Ko pade mrak

Prostrano morje, v njem, eden vrh drugega, krava, prašič in obglavljeni petelin. S to skrajno nenavadno sliko naslovne platnice se potopimo v žepnico Nelagodje večera nizozemskega pisatelja Mariekeja Lucasa Rijnevelda. Slovenski prevod Mateje Seliškar Kenda je letos izšel pri Beletrini.

Naslovno nelagodje je za protagonistko romana, desetletno Jas, bolj domače občutje kot materinska in očetova ljubezen, od otroške radosti in brezskrbnosti. Nelagodje jo spremlja kot kamen, ki se nikakor ne odvali s srca. Dve leti njenega otroštva avtor romana naslika v nekoliko nadrealistični maniri. Prvoosebna pripovedovalka si življenje v globoko verni družini, na kmetiji sredi nizozemskega podeželja lajša z domišljijo, s katero skuša prebroditi tudi smrt. Tragično smrt Matthiesa, najstarejšega od štirih otrok, ki umre, ko med drsanjem utone v bližnjem jezeru. Smrt cele črede krav, ki jih pobijejo zaradi bolezni. Nenazadnje pa še neuspeli samomor svoje matere in njeno trohneče duševno stanje. Smrt je tista, ki znova in znova ruši že tako krhke vezi te družine. Mrtev pa ni le Jasin brat, mrtvi niso le kadavri tistih krav, mrtva je tudi starševska ljubezen, mrtev je dotik, objem, po katerem Jas neskončno hrepeni. Tako postaja vse tišja, njena žalost narašča, njen svet postane rdeča jakna, pod katero se skriva in se zdi kot nadomestilo za toplino maminega objema.

Nekakšno pojasnilo za hladno odtujenost staršev najdemo v verskem ekstremizmu, ki ga Jasina družina prakticira. Ta za seboj poleg duhamornih vsakodnevnih molitev potegne tudi hujše posledice. Smrt je namreč tabuizirana do te mere, da vsak žaluje v tišini, čeprav bi Jas ravno tedaj še najbolj potrebovala podporo staršev, o kateri pa ni ne duha ne sluha. Ko si v določenem trenutku celo upa vprašati po Matthiesu, zakaj je umrl, kdaj se bo vrnil, jo oče le grobo okara. Starša se v času žalovanja še bolj zatekata k veri, saj vse pogosteje obiskujeta bližnjo cerkev, kjer ena in edina avtoriteta ostaja Bog. Jas pa je medtem prepuščena le svoji domišljiji.

Protagonistkina domišljija nas ponese skozi prvoosebno izkušnjo družinske travme. Jas si postavlja vprašanja, ki ostajajo neodgovorjena. Kljub temu pa kmalu postane jasno, da se svoje nesreče še predobro zaveda ‒ Nelagodje večera pa ni le pripoved o otroški naivnosti. Domišljija ni sredstvo prikrivanja krute realnosti vsakdana. Svojih tegob se Jas zaveda, ko ji na primer njena dobra prijateljica pripoveduje o svojih starših. O starših, ki svoji hčerki skuhajo čaj, ko pride iz šole. Jas hrepeni, da bi tudi sama doživela to razkošje družinske običajnosti, starševske ljubezni, ki njej ni samoumevna. Zaradi njenega pomanjkanja se zateka k sebi.

Temačna domišljija postane njen drugi dom, skozi njo razvija razumevanje svoje bolečine. Protagonistka se s travmo sooča, medtem ko jo živi. Avtor tako v romanu razvija niansirano razumevanje otroške travme. Zavrača stališče, da otroci travme najprej potlačijo in jih rešujejo ‒ ali pa tudi ne ‒ šele čez desetletja, v odraslosti. Primer takšnega razumevanja travme je naprimer Figa Gorana Vojnovića, ki so jo pred slabima dvema letoma gulile takratne gimnazijske maturantke. Figa namreč protagonistove družinske travme obravnava veliko bolj poenostavljeno. Predstavi jih kot posledico osamljenega dogodka v njegovem otroštvu in ne vzorca družinske dinamike, kot je to pri obravnavanem Nelagodju večera. Ključna razlika, ki se kaže pri dveh opisih družinske travme, je tudi način soočanja s temi izkušnjami. Medtem ko namreč Jas skuša svoje razumeti skozi fantazijski svet, pa Vojnovićev protagonist travme preizprašuje v svoji odraslosti, saj jih je do takrat zatrl in potlačil globoko v svoje nezavedno.

Jas sicer želi najti zavetje pri sebi, v svoji domišljiji, a to romanopisec predstavi izključno kot orodje, s katerim hoče omiliti svojo dodaten potop v brezno obupa. S pomočjo domišljijskega sveta si namreč skuša pojasniti tegobe, ki jih doživlja zaradi pomanjkanja topline staršev, sprašuje se, ali oče sploh ima srce, želi razumeti smrt. Vprašanja, ki ostajajo neodgovorjena in na katera niti domišljija ne more odgovoriti.

Bralka pri likih romana opazi ujetost v začaran krog, iz katerega se ne prebijejo. Mati in oče sta ujeta predvsem v nekakšen verski fanatizem, v katerega po smrti prvorojenca še globlje zabredeta in tako postane njun edini mehanizem, s katerim sta izgubo sposobna preživeti. Jas pa se želi iz neznosne bolečine žalovanja izvleči, a njeni klici na pomoč ostanejo neuslišani, saj zunaj svojih misli ne najde zavetja.

Avtor z romanom zatočišča ne ponudni niti bralki, njegov namen je, milo rečeno, izraziti nelagodje te družinske disfunkcionalnosti. Odvzame nam klišejsko zavetje, ki ga morda neredko iščemo med platnicami. S protagonistko izreče, da četudi je realnost polna trpljenja, to še ne pomeni, da bo domišljijski svet kaj manj temačen. Tako nas pahne v globočine muk. Obenem se odpove koncu, osvobojenemu tesnob in travm, in tako učinkovito naslika težo, ki jo ima travmatično otroštvo za odraščajočo deklico.

Protagonistka je najbolj varna, ko se vrne k sebi. Le sama si lahko nudi možnost umika iz krute realnosti, polne trpljenja, a prazne ljubezni. Romanopisec spretno predstavi doživljanje travme tu in zdaj, v obdobju odraščanja, ko je njena žrtev ne razume popolnoma, a je obenem zanjo najranljivejša. Njena prostrana domišljija pa je obenem, če si dovolimo nekoliko svobodno interpretiranje, tako globoka in temačna kot tisti ocean na platnicah knjige.

Po romanu je plula Brina.

___

foto: spletna stran knjigarne Bukla