovne učitelje, ključna razodetja pa ponavadi doživljajo v snu. Zgodbe sestojijo iz ne povsem ločljivega mešanja ravni resničnosti, na primer budnosti in sanj - slednje so praviloma mesto razkritja resnice -, kar je sploh izrazito tema druge zgodbe v zbirki Tarzanka, ali pa brisanja meja med realnim in virtualnim, kar je tema predzadnje zgodbe Princ Gosplana.

V tej zgodbi, ki je, poleg Rumene puščice, najdaljša v zbirki, Pelevin opisuje ruskega uradnika v prvih tranzicijskih letih. Kot razvojno pomoč so po padcu Sovjetske zveze ruski uradi od Američanov dobili računalnike in sedaj vsi zaposleni ne delajo drugega kot igrajo računalniške igre s konca osemdesetih let. Naš protagonist se posveča predvsem Perzijskemu princu. Virtualnost in resničnost brez omejitev prodirata ena v drugo, napredovanje po nivojih igre pa je po eni strani povezano s službenim napredovanjem, po drugi pa je cilj igre, v tem primeru priti do princese, metafora za spiritualno prebujenje, v katerem se razodene, da je realnost prav tako nična in nesmiselna kot virtualna igra, če ne bolj. Edina mogoča zmaga v igri, samorazpustitev v nič, se nazadnje razodene v sanjah. 

Podobno tudi naslovna zgodba Rumena puščica sledi iskanju izstopa iz samsare, kolesa lažne zavesti in trpljenja, ki ga v zgodbi simbolizira neskončno dolg vlak, že od nekdaj drveč proti podrtemu mostu. Ob tem pa družbeni sistem na vlaku propada in jasno aludira na postsovjetsko Rusijo v razsulu in kaosu tranzicije. Potniki na vlaku se večinoma niti ne zavedajo, kam je ta namenjen ali da so sploh na vlaku, nekateri pa se z meditativnim, zen budističnim motrenjem mimobežne narave skozi okna prebujajo v vedenje in iščejo izhod iz vagonov, ki jim vse bolj vladajo zločinske tolpe. Slednje so s podkupovanjem sprevodnikov pokradle celo ključavnice na kupejih. 

Pelevinove kratke zgodbe torej že vsebujejo vse idejne elemente kasnejših romanov. Kakor je zapisal Javornik: “Pelevin je v prozi predstavil možnost, kako naj bi se človek rešil iz kaosa, v katerem se je znašel po razpadu Sovjetske zveze.” Četudi se nad iskanjem rešitve pred kapitalizmom v mistiki ne moremo navduševati, pa so Pelevinovi teksti kljub svoji medsebojni idejni sorodnosti vedno znova sveži in zanimivi. Tako romani kot kratke zgodbe, sploh tiste nekoliko daljše, so izjemno premišljeno strukturirane, fantastične fabule pa so izvirne, zanimive in inteligentne. “Širok bulvar in hiše, ki so stale na obeh straneh, so spominjali na spodnjo čeljust boljševika, ki se je proti koncu življenja navzel demokratičnih nazorov.” pa je nedvomno najboljši in neprekosljiv prvi stavek.

Kljub temu se zdi, da Pelevinu, ki mojstrsko ustvarja kompleksne svetove in literarne strukture, bolj kakor kratke zgodbe ležijo romani. V zbirki sicer izstopata Princ Gosplana in Rumena puščica, ki sta bistveno daljši in zato kompleksnejši ter bolj zanimivi od ostalih, medtem ko nekatere najkrajše zgodbe - kljub zanimivim idejnim izhodiščem in dobrem slogu - včasih delujejo sicer zabavno, vendar ne uspejo zares prepričljivo razviti poante, ki jo pisatelj želi posredovati.