Od hipija do japija – 2. del

Lepo pozdravljene v drugem delu trilogije oddaj o propadu ameriške kontrakulture šestdesetih let. Iztočno vprašanje, ki si ga zastavljamo v pričujoči seriji, se glasi: kako je ameriška družba v dobrem desetletju prešla od hipija do japija. Po odgovore smo se podali v kalifornijsko trilogijo romanov ameriškega postmodernističnega pisatelja Thomasa Pynchona, v kateri avtor nazorno opiše lok našega iztočnega vprašanja. V prvi oddaji smo pred mesecem dni obravnavali The Crying of Lot 49, ki je prvi roman trilogije. V njem Pynchon neposredno opisuje izvor in zanos kontrakulturnih gibanj šestdesetih let prejšnjega stoletja, drugo oddajo pa bomo namenili romanu Inherent Vice, ki – kot druga knjiga kalifornijske trilogije – raziskuje, kje in predvsem zakaj se je ta na videz neustavljivi val upa in zanosa vendarle zlomil.

Roman Inherent Vice, ki je bil napisan v dvatisočih in izdan leta 2009, se odvija spomladi leta 1970 in ga je Pynchon pisal v retrospektivi. Žanrsko je roman parodija takrat popularnih noir kriminalk, v katerih so ponavadi v glavni vlogi zagrenjeni in z viskijem prepojeni detektivi; v tem primeru pa je protagonist flegmatičen in zakajen zasebni detektiv Larry »Doc« Sportello. Kot je za Pynchona značilno, se Doc, tako kot se je Oedipa v romanu The Crying of Lot 49, zaplete v raziskovanje neskončno velikih zarot, ki segajo daleč v preteklost in v sam politični vrh. V romanu se sočasno prepleta pet glavnih narativ. Vsi narativni loki jasno opisujejo zaton hipijevske kulture, mi pa si bomo tokrat podrobneje pogledali dva, ki sta za naše iztočno vprašanje najbolj ilustrativna.

Tokratna oddaja bo sestavljena iz treh delov, treh interpretacij naslova, ki pa se med seboj dopolnjujejo. Naslov romana Inherent Vice je namreč mogoče interpretirati s stališča arhiviranja, dobesedno in s stališča prava. Vsaka interpretacija naslova je upodobljena v zgodbi, utemeljitev vsake pa leži tudi pod gladino zgodovinske realnosti. Prva interpretacija, ki si jo bomo podrobneje ogledali, je interpretacija s stališča arhiva.

V arhivskem žargonu pojem inherent vice označuje inherentno lastnost vsake snovi, da se postopoma razkroji. Papir preperi, barve zbledijo, železo zarjavi, kamen se povrne v prah. Proces postopnega razkroja se pogosto odvija hitreje zaradi fizikalnih lastnosti okolja – na primer, železo rjavi hitreje zaradi vlage in soli in tako dalje. Ni pa nujno, da so za razkroj krive okoliščine, saj je vsaka materija podvržena procesu entropije in je tako njen razkroj inherenten in neizogiben. Če analogno prenesemo neizbežnost razkroja materije na neizbežnost razkroja družbeno-aktivističnih gibanj, je bila energična in kaotična kontrakultura inherentno in časovno močno zamejena.

Kontrakulturna ali celo revolucionarna gibanja pa so bila podvržena še toliko hitrejšemu propadu zaradi izrazito neugodnih okoliščin, v katerih so nastala. Močan odpor do kontrakulturnih gibanj lahko vidimo že v zmagi Ronalda Reagana na volitvah za kalifornijskega guvernerja leta 1966. Zgolj eno leto po izbruhu študentskih protestov na kalifornijski univerzi Berkeley, ki so bili sam začetek kontrakulture, je guverner morda najprogresivnejše zvezne države postal republikanec. Morda še bolj pomenljivo pa je dejstvo, da je bil Reagan pred kandidaturo dolga leta demokrat. Drugi dokaz o močnem odporu konservativne Amerike do kontrakulturnih gibanj pa je dejstvo, da je leta 1968, le leto po legendarnem poletju ljubezni, na volitvah za predsednika Združenih držav Amerike zmagal Richard Nixon, veliki rasist in sovražnik hipijev. Nixon se je dobro zavedal, koga mora v svoji kampanji nagovoriti, in je v svojem zahvalnem govoru za republikansko predsedniško nominacijo apeliral na pozabljeno Ameriko.

Nixon: The Real Voice of America

Glasovi tihe večine Amerike, ki dela in plačuje davke, ki je dostojna in spoštuje red, ki ne kriči in protestira, so Richarda Nixona privedli do zmage na predsedniških volitvah. Tiha večina Amerike je tako glasno odgovorila na protestniške klice po spremembah in jih soglasno zavrnila.

A zmaga Nixona na koncu šestdesetih let je bila le zadnji žebelj v krsto kontrakulture, ki ga je zabilo konservativno ljudstvo Amerike. Državne organizacije, kot so FBI, CIA in NSA, so nadzor in opresijo nad kontrakulturnimi, protivojnimi, anarhističnimi in ostalimi gibanji vršile že od njihovega začetka. V šestdesetih in na začetku sedemdesetih let so bili namreč močno financirani vladni programi, kot je na primer COINTELPRO oziroma Counter Intelligence Program, katerega glavne naloge so bile nadzor, infiltracija, diskreditacija in motnje političnih organizacij v Ameriki. Leta '67 je tako FBI začela akcijo, imenovano COINTELPRO – BLACK HATE, ki se je ukvarjala predvsem z delovanjem Martina Luthra Kinga in črnsko marksistično stranko, Stranko Črnih panterjev ter podobnimi črnskimi aktivističnimi skupinami. Poleg prisluškovanja telefonskim pogovorom je bila njihova primarna taktika infiltracija s pomočjo tako imenovanih red squadov ali rdečih enot. Specifično pod poveljem losangeleške policije je med letoma 1970 in 1983 delovala rdeča enota, imenovana Public Disorder and Intelligence Division, ki je s pomočjo tajnih agentov infiltrirala in nadzorovala več kot 200 različnih političnih organizacij.

Javno podobo kontrakulturnih gibanj in hipijevstva, ki po rezultatih volitev sodeč že tako ni bila deležna odobravanja več kot polovice Američanov, pa so še dodatno poslabšali umori, ki so jih leta 1969 zagrešili člani kulta Charlesa Mansona. Več članov tako imenovane Manson Family je v nočeh osmega in devetega avgusta brutalno umorilo devet ljudi, med drugimi tudi takrat nosečo ženo Romana Polanskega, Sharon Tate. Ti umori so med prebivalstvom povzročili vsesplošen strah pred hipiji. Posledično dokončno uničenje percepcije hipijevstva v javnosti je kot pomemben element zatona hipijevstva prepoznal tudi Pynchon in nanjo v romanu Inherent Vice večkrat opozoril. S tem je kontrakulturno hipijevstvo izgubilo vsakršno nedolžnost, kar pa so sile oblasti izrabile za legitimiziranje njene demonizacije.

Prvi narativni lok, ki se mu bomo posvetili, se začne na samem začetku romana. Nekega večera se na vratih Docove hiše pojavi Shasta Fay Hepworth, njegova bivša ljubimka. Shasta se je po razmerju z Docom, ki ga ta ni nikoli prebolel, zapletla v razmerje z nepremičninskim magnatom Mickeyjem Wolfmannom. Po dolgem času brez vsakršnega stika je Shasta Doca prišla prosit za pomoč. Skrbelo jo je namreč, da Mickeyjeva žena skupaj s svojim ljubimcem pripravlja načrt, po katerem bi Mickeyja prisilno hospitalizirali v sanatorij za duševne bolnike in si prilastila vse njegovo premoženje. Očitno je bila Shastina skrb upravičena, saj kmalu zatem Mickey resnično izgine. Doc zasleduje sled Mickeyjevega izginotja skozi celoten roman, vmes pa se odpirajo vedno večje in širše segajoče zarote.

Na koncu romana se izkaže, da je Mickey resnično bil v norišnici, prisilno pa ga je hospitaliziral kar FBI. Mickey je namreč v razmerju z Shasto, ki bi jo lahko označili za hipijevsko femme fatale, odkril svojo pekočo vest in je v želji po ponovnem karmičnem ravnovesju s svojim ogromnim bogastvom načrtoval gradnjo čisto novega mesta. Za razliko od Mickeyjevih prejšnjih nepremičninskih podvigov bi to mesto, imenovano Arrepentimiento, kar v španščini pomeni kesanje, nudilo zastonj bivališče vsakomur, ki bi ga potreboval. Ker pa bi realizacija takšne antikapitalistične hipijevske utopije pomenila močan napad na strukture oblasti, je intervenirala FBI ter Mickeyju s prisilno hospitalizacijo iz glave izbrisala vsakršno sled te hipijevske bolezni.

Usoda Mickeyja Wolfmanna nazorno ilustrira nezmožnost realizacije kakršnegakoli potenciala kontrakulturnih gibanj. Poskus antikapitalističnega dejanja je bil kaznovan ugrabitev in prisilno hospitalizacijo ter tamkajšnje reprogramiranje in reintegracijo. Vse to po zaslugi mreže ovaduhov in tajnih agentov agencij za nadzor, infiltracijo, diskreditacijo in motnje političnega delovanja. O agentih sil oblasti položi Pynchon Docu v usta naslednje preroške besede: »Če bi bilo dejansko vse v tem predrevolucionarnem snu obsojeno na propad in bi brezdušni svet, ki ga motivira denar, ponovno uveljavil nadzor nad vsemi življenji, za katera si pridržuje pravico, da se jih dotika, jih boža in nadleguje, potem bi bili ravno takšni agenti, ki so vestni in tihi ter opravljajo to usrano delo, tisti, ki bi to tudi udejanili.«

Tako so tihi in vestni agenti sveta, ki ga motivira denar, udejanili ponoven nadzor nad Mickeyjem Wolfmannom. Njegov projekt izgradnje mesta Arrepentimiento je ostal nedokončan, redno pa ga preletavajo bojna letala, ki le čakajo, da ga izbrišejo z obličja zemlje in zgodovine.

Druga interpretacija naslova Inherent Vice je dobesedna. Prevedli bi ga lahko kot inherentna pregreha, šibkost ali slabost. V primeru hipijevstva in kontrakulturnih gibanj so bile »inherentna pregreha« droge. Hipiji so namreč jemali droge, da bi zbistrili vrata zaznave in osvobodili svoj um, a droge ravno tako lahko vodijo v še hujšo obliko suženjstva od tiste, ki so ga hipiji videli v življenju spodobnih ljudi. Poletje ljubezni je namreč mnoge hipije vodilo v zimo zasvojenosti. Skozi celoten roman se Pynchon spretno poigrava s to dvojnostjo pregrehe drog v kulturi hipijev, ki pa se je za mnoge izkazala za usodno.

Presečišče z za nas drugo relevantno narativo je ravno sanatorij za duševne bolnike. Ta namreč deluje tudi kot rehabilitacijska klinika za odvisnike, kjer se redno zdravi nekdanji hipi in odvisnik od heroina Coy Harlingen. Coy in njegova žena Hope sta se namreč v hipijevskem raziskovanju meja zasvojila s heroinom. Ko sta kasneje dobila hčer, za katero kot odvisnika nista uspela primerno skrbeti, je Coy na skrivaj sklenil pogodbo s hudičem. V zameno za zdravljenje in zajetno vsoto denarja za Hope in njuno hčer je pristal na sodelovanje s silami oblasti. Coy je po lažnem overdosu in zaigrani smrti prejel več novih identitet in je bil primoran delovati kot ovaduh za več državnih protiobveščevalnih agencij. Pogoj za njegovo prerojenje pa je bila prekinitev vsakršnih stikov s svojo družino. Odločitev za sodelovanje s silami oblasi Coy kasneje obžaluje, njegova edina želja pa postane vrnitev v civilo in normalno življenje z ženo Hope in njuno hčerko. Seveda se Coy v svoji neugodni situaciji Docu zasmili, ta pa mu zato pomaga pri uresničitvi ambicije po normalnem življenju.

Na ta način so se ravno droge izkazale za eno izmed razpok kontrakulturnih gibanj, ki pa so jih sile oblasti s pridom izkoriščale tako za direkten kot tudi prikrit napad. Eden najpomembnejših doprinosov Nixona k pregonu vsakršnega hipijevstva je bila nova vojna napoved. Leta 1971 je namreč označil droge za družbenega sovražnika številka ena in napovedal War on Drugs.

Nixon: War on Drugs

Kot smo lahko slišali, denar ni ovira! Leta 1971 obljubljeni minimalni znesek 350 milijonov dolarjev bi danes znašal dve milijardi in pol. Za leto 2023 je bila ocena letnih sredstev za boj proti drogam kar 42 in pol milijarde dolarjev, skupno pa naj bi ameriška vlada porabila že več kot bilijon dolarjev.

Po malo več kot petdeset letih tako imenovane vojne proti drogam je že več kot očitno, da ta sredstva nikakor niso pomagala pri preprečevanju uporabe ali rehabilitaciji odvisnikov. Jasno pa je tudi, da sredstva nikoli niso bila namenjena preprečevanju ali rehabilitaciji. Vojna proti drogam je bila pravzaprav napovedana proti uporabnikom drog, saj je še danes več kot polovica namenjenega denarja uporabljena za pregon in kaznovanje uporabnikov in ne zdravljenje ter preprečevanje, to razmerje pa je bilo v preteklosti še bolj v prid pregonu in kaznovanju. Tako postane jasno: skupni imenovalec hipijev in najrevnejše, disproporcionalno temnopolte manjšine so bile ravno droge, tako da se je vojna proti drogam izkazala za prikrito napoved vojne proti hipijem in črncem. Nixon, ki je uslišal glas tihe večine Amerike, je z napovedjo vojne proti drogam tako namenil praktično neomejena sredstva za pregon hipijev in črncev.

Amerika še petdeset let po napovedi vojne proti drogam to vojno izgublja. Že od začetka dvatisočih, ko je Pynchon napisal Inherent Vice, namreč narašča število smrtnih žrtev zaradi z receptom predpisanih opioidov, ki pa je od takrat že preraslo v epidemijo.

Droge, ta inherentna pregreha hipijevske kulture, ki osvobaja um, so se na koncu izkazale za dvojno zasužnjenje. Prvič preko zasvojenosti in drugič kot razlog za frontalen napad. Pynchon zapiše: »… in potem je bil tam Doc, tokrat trezen, ujet v jarku čemernosti, iz katerega ni našel poti, razmišljujoč o tem, kako se prav lahko dogodi, da se Psihedelična Šestdeseta, ta mali oklepaj svetlosti, vendarle zaključijo, da se bo vse to izgubilo in bo povlečeno nazaj v temo … da bi iz teme grozovito segla neka določena roka in si nazaj prisvojila čas, tako zlahka, kakor da bi džankiju vzela džojnt in ga za vselej ugasnila.«

Kot zadnjo pa si poglejmo pravno interpretacijo naslova romana. V pravu izraz inherent vice označuje lastnost blaga, ki ga zaradi inherentne krhkosti in samodestruktivne narave zavarovalnice ne morejo zavarovati. Za takšno blago namreč nihče ne more zagotoviti, da bo vzdržalo kakršenkoli pritisk zunanjosti, če se ne bo uničilo že samo. V tem smislu bi lahko dejali, da so ravno revolucionarna prizadevanja to blago z lastnostjo inherentne krhkosti in samodestruktivnosti. In v tem istem smislu so kontrakulturna gibanja ta drzna zavarovalnica, ki je na svoja ramena prevzela tveganje zagotovitve obstoja teh revolucionarnih teženj. Danes lahko vidimo, da kontrakulturna revolucija ni vzdržala ne zunanjega pritiska reakcionarne in konservativne Amerike ter sil oblasti kot tudi ne notranje samodestruktivnosti, ki jo predstavljajo pregrehe drog.

Na tem mestu je pomembno izpostaviti, da se v romanu Inherent Vice skriva domnevna samoupodobitev Thomasa Pynchona v liku Doca. Doc namreč živi v izmišljenem naselju Gordita Beach, ki pa po opisih in lokaciji močno spominja na Manhattan Beach, kjer je del sedemdesetih let prejšnjega stoletja preživel tudi Pynchon. Na avtobiografski element pa namiguje tudi promocijski video, ki ga je tik pred objavo knjige na splet naložil njen založnik. V videu lahko slišimo prvoosebno pripoved Doca, ki se spominja svoje mladosti in življenja v naselju Gordita Beach, nariral pa naj bi po besedah publicista Thomas Pynchon osebno. To je eden izmed redkih dokumentov, kjer Pynchon za trenutek stopi izza zavese svoje zloglasne anonimnosti in je tako poleg kameja v seriji The Simpsons edini uradno potrjeni posnetek njegovega glasu.

Coya Harlingena bi lahko prek vseh treh interpretacij naslova označili za centralen lik romana Inherent Vice, okoli katerega se zavrtinčijo vse točke vzpona in zatona hipijevstva. Coy Harlingen je namreč hipi, ki je spoznal svojo ženo Hope – katere ime gotovo ni naključje – v poletju ljubezni in si skupaj z njo s pomočjo drog bistri vrata zaznave. Na žalost pa v iskanju novih horizontov zdrsne pregloboko in postane zasvojen z drogami. V svoji inherentni človeški šibkosti sprejme ponudbo sil oblasti, ki mu ponudijo simbolno smrt, po kateri se prerodi kot njihov obveščevalni agent. Razžrtemu od obžalovanja mu ostane edina želja, da bi se vrnil k družini in preživel preostanek svojih dni v normalnem življenju.

Če za trenutek pozabimo na Barthesov koncept smrti avtorja in se pustimo zapeljati misli, da v romanu res obstaja nekakšen avtobiografski element Pynchona in se ta skriva v liku Larryja »Doca« Sportella, potem lahko vse prizadevanje Doca, da bi se Coy vrnil v normalno življenje, razberemo kot sočutje do vseh hipijev, ki jih je val zanosa šestdesetih let izpljunil izmučene in premagane v sedemdeseta. Hipijevski slehernik, kot je Coy Harlingen, je namreč na svoja ramena prevzel ogromno tveganje inherentno pregrešne, od začetka na propad obsojene, krhke in samodestruktivne, kontrakulturne in revolucionarne težnje. Ravno Doc in analogno tudi, kot smo se pustili zapeljati, Pynchon spodletelemu poskusu sočutno in brez obsojanja odpuščata.

Roman se zaključi na večer osmega maja 1970. To je le štiri dni po streljanju na državni univerzi Kent v Ohiu, kjer je nacionalna garda zvezne države Ohio sprožila svoje orožje proti neoboroženim študentom, ki so protestirali proti razširitvi vietnamske vojne na Kambodžo. V koordiniranem rafalu so ubil štiri študente, devet jih je bilo ranjenih. Eden izmed devetih je ostal hrom. V anketi, ki so jo opravili le dan po masakru, je 58 odstotkov vprašanih Američanov za tragedijo krivilo študente. To so bile prve žrtve na študentovskih protivojnih protestih. In to je bil tudi brezkompromisen prelom s šestdesetimi in prikaz nove politike sedemdesetih let.

Da se roman konča 8. maja 1970 pa je relevantno tudi zato, ker je to dan, ko je Thomas Pynchon dopolnil 33 let. To lahko interpretiramo kot namigovanje na starost Jezusa Kristusa ob njegovi smrti. Podobno simboliko prerojenja iz hipija v normalnega državljana smo lahko zasledili že v zgodbi Coya Harlingena in morda nas datum konca romana napotuje na interpretacijo, da je leta 1970 umrl tudi hipi v Pynchonu. Podobno kot Coy Harlingen, ki je umrl kot hipi, ter se prerodil kot normalen član družbe.

»... pa vendar se ne moreš izogniti času, morju časa, morju spomina in pozabljivosti, letom, ki so obljubljala, zdaj pa so minila in jih ni mogoče povrniti, deželi, ki ji je bilo skoraj dovoljeno zahtevati boljšo usodo, le da so potem njeno zahtevo naskočili zlobneži, ki jih še predobro poznamo, naskočili so jo in jo vzeli za talca prihodnosti, v kateri moramo zdaj za vedno živeti. Lahko le zaupamo, da je ta blagoslovljena ladja namenjena proti boljši obali, kjer se usoda Amerike milostno ni pripetila …«

Naslednjič se posvetimo zadnjemu romanu trilogije, ki je naslovljen Vineland in se odvija leta 1984. V njem Pynchon poskuša s prvo obdukcijo hipijevstva, ki je do takrat že davno umrlo in mesto prevlade odstopilo japijevstvu.

 

Oddajo je pripravil Martin. Lektorirala je Neža. Tehnicirala sta Toljo in Demijan. Brala sva Škoda in Muri.

 

***

Nastanek oddaje je omogočila Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici.