Marta Popivoda: Pokrajine odpora
Na nedavno zaključenem 27. Sarajevskem filmskem festivalu je v kategoriji dokumentarnega filma slavila srbska režiserka Marta Popivoda s prvencem Pokrajine odpora, ki gledalcem predaja zgodbo 97-letne partizanke Sonje Vujanović. Popivoda ni običajna filmska režiserka. Film ali video sta sicer glavna medija, s katerima se izraža, a njena dela niso predstavljena le v filmskih dvoranah, temveč tudi v muzejih sodobne umetnosti, galerijah ter gledališčih.
V Sloveniji smo del njenega raziskovanja podrobneje spoznali v projektu Narodna sprava Slovenskega mladinskega gledališča, v katerem je leta 2018 skupaj z Ano Vujanović režirala predstavo Krajine svobode, ki si poleg podobnega imena z nagrajenim dokumentarnim filmom deli tudi temo - v njej smo namreč lahko slišali spomine treh partizank iz časa druge svetovne vojne, ena izmed njih pa je bila prav Sonja. Popivodina dolgoročna raziskovanja pokrajin spomina v odnosu do zgodovine z izrazitim antifašističnim in feminističnim podtonom tako spreminjajo obliko in se prilagajajo prostorom njihove predstavitve.
Film Pokrajine odpora, ki je posvečen Sonjini zgodbi o njenih komunističnih začetkih, partizanskem udejstvovanju in kasnejšem času, preživetem v zaporih in taboriščih smrti, tako nadaljuje Popivodino raziskovanje. Film se zaključi z osvoboditvijo iz taborišča, o povojnih časih, vrnitvi v domovino in kasnejšem življenju pa ne izvemo prav dosti.
Ideja za film Pokrajine odpora, ki je, kakor smo slišali, del večje serije projektov Krajine revolucije, je bila sicer spočeta že pred več kot desetletjem in je bila vedno nekje v ozadju ostalih raziskovanj Popivode in Vujanović, vendar sta se k Sonji želeli vrniti, ko bi za to nastopil pravi čas.
Popivoda je gonilo filma poleg ženske pripovedovalke in antifašistične teme našla v motivu odpora, tudi in predvsem tam, kjer naj bi bil ta zatrt. Iz Sonjine pripovedi je želela izluščiti njegovo vseprisotnost in načine izvajanja, ki temeljijo na kolektivnem delovanju, ter takšen odpor postaviti nasproti mitologiziranim predstavam o zgodovinskih herojih ali herojinjah, ki domnevno preživijo vojne grozote zaradi lastnega poguma in vzdržljivosti.
Večji del filma tako spremljamo počasno polzenje preko krajin, ki jih vidimo, kakršne so danes, Sonja pa pripoveduje o njihovi preteklosti. Propadajoči zidovi, zaraščeni gozdovi, ostanki taborišč, cvetoči travniki. Med prizore spominjanja so umeščeni posnetki življenja ostarele Sonje v beograjskem stanovanju, kot tudi arhivski družinski posnetki tega istega stanovanja in para, ki se je takrat še okretneje premikal. Na pokrajinah današnjosti se redno izpisujejo dnevniški zapisi Ane Vujanović iz časa snemanja, ki pa ne posegajo v zvočno sliko filma.
S Sonjino zgodbo se tako vzpostavi še ena, zgodba avtoric, ki prek osebnega doživljanja poskuša sobivati s pripovedjo ostarele partizanke v njunem vsakdanu.
Avtorica je bila prisotna že v svojem prvem dokumentarnem filmu iz leta 2013, Jugoslavija, kako je ideologija premikala naše kolektivno telo, v katerem je imela vlogo naratorke ob arhivskih posnetkih bivše Jugoslavije. Izrazito izpostavljeno avtorsko pozicijo v svojih delih Popivoda vidi kot način političnega izražanja.
V povojni Jugoslaviji se je kolektivni spomin gradil na antifašističnih temeljih, ženska pa je bila na ideološki ravni enakopravna moškemu. Spomeniki so bili ‒ v maniri že omenjenega herojskega poveličevanja, ki je bilo del selektivne komemorativne prakse in zgodovinjenja nove države ‒ posvečeni tako borcem kot tudi borkam.
Ideja vsakodnevnega in kolektivnega odpora se tako nadaljuje tudi v prihodnje odvode dolgoročnega raziskovanja Krajin revolucije. Popivoda ob koncu pogovora strne še, na kakšne načine sta proces in zaključek tako dolgotrajnega projekta vplivala nanjo.
Dokumentarni film Pokrajine odpora, ki je letos prejel Srce Sarajeva v kategoriji dokumentarnega filma, si bo pri nas mogoče ogledati to nedeljo v sklopu filmskega festivala Kino Otok in jeseni na festivalu Mesto žensk.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj