Krst v Cankarjevem Domu

Blato. V blatu mi iz blata. V blatu kri, živalska in človeška. Peneča slina okoli ust in divji ples grobih gibov z živalsko kožo kritih udov. V sredini ogenj, a ta ogenj je ognjena peč, ki ne skali najzunanjejše teme, v kateri sta jok in škripanje z zobmi. Bobnenje bogatita zvok lomljenja kosti in sesanje kostnega mozga. Ognjeni jeziki pljuvajo prazne krike z dna globin srca. Srepeči pogledi, ki ne vidijo ne tostranstva ne onostranstva. Čast in slava bogovom etra, megahertza in mešalke.

Brezčasnost brezzgodovinskosti pa skali vest o drugi slavi – vest o pro-slavi. »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« se je slišal glas. Katerega izmed vseh bogov se zdaj slavi, nas zanima, zato umijemo si blato s kože, izpraskamo črno izpod nohtov, si nadenemo najlepše kože ter se spustimo v dolino. Huda, mrzla pot med modrimi lučmi nas pripelje do Cankarjevega doma votline. Slišimo, da je prešeren dan, dan Prešerna, praznik in slavje kulturi. Dvomeče sedimo na drugem balkonu dvorane, tam nekje blizu neba, nakar vstanemo s klopi in v prostoru zadoni.

Himna

Glas zlate piščali, in to ne le ene, temveč desetine njih! To je glas, ki očisti naše duše notranjega blata in naredi naše telo iz mesa in krvi. Pred nami je uprizorjena zgodba o zablodah Črtomirja, ki je živel v enaki zmoti kakor mi, dokler ni sprejel Kulture. Razjasni se nam pogled in ugledamo kulturo, ki je med vsemi nami in se imenuje Krščanstvo. Veljaki v prvih vrstah parterja z velikimi zlatimi križi okoli vratu, z ministrom za kulturo na čelu so zdaj naši kulturni voditelji in naš heroj je Valjhun, veliki kulturni inkvizitor.

Edinost, sreča, sprava!

Troedinost iz edinosti, sreče in sprave zdaj v srcih nosimo nazaj na Radio Študent. Oznanjamo, da je danes dan za Kulturo z veliko začetnico, dan za spominjanje na zablode Črtomirja in veliko zmago Valjhuna. To nam budi up, da bo nekoč tudi naša kulturna redakcija zares Kulturna. Morda celo tako kulturna, kot so bili Valjhun, Zdravljica, zaigrana na orgle, in celotna včerajšnja prireditev.

V kulturo so posvetili vajenca Martina.